Jedro

Četudi je v pogodbi o zaposlitvi kot kraj opravljanja dela določeno „celotna mreža prodajaln“, je treba upoštevati, da se na delo in z dela lahko pride z razpoložljivimi prevoznimi sredstvi v treh urah. Glede na to, tožnici ni mogoče očitati kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ker na delo ni prihajala v poslovalnico v Ljubljani, saj bi prevoz z javnim prevoznim sredstvom trajal več kot tri ure, osebnega avtomobila pa ni imela (s čimer je bila tožena stranka seznanjena).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 9. 2011, ki jo je tožnici podala tožena stranka nezakonita (I. točka izreka) ter da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in je trajalo vse do 22. 2. 2012 (II. točka izreka). V nadaljevanju je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici priznati delovno dobo in vse pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dne 2. 8. 2011 do 22. 2. 2012 (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati vse mesečne plače za čas od 2. 8. 2011 do 22. 2. 2012 v višini plače pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi z upoštevanimi zakonskimi in drugimi povečanji plače, tako da od mesečne bruto plače v višini ... EUR za tožnico odvede davke in prispevke, neto znesek v višini … EUR pa izplača na račun tožnice skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače v plačilo (ki zapade 18. dne v mesecu) dalje do končnega plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati plačo za julij 2011 v bruto višini 748,10 EUR, od navedenega zneska odvesti davke in prispevke, neto znesek v višini 544,29 EUR pa izplačati na račun tožnice skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (V. točka izreka). Prav tako je toženi stranki naložilo obračun regresa za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 748,10 EUR ter od tega zneska odvesti davke, tožnici pa izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 8. 2011 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (VI. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev stroškov postopka v znesku 555,00 EUR v roku 8 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za plačilo do dneva plačila (VII. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga, ker je bila neupravičeno odsotna z dela od 2. 8. 2011 do 19. 8. 2011, to je trinajst zaporednih delovnih dni, z delovnega mesta v prodajalni tožene stranke na naslovu ... ulica 35 B v ... in s tem je izpolnila zakonske obveznosti za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 2. alinee 1. odstavka 211. člena ZDR, saj je s svojim ravnanjem naklepoma huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče sicer navede, da je tožnica kršila pogodbene in druge obveznosti, v nadaljevanju pa obrazloži, da tožničina kršitev, upoštevaje okoliščine, kako je do nje prišlo, ne more šteti za takšno „hujšo kršitev“ za katero zakon zahteva za izpolnitev pogojev iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Če je tožnica izostala trinajst zaporednih delovnih dni in to kljub večkratnim pozivom delodajalca, je po mnenju tožene stranke nedvomno storila „hujšo kršitev“ pogodbenih in drugih obveznosti. V pogodbi o zaposlitvi je bilo v III. členu navedeno, da se za kraj opravljanja dela šteje celotna mreža prodajaln toženca. Tožnica je pogodbo podpisala, kar pomeni, da se je z njenimi določbami strinjala. Navedla je, da ne ve zakaj je podpisala pogodbo o zaposlitvi, v kateri je bila vključena navedena določba. Tožnica na delo ni prihajala iz razloga, ker se ni strinjala s premestitvijo ter ker naj bi taka premestitev nasprotovala določbam kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine glede trajanja prevoza na in iz dela. Tožena stranka je imela zaradi izostanka tožnice težave pri zagotavljanju tekočega delovnega procesa in so se ji zaradi ravnanja tožnice pojavile škodljive posledice. Tožena stranka je bila samostojni podjetnik s tremi zaposlenimi, zaradi česar se ji je izostanek vsakega delavca močno poznal. Tožena stranka se zaveda, da je hujša kršitev pravni standard, ki mu je zakonodajalec določil le okvir, določitev natančnejše vsebine pa je zakonodajalec prepustil tistemu, ki navedeni pravni standard uporablja. Pritožba v nadaljevanju navaja sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča, kjer je sodišče odločilo, da je bil tožnik neupravičeno odsoten z dela, ker mu nadrejeni ni odobril koriščenja letnega dopusta. Tožena stranka je ugovarjala neizvedbi predlaganih dokazov glede zaslišanja prič, pri čemer je navajala, da je zaradi nezaslišanja priče A.A. in A.B. sodišče dejansko stanje nepravilno ugotovilo.

Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V pritožbi tožena stranka navaja vrsto trditev oziroma navedb, ki so pritožbene novote in kot takšne neupoštevne v pritožbenem postopku. Tožena stranka v postopku ni govorila niti dokazala škode, kot to navaja šele v pritožbenem postopku. Vse poslovalnice tožene stranke so bile ves čas odprte, zato dejanske škode ni bilo. Sam A.C. je na zaslišanju povedal, da je bilo ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s tožnico mišljeno, da bo delala v … in da bo po terenu hodila njegova žena, vendar je bilo to težko izvedljivo, ker imajo majhne otroke. Svojo trditev glede dogovora o kraju dela pa je podkrepil še s tem, da je povedal, da je bila tožnica določena za delo v ... iz razloga, ker je v bližini njenega doma in ker zna italijanski jezik, medtem ko ga njegova žena ne zna. Tožnica toženi stranki ni nikoli zagotovila, da če bi bilo potrebno, se bo vozila v .... Toženi stranki je bilo dobro znano dejstvo, da tožnica ne vozi svojega avtomobila, delodajalec je tudi vedel za razloge, saj so bili družinski prijatelji, poleg tega pa je vedel, da je prometna nesreča pustila pri tožnici takšne posledice, da od nesreče dalje sama ni vozila več osebnega avtomobila. Tudi na delo se ni vozila sama, ampak so jo vozili drugi in sicer njeni starši, bivši mož, pa tudi žena delodajalca. Izpovedbam tožnice tožena stranka na naroku ni ugovarjala, niti ni imela k njeni izpovedbi nobenih pripomb, kar pomeni, da je tožnica govorila resnico, drugače bi tožena stranka njenim izpovedbam gotovo ugovarjala. Sicer pa bi tožena stranka na delo lahko poslala drugo delavko in bi ta šla, saj je bila to pripravljena storiti, kar je tožena stranka tudi sama povedala. V konkretnem primeru niso bili podani pogoji za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po vpogledu in prečitanju listinske dokumentacije, ki sta jo predložili obe pravdni stranki tožnica, po zaslišanju tožnice in tožene stranke, po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 9. 2011 nezakonito. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena za določen čas na delovnem mestu trgovinski poslovodja, kot to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 9. 2011 očitala, da je neupravičeno izostala skupaj trinajst zaporednih delovnih dni z delovnega mesta v prodajalni delodajalca na naslovu ... 35 B v ..., s čemer je tožnica iz hude malomarnosti oziroma naklepoma huje kršila obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR). Tožnica je bila z dopisom tožene stranke z dne 27. 7. 2011 pozvana, da se dne 29. 7. 2011 zglasi na delovnem mestu v prodajalni tožene stranke na naslovu ... ulica 35 B v ....

Kot izhaja iz izvedenih dokazov je tožnica zoper premestitev v Ljubljano podala zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja dne 29. 8. 2011 ter prijavo Inšpektoratu Republike Slovenije, Območna enota ... dne 2. 8. 2001 in to oboje iz razloga, ker vožnja z avtobusom na delo in z dela traja več kot 4 ure, kar je v nasprotju z 16. členom Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine (Ur. l. RS, št. 111/2006 s sprem.), ki sicer v 16. členu ureja kraj opravljanja dela in v 3. odstavku 16. člena določa, da če je kraj opravljanja dela v pogodbi o zaposlitvi širše določen, se kot kraj opravljanja dela štejejo vse organizacijske enote delodajalca, do katerih pot na delo in z dela z razpoložljivimi prevoznimi sredstvi ne traja dlje kot 3 ure od prebivališča delavca po pogodbi o zaposlitvi, če gre za mater z otrokom do 3 let starosti, pa ne dalj kot 1 uro. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je tožnica toženi stranki tudi dodatno pojasnila razloge, zakaj se ne strinja s premestitvijo v prodajalno v ..., pri čemer je tožena stranka, glede na to da so bili s tožnico družinski prijatelji več kot deset let tudi vedela, da tožnica ne vozi avtomobila iz razloga, ker ji je prometna nezgoda ki jo je tožnica utrpela v preteklosti pustila določene posledice, tako da tožnica, ki je sicer imela šoferski izpit, ni vozila avtomobila in so jo celo na delo v ... vozili drugi in sicer bivši mož, starši in celo žena tožene stranke. Tožena stranka je štela, da ker se tožnica ni zglasila v prodajalni v ..., da je neupravičeno izostala z dela trinajst delovni dni. Kot je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka v zadnjem razpisu za delovno mesto z dne 28. 1. 2011 tudi ni več postavljala pogoja opravljenega šoferskega izpita, pri čemer je tožena stranka trdila nasprotno, kar uveljavlja tudi v pritožbi.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je bil edini razlog za odsotnost z dela tožnice v prodajalni v ... trajanje prevoza, ki za tožnico ni bil organiziran. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem tožene stranke v pritožbi, da je sodišče zmotno tolmačilo določila 3. člena pogodbe o zaposlitvi, ker se je delovno mesto štelo kot celotna mreža prodajaln, ki delujejo v okviru družbe, pri čemer pritožbeno sodišče poudarja, da je bila tožena stranka dolžna poslovati tudi skladno z določili Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine, ki sicer določa, da če kraj opravljanja dela je določen širše, je potrebno šteti kot kraj opravljanja dela vse organizacijske enote, vendar je pri tem potrebno upoštevati, da se na delo in z dela lahko pride z razpoložljivimi prevoznimi sredstvi v času do 3 ur od prebivališča delavca po pogodbi o zaposlitvi. V konkretnem primeru pa sicer tudi za razpoložljivo prevozno sredstvo ni mogoče šteti, da bi se tožnica morala voziti na delo s svojim z avtomobilom, čeprav ima šoferski izpit, saj je tožena stranka že ves čas vedela, da tožnica avtomobila ne vozi zaradi posledic prometne nesreče, prav tako pa tudi šoferski izpit ni bil pogoj za sklenitev zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila tožnica sicer z dela neupravičeno odsotna, s čemer je kršila obveznosti iz delovnega razmerja, vendar je ob upoštevanju specifičnih okoliščin primera, ko tožnica zaradi osebnih okoliščin ni vozila avtomobila ker je predhodno utrpela predhodno hujšo prometno nesrečo in ker šoferski izpit ni bil pogoj za sklenitev zadnje pogodbe o zaposlitvi, ni šlo za takšne kršitve, da bi utemeljevale podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ki sicer določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, tožena stranka takrat, ko je pridobivala subvencijo Zavoda RS za zaposlovanje ni zahtevala šoferskega izpita, torej tožnica tudi ni bila dolžna, da šoferski izpit ima. Sodišče je čas vožnje v ... in nazaj reševalo kot predhodno vprašanje, saj je pri sodišču v obravnavanju še postopek zaradi kršitev pravic na podlagi 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR. Navajanje nastale škode tožene stranke predstavlja pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče ne more upoštevati, pri čemer tožena stranka ni v pritožbi ni niti navedla, zakaj navedenega ni mogla uveljavljati tega v predhodnem postopku pred sodiščem prve stopnje, kot bi to morala na podlagi določil 4. odstavka 286. člena ZPP. Glede na podane pritožbene ugovore pritožbeno sodišče navaja, da je resnična dolžnost delavca, da na podlagi določil 31. člena ZDR vestno opravlja delo, dolžnost delodajalca pa tudi je, da spoštuje določila kolektivne pogodbe, ki ga zavezuje in od delavca ne more zahtevati več, kot sme po določilih kolektivne pogodbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje res ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče A.A. in A.B., vendar navedeno ne bi moglo prispevati k drugačni rešitvi spora, saj med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožnica izostala z dela trinajst delovnih dni iz dela v prodajalni v ..., prav tako pa tudi ni bilo sporno, da prevoz z javnimi sredstvi iz ... v ... in nazaj traja več kot štiri ure, kot je to izkazano s potrdilom firme A. d.o.o. ... z dne 29. 7. 2011. Sodišče v postopku ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi relevantno dejansko stanje, pri čemer sodišče zavezuje tudi načelo procesne ekonomije, ki ga določa 11. člen ZPP, ki sicer določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanjem s čim manjšimi stroški.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni prispeval k rešitvi zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP.