Jedro

Obstoj (četudi zgolj tihega) dogovora o skupni gradnji morajo tožniki zatrjevati, da sodišče na podlagi načina življenja in dela pravdnih strank lahko presoja, ali je dogovor res obstajal. V kolikor takšnih trditev ni bilo, sodišče z ugotovitvijo, da je šlo za gradnjo na pravnoposlovni podlagi, krši razpravno načelo.

Kadar graditelj ve, da gradi na tujem zemljišču, lastnik zemljišča pa se gradnji ne upre v roku 3 let po koncu gradnje, graditelj pridobi (so)lastninsko pravico.

Glede na to, da sta obe pravdni stranki na različen način prispevali h gradnji objekta, je treba solastniške deleže določiti glede na njun prispevek h gradnji na podlagi 23. čl. ZTLR o pomešanju stvari različnih lastnikov.

Povrnitev vlaganj v objekt ni mogoče zahtevati, če je bil objekt porušen, saj lastnik ni več obogaten.

Obrazložitev

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, pritožbi tožene stranke pa delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (II. točka izreka odločbe) razveljavi, ter zadeva v tem obsegu vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Odredi se obravnavanje zadeve drugemu sodniku.

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se sklep sodišča prve stopnje (I. točka izreka odločbe) potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

O b r a z l o ž i te v

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe z dne 15.11.2007 (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da je toženka dolžna dopustiti parcelacijo in odmero gradbene parcele za proizvodno-poslovni objekt, ki stoji na parc. 93/1, 93/2 in 94/4 k. o. ... (1. točka), v 15 dneh po pravnomočnosti parcelacije in odmere gradbene parcele za navedeni objekt pa je toženka dolžna izstaviti listino, na podlagi katere se bodo tožniki lahko vknjižili v zemljiško knjigo, in sicer K. K. do 1/4, preostali tožniki pa vsak do 1/12 (2. točka), v presežku pa zahtevek zavrnilo (3. točka). Nadalje je odločilo, da je toženka tožnikom dolžna nerazdelno plačati 102.060 EUR s pripadki, v presežku (do zahtevanih 170.358,75 EUR) pa zahtevek zavrnilo. V 5. točki izreka je v celoti zavrnilo primarni zahtevek, ki obsega ugotovitev, da so tožniki lastniki proizvodno–poslovnega objekta vsak do ¼ (točka 5.1.), da je toženka dolžna dopustiti parcelacijo in odmero gradbene parcele za ta objekt (točka 5.2.) in plačati 170.358,75 EUR (točka 5.3.) in jim povrniti pravdne stroške (točka 5.4.). Po odločitvi sodišča prve stopnje pa vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka (6. točka).

(2) Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki, ki zahtevata tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

(3) Tožniki v pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge po Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da sodbo spremeni tako, da primarnemu zahtevku v celoti ugodi oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Izpodbijajo materialnopravno stališče sodišča, da je šlo za sporazum o skupni gradnji. Zatrjujejo, da sta bila edina investitorja prva tožnica in njen mož, ki sta vodila in financirala vsa gradbena dela brez toženke in da sta objekt gradila zase, saj sta si v njem kasneje hotela urediti stanovanje. Toženka je bila zaradi zemljiškoknjižnega lastništva le formalna nosilka gradbenega dovoljenja, zgolj na podlagi te okoliščine pa ni mogoče govoriti o dogovoru o skupni gradnji. Z gradnjo je bila seznanjena, pri njej pa ni sodelovala, saj njena fizična pomoč pri kmečkih opravilih takšnega sodelovanja ne predstavlja. Tožnica je pridobila lastninsko pravico na poslovnem objektu na podlagi 25. čl. ZTLR. Glede na to, da ni bilo dogovora o skupni gradnji, tudi ni bilo dogovora o višini solastnih deležev in je določitev deležev na podlagi domneve iz 2. odst. 13. čl. ZTLR napačna. Iz te napačne predpostavke je sodišče izhajalo tudi pri določitvi odškodnine za star hlev, zaradi česar je odškodnina prenizka vsaj za 1/3 vrednosti. Sodišče je neutemeljeno znižalo odškodnino za vrednost zemljišča (iz 192.931 EUR na 96.500 EUR), kar je v nasprotju z načelom superficies solo cedit. Pritožba končno napada tudi odločitev o stroških postopka, saj meni, da bi moralo sodišče odločiti po kriteriju uspeha.

(4) Toženka vlaga obširno pritožbo zoper sklep in ugodilni del sodbe, s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep in sodbo spremeni tako, da spremembe tožbe ne dovoli, sicer pa tožbeni zahtevek zavrne oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Uvodoma navaja, da drugi tožnik T. K., ki je tekom postopka postal polnoleten, odvetniku ni dal pooblastila za zastopanje, zato odvetnik ni mogel veljavno opravljati pravnih dejanj, kar predstavlja kršitev po 12. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Nadalje navaja, da sodišče ne bi smelo dovoliti spremembo tožbe, saj se je zato postopek po nepotrebnem podaljšuje. Pritožba napada stališče sodišča, da je glede gradnje obstajal dogovor. Kaj takega tožniki niso zatrjevali, zato bi moralo sodišče zahtevek zavrniti. Poleg tega meni, da okoliščine, na katere se sklicuje sodišče, ne dajejo podlage za ugotovitev, da je šlo za dogovor o gradnji. Sodišče bi se tako moralo opredeliti vsaj do tega, kdo so bili udeleženci dogovora, kdaj naj bi prišlo do dogovora in na katere gradnje se je dogovor nanašal. Nelogično je namreč, da bi pri gradnji novega hleva v letu 1993 sodelovala tudi tožnica, ki se je pri toženki zaposlila šele leta 1997. Izpodbija tudi domnevo o enakih solastniških deležih.

Dogovora o višini solastniških deležev seveda ni bilo, saj tudi dogovora o skupni gradnji ni bilo.

Glede na ugotovljene prispevke njihovi deleži ne morejo biti enaki, saj je toženka lastnica zemljišča, prispevek K. K. pa ne more biti velik, saj je skrbela za tri majhne otroke, do leta 1997 pa je bila drugje zaposlena. Pritožba zatrjuje, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, saj so tožniki zahtevali le delež, ki bi šel pok. M. K.. Sodišče pa je tožnici znotraj ¼ deleža, ki ga je sicer uveljavljala, priznalo še 1/3 delež na podlagi lastnega prispevka. Sicer pa pritožba vztraja pri tem, da sta bila M. K. in tožnica na kmetiji le zaposlena, čeprav pisne pogodbe o zaposlitvi niso sklenili. Navedeno pa na veljavnost pogodbe o zaposlitvi ne vpliva (18. čl. Zakona o delovnih razmerjih). Glede na to, da se je tožnica na odpoved delovnega razmerja celo pritožila, je po stališču pritožbe obstoj delovnega razmerja očitno priznavala. Glede prisojene odškodnine sprva navaja, da so tožniki denarni zahtevek opredelili kot obogatitveni in za odškodninsko podlago niso (pravočasno) podali ustreznih trditev, jim sodišče ne bi smelo priznati odškodnine. Poleg tega v ravnanju toženke ni protipravnosti, saj je objekte porušila na podlagi inšpekcijske odločbe in oporeka očitkom sodišča, na podlagi katerih je zaključilo, da njeno ravnanje ni bilo dovoljeno. Tožnica je bila s predložitvijo odločb na zadnjem naroku prekludirana, na kar je toženka takoj opozorila, sodišče pa je te dokaze kljub temu upoštevalo. Izpodbija tudi višino ugotovljene škode, saj sodišče ne obrazloži, zakaj naj bi bil najbolj primeren ravno stroškovni princip, pri tem pa tudi ni upoštevalo, da je vrednost na črno grajenih objektov 30 – 50% manjša oziroma celo nič, saj so bili porušeni. Na starem hlevu pa tožniki niso mogli pridobiti lastninske pravice, saj vlaganja niso bila tako obsežna, da bi šlo za novo stvar. Ker gre za deljivo obveznost, bi lahko vsak od tožnikov terjal le svoj del terjatve, ne pa solidarno. Sodišče se do podanega ugovora zastaranja ni opredelilo. Izrek sodbe je pri odločitvi o odškodnini v medsebojnem nasprotju.

(5) Pravdni stranki sta na pritožbo vzajemno odgovorili in vsaka predlaga zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

(6) Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa delno utemeljena.

O spremembi tožbe

(7) Sodišče lahko dovoli spremembo tožbe kljub nasprotovanju toženca, če meni, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankama (1. odst. 185. čl. ZPP). Predmet obravnavanja v konkretni zadevi so lastninskopravni in obligacijski zahtevki, ki izvirajo iz gradnje poslovno–proizvodnega objekta, stoječega na parc. št. 93/1, 93/2 in 94/4 in hleva oziroma lope na parc. 1235/1 in 1235/2, ter obnove starega hleva na parc. 93/1, vse k. o. .... Spremenjeni zahtevek, s katerim tožniki podredno zahtevajo izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za poslovno–proizvodni objekt, izvira iz iste dejanske podlage in je zato smotrno, da se o njem odloči tekom tega postopka. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je spremembo tožbe dovolilo.

(8) Glede objekta na parc. 1235/1 in 1235/2 so tožniki sprva zahtevali ugotovitev lastninske pravice (primarni zahtevek) oziroma povrnitev vlaganj v višini 27.287.000 SIT (podredni zahtevek). Glede na to, da je toženka po vložitvi tožbe (25. 10. 2002) objekt porušila (9. 12. 2003), so tožniki uveljavljali isti znesek na odškodninski podlagi. Tudi v tem delu gre sicer za spremembo istovetnosti zahtevka in torej za spremembo tožbe (2. odst. 184. čl. ZPP), za katero pa glede na to, da je posledica spremenjenih okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, privolitev toženke sploh ni potrebna (187. čl. ZPP).

(9) Pritožbeno sodišče je pritožbo toženke zoper sklep sodišča prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP).

O ugotovitvenem (stvarnopravnem) in dajatvenem zahtevku (za izstavitve listine) glede proizvodno–poslovnega objekta na parc. 93/1, 93/2 in 94/4 k. o. ....

(10) Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbo 33. čl. Zakona o lastninskopravnih temeljnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80, v nadaljevanju ZTLR), ki govori o pridobitvi lastninske pravice na podlagi pravnega posla. Iz konkludentnih dejanj ter načina življenja in dela na kmetiji M. K. je zaključilo, da je obstajal dogovor o skupni gradnji. Takšno stališče je po oceni pritožbenega sodišča napačno in ga obe pravdni stranki utemeljeno grajata. Tožniki so namreč zatrjevali, da sta M. K. in K. K. lastninsko pravico pridobila na originaren način; na podlagi 24. čl. ZTLR (tako v tožbi) oziroma na podlagi 25. čl. ZTLR (v pripravljalni vlogi na list. št. 337, s čemer so sledili stališču Višjega sodišča v razveljavitvenem sklepu, opr. št. I Cp 5852/2006 z dne

4. 9. 2007).

Prav nobenih trditev pa niso podali v smeri kakršnegakoli pravnoposlovnega razmerja med pravdnimi strankami. Tožniki v pritožbi celo izrecno zanikajo, da bi obstajal takšen dogovor o gradnji. Obstoj (četudi zgolj tihega) dogovora pa bi morali tožniki zatrjevati, da bi sodišče na podlagi vseh okoliščin lahko presojalo, ali je ta res obstajal. (1) S ''pravnim konstruktom'' o obstoju dogovora o skupni gradnji, kot se je na več mestih izrazilo sodišče prve stopnje, je odločilo mimo trditvene podlage in s tem kršilo razpravno načelo po 7. čl. ZPP. Glede na to, da obstoja pravnega posla tožniki niso zatrjevali, zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ne more biti utemeljen in bi ga moralo sodišče prve stopnje kot nesklepčnega zavrniti. Prav nikakršne podlage ni imelo sodišče niti za to, da je toženki naložilo, da dopusti parcelacijo in odmero gradbene parcele za proizvodno–poslovni objekt na parc. 93/1, 93/2 in 94/4. (11) Pravno podlago ugotovitvenega (stvarnopravnega) zahtevka predstavlja določba 25. čl. ZTLR, po kateri lahko v primeru slabovernosti graditelja lastnik zemljišča v roku treh let po končani gradnji zahteva, naj mu pripade lastninska pravica na objektu, rušitev objekta ali plačilo prometne vrednosti zemljišča. Glede na to, da lahko lastnik zemljišča po preteku tega roka zahteva le še prometno vrednost zemljišča, pripade lastninska pravica na zemljišču graditelju (2). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki pritožbeno niso izpodbijane, toženka nobene izmed možnosti po 1. odst. 25. čl. ZTLR ni izkoristila, zato ne more biti več dvoma, da so tožniki pridobili (so)lastninsko pravico na originaren način.

(12) Toženka v pritožbi sicer vztraja pri trditvah, da sta bila zakonca M. K. in K. K. na njeni kmetiji le zaposlena, in da zato ni mogoče, da bi zgrajenih objektih pridobila kakršnekoli pravice.

Vendar ugotovitve na podlagi izvedenega dokaznega postopka tega niso prepričljivo potrdile . Iz izpovedi same toženke (list. št. 184 in 357) izhaja, da sta bila poslovno–proizvodni objekt in objekt na parc. 1235/1 in 1235/2 zgrajena na njegovo (M.) pobudo, pri čemer se ni menil za opozorila toženke o črni gradnji, temveč je delal po svoje. Tudi siceršnje delo na kmetiji ni potekalo po njenih navodilih, saj je gospodarjenje in vodenje kmetije v celoti prepustila pok. M. K.. Dohodki kmetije so se stekali pri M. K., ki si je sam odmerjal ''plačo'' iz skupne blagajne, toženka pa niti ni vedela, kakšne dohodke oziroma stroške ustvarja kmetija. O delovnem času, nadurah, prostih dnevih, številu dni dopusta, o varstvenih ukrepih ter o višini plače, kar so sicer elementi delovnega razmerja, med njima ni bilo nobenega dogovora. Takšne okoliščine ne ustrezajo pojmu delovnega razmerja, v katerem delavec delo opravlja po navodilih in pod nadzorom delodajalca (4. čl. Zakona o delovnih razmerjih, Ur. list RS, št. 42/2002 s spremembami, ZDR, enako je veljalo po tedaj veljavnem ZDR, Ur. list RS, št. 14/90 s spremembami, ki elementov delovnega razmerja tako izrecno sicer ni določal). D okazne ocene pritožba ne uspe omajati niti s sklicevanjem na ugovor K. K. zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja (priloga B14), ki ga je mogoče razumeti le kot njeno nestrinjanje s tem, da po smrti M. K. na kmetiji ne sme več delati. Dejstvo, da pisne pogodbe o zaposlitvi ni bilo, je le še dodatna podkrepitev zgoraj navedenega. Pritožbeno zatrjevanje napačne uporabe materialnega prava (3. odst. 18. čl. ZDR) je zato neutemeljeno.

(13) Pri določitvi višine solastniških deležev K. K., M. K. ter Mj. K. je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačne predpostavke, da je bil med njimi sklenjen dogovor o skupni gradnji. Ker dogovor ni vseboval višine deležev, naj bi bili njihovi deleži na podlagi pravil o družbeni pogodbi ter 2. odst. 13. čl. ZTLR enaki, torej za vsakega do 1/3. Pritožbi obeh pravdnih strank takšno stališče utemeljeno grajata, ko navajata, da o višini solastniških deležev ni bilo nič dogovorjeno, saj sploh dogovora o skupni gradnji ni bilo. V skladu z določbo 23. čl. ZTLR, ki govori o nastanku nove stvari s pomešanjem stvari različnih lastnikov, nastane solastnina dotedanjih lastnikov v sorazmerju z vrednostjo, ki so jo imele pred pomešanjem. Solastniške deleže bi bilo zato treba določiti glede na prispevke graditeljev. Vlaganja v poslovno–proizvodni objekt pa se v obravnavanem primeru močno prepletajo. Gradnja objektov na kmetiji se je namreč financirala (pretežno) iz dohodkov kmetije, za donosnost katere je bil najbolj zaslužen M. K., ki je kmetijo vodil in njej delal cele dneve. Slednji je bil tudi pobudnik gradnje in je gradnjo organiziral. Pri tem pa ni mogoče mimo dejstva, da je kmetija last toženke, tako da je bilo delo na kmetiji opravljeno (vsaj deloma) z njeno mehanizacijo (nekateri stroji so bili namreč last M. K., kot izhaja iz sklepa o dedovanju v prilogi B3). Pri gradnji je bil uporabljen les in pesek iz njenega gozda oziroma peskokopa, objekt je bil zgrajen na njenem zemljišču, gradnja pa se je financirala tudi s sredstvi, ki jih je toženka prejela kot odškodnino za odvzete parcele (priloge B12, B17, B22). Skratka, prispevki Mj. K. na eni strani ter M. K. in K. K. na drugi strani niso jasno razvidni, temveč močno prepleteni. Glede na takšne okoliščine bi moralo sodišče s pomočjo izvedenca gradbene stroke (ki se je v postopku na prvi stopnji ukvarjal le z vrednostjo (sedaj) porušenega objekta na parc. 1235/1 in 1235/2, ne pa tudi s poslovno–proizvodnim objektom) oceniti njihove prispevke, ki jih je mogoče matematično izračunati (vrednost zemljišča, gradbenega materiala, gradbenih del...). Ostale prispevke, kot so lastno delo na objektu, organizacija gradnje ..., pri katerih takšen izračun ni mogoč, pa bi moralo sodišče vrednostno oceniti. Solastniški deleži bodo tako posledica globalne ocene vseh prispevkov h izgradnji (3).

(14) Pri tem bo moralo sodišče prve stopnje paziti na meje postavljenih zahtevkov. Prva tožnica K. K. sicer navaja, da zahteva tudi iz lastnega vlaganja, saj iz tožbenih trditev izhaja, da sta objekt gradila oba z M. K., kljub temu pa uveljavlja enak solastninski delež kot preostali tožniki, ki so sicer dediči po M. K. (sklep o dedovanju v prilogi B3).

O denarnem zahtevku glede obnovljenega hleva na parc. 93/1 ter novega hleva oziroma lope na parc. 1235/1 in 1235/2 k. o. ....

(15) Sodišče prve stopnje je tožnikom neutemeljeno priznalo odškodnino (oziroma povrnitev vlaganj, kot nedosledno navaja na 21. str. sodbe) v višini 102.060 EUR za oba porušena objekta. Izhajalo je namreč iz stališča, da bi bil lastninskopravni zahtevek utemeljen glede obeh objektov, v kolikor bi danes še obstajala. Pri tem pa je spregledalo, da tožniki na hlevu na parc. 93/1 lastninske pravice sploh niso uveljavljali. V tožbi (glej list. št. 4 spodaj) so namreč navedli, da njihova vlaganja niso bila tolikšna, da bi pridobili lastninsko pravico, zato so zahtevali le povrnitev vlaganj. Glede na to, da je bil objekt 27. 1. 2004 porušen, obogatitveni zahtevek (210. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. list SFRJ št. 29/78 s spremembami, ZOR oziroma 190. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. list RS št. 83/2001 s spremembami, OZ) ne pride v poštev. Ker jim z rušitvijo ni mogla nastati škoda, saj niso bili lastniki tega objekta, tudi na odškodninski podlagi (154. čl. ZOR oziroma 131. čl. OZ) ne morejo ničesar terjati.

(16) Sicer se pritožbeno sodišče strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je zaradi rušenja novega hleva oziroma lope na parc. 1235/1 in 1235/2 (na katerem so sprva uveljavljali lastninski zahtevek, po rušitvi pa le še denarni znesek), podana odškodninska odgovornost toženke. Tožniki so navedli, da si je toženka na vsak način prizadevala porušiti navedeni objekt, ki je bil sicer črna gradnja. Očitali so ji, da ni poskušala legalizirati objekta, temveč ga je porušila celo prej, kot ji je bilo naloženo z odločbo Inšpektorata za okolje in prostor z dne 17. 11. 2003 (priloga A 74, v nadaljevanju odločba), vse ob dejstvu, da je vedela, da je lastništvo na tem objektu sporno. Višina škode, ki jo vtožujejo, je sicer enaka znesku, ki so ga zahtevali po prvotno podrejenem zahtevku na povrnitev vlaganj (113.869,95 EUR), in kot škodo očitno štejejo v objekt vložena sredstva. Tožniki so tako navedli vsa odločilna dejstva, ki omogočajo preizkus utemeljenosti zahtevka tudi na odškodninski podlagi in so pritožbeni očitki o pomanjkljivi trditveni podlagi neutemeljeni. Pritožnici je pri tem treba pojasniti, da so stranke dolžne navesti zgolj dejstva (7. in 212. čl. ZPP), medtem ko materialnopravno presojo spora opravi sodišče samo, saj na pravno kvalifikacijo ni vezano (3. odst. 180. čl. ZPP). Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bila toženka tedaj, ko se je odločila za rušenje objekta (9. 12. 2003), seznanjena s tem, da tožniki uveljavljajo lastninsko pravico na objektu. Vedela je, da prva tožnica aktivno sodeluje v upravnem postopku, kjer si prizadeva za odpravo navedene odločbe Inšpektorata za okolje (s čimer je nenazadnje tudi uspela - odločba je bila namreč razveljavljena, upravni postopek za rušenje črne gradnje pa prekinjen ravno zaradi nerešenega predhodnega vprašanja, kdo je lastnik zemljišča in na črno zgrajenega objekta na parc. 1235/1 in 1235/2 (glej sodbo Upravnega sodišča RS v prilogi A 351)). Takšno ravnanje toženke pa je ne glede na tedaj veljavno odločbo, ki ji nalaga rušenje objekta, po stališču pritožbenega sodišča nedopustno in pomeni njeno protipravno in krivdno ravnanje, kar vodi do njene odškodninske odgovornosti. Pritožba se v zvezi z odločbami, predloženimi na zadnjem naroku, ki so bile izdane v upravnem postopku (A 350 in 351), neutemeljeno sklicuje na prekluzijo po 286. čl. ZPP. Glede na to, da sta bili odločbi izdani šele v juliju oziroma avgustu 2008, ju tožniki prej niso mogli predložiti.

(17) Višina odškodnine, ki tožnikom pripada za porušen hlev oziroma lopo na parc. 1235/1 in 1235/2, pa je odvisna od predhodnega vprašanja, kakšen solastniški delež so pridobili na objektu v skladu s 25. čl. ZTLR. Višina je odvisna od prispevkov graditeljev, kot je bilo opisano že zgoraj in o čemer bo sodišče prve stopnje moralo še odločiti.

(18) Pri odločanju o višini odškodnine se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti katera metoda cenitve objekta na parc. 1235/1 in 1235/2 je primerna. Iz izvedenskega mnenja izvedenca O. (list. št. 102) oziroma izvedenca B. (list. št. 377), ki je vrednosti iz prvega mnenja valoriziral, izhajajo namreč različne metode ocenjevanja in posledično različne vrednosti objekta. Sodišče prve stopnje je sledilo stroškovnemu principu, pri tem pa svoje odločitve ni pojasnilo. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja, da bi bila izhajajoč iz splošnih pravil odškodninskega prava, ustrezna tržna metoda.

(19) Glede na to, da zakon ne predvideva solidarnosti, ko več osebam nastane škoda (temveč nasprotno, ko več oseb povzroči škodo), sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločitev, da je toženka tožnikom dolžna nerazdelno plačati 102.060 EUR. Solidarnost se namreč ne domneva, temveč mora biti dogovorjena ali pa določena z zakonom (406. čl. OZ).

O ostalih procesnih kršitvah

(20) Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ugovora zastaranja odškodninske terjatve toženka ni podala, zato se sodišče prve stopnje z zastaranjem utemeljeno ni ukvarjalo in s tem ni zagrešilo procesne kršitve po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Toženka je sicer uveljavljala zastaranje zahtevka na povrnitev vlaganj v oba objekta na parc. 1235/1 in 1235/2 ter 93/1 v znesku 170.358,75 EUR (glej pripravljalno vlogo na list. št. 176), kar je sicer (del) podrednega zahtevka v tožbi, ne pa tudi zastaranje zahtevka za povrnitev škode, ki so jo tožniki zahtevali v isti višini s spremenjenim tožbenim zahtevkom, podanim v pripravljalni vlogi na list. št. 337. (21) Glede na to, da je drugi tožnik T. K. tekom postopka postal polnoleten (roj. 9. 7. 1990, kot izhaja iz sklepa o dedovanju, priloga B 3), je upravičenje prve tožnice K. K. kot njegove zakonite zastopnice prenehalo. V veljavi pa ostanejo do tedaj opravljena procesna dejanja, kar velja tudi za njeno pooblastilo, ki ga je dala odvetniku D. P. (priloga A 64), ki pa ga drugi tožnik lahko prekliče (4). Če drugi tožnik odvetniku ni dal novega pooblastila, to ne predstavlja procesne kršitve po 11. točki 2. odst. 339. čl. ZPP.

Sklepno o odločitvi pritožbenega sodišča

(22) Glede na zgoraj opisana stališča se primarni zahtevek tožeče stranke v delu, ki se nanaša na ugotovitev lastninske pravice na proizvodno–poslovnem objektu ter plačila 170.358,00 EUR, izkaže za (vsaj deloma) utemeljenega. Glede na to, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje ugotovitev, ki bi omogočile določitev solastniških deležev, posledično pa tudi višino odškodnine za porušen objekt na parc. 1235/1 in 1235/2 (in s tem omogočile morebitno spremembo izpodbijane sodbe), je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v točki II./5. razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, saj ocenjuje, da dokaznega postopka samo ne more dopolniti (355. čl. ZPP).

(23) Sodišče pa lahko o podredno postavljenem zahtevku odloča le, če primarnemu (niti deloma) ne ugodi. Navedena omejitev pritožbenemu sodišču preprečuje, da bi napačno odločitev sodišča prve stopnje v točki II./1., 2., 3., in 4. (glej razloge v tč. (10) te odločbe), ki predstavlja podredni zahtevek, ustrezno spremenilo (358. čl. ZPP). Sodbo sodišča prve stopnje je zato tudi v tem delu razveljavilo.

(24) Pritožbeno sodišče še opozarja, da gre za razmerje primarnosti oziroma podrejenosti le pri zahtevku za ugotovitve lastninske pravice na poslovno–proizvodnem objektu oziroma zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine. V preostalem delu, ki se nanaša na dopustitev parcelacije in odmere gradbene parcele za poslovno–proizvodni objekt, ter plačilo 170.358,00 EUR, se oba zahtevka prekrivata in ne gre za njihovo kumulacijo. Dvakratno odločanje sodišča prve stopnje, ki vodi do medsebojnega nasprotja v izreku (točka II. 2 in 4. ter II./5.2. in 3.), je zato odveč.

(25) Glede na to, da je razpravljajoča sodnica že dvakrat odločala in se opredelila do pravnih vprašanj, delno tudi v nasprotju z napotki pritožbenega sodišča, pa zato ni navedla posebnih razlogov (1. odst. 362. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, da se zadeva v novem sojenju dodeli drugemu sodniku (356. čl. ZPP).

(26) Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.

Primerjaj sodbo VS RS II Ips 721/2006. Primerjaj načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 21. in 22.12.1987 ter zadeve VS RS: II Ips 436/95, II Ips 120/99 in II Ips 304/2005. Primerjaj sodbo VS RS II Ips 515/98. Prim. A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 344, 11. točka, enako tudi J. Metelko, Položaj otroka, Podjetje in delo dne 19.10.1998.