Jedro

Tožnik je samostojni podjetnik, le-ta pa je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost in ne gospodarska družba (podjetje).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 156531/2009 z dne 29. 10. 2009 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka glede plačila 89,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2006 do plačila ter v 3. in 4. odstavku izreka, razveljavilo pa je citiran sklep o izvršbi glede obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 89,43 EUR od 2. 7. 2005 do 27. 10. 2006 ter glede obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od odmerjenih izvršilnih stroškov v znesku 42,12 EUR za čas od 10. 11. 2009 do poteka 8-dnevnega paricijskega roka po sodbi. Tožencu je še naložilo, da tožniku povrne nadaljnje pravdne stroške v znesku 95,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude 8-dnevnega paricijskega roka. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba za „izdelavo in pripravo dokumentacije za vknjižbo posameznih etažnih lastnikov stanovanj“, v okviru katere je tožnik (med drugim tudi za toženca) opravil storitve (v ponudbi opredeljene kot prva faza, katere cilj je bila vknjižba stavbe in posameznih delov stavbe na investitorja), za katere je tožencu izstavil račun za 21.432,00 SIT (za del storitve, ki odpade na toženca) in mu ga priporočeno poslal 23. 6. 2005. Ker je toženec pravno veljavno odstopil od pogodbe (preklical pooblastilo tožniku) šele 15. 4. 2005, to je približno 5 mesecev po uvedbi zemljiškoknjižnega postopka (uvedba tega postopka je predstavljala izpolnitveno ravnanje tožnikove pogodbene obveznosti), je toženec opravljene in pogodbeno dogovorjene storitve tožnika (po izstavljenem računu) dolžan plačati.

Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in ker je v obrazložitvi sodbe o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi listinami in zapisniki, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka (339. člen ZPP). Poleg tega sodišče sodbo opira na protizakonito izdan sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani Dn. št. 28129/2004 z dne 14. 11. 2005. Pa tudi na krivo pričanje A. P. in S. P. je oprta sodba ter na ponarejene listine podjetja A., s.p., saj je bilo navedeno podjetje registrirano (s tem imenom) šele 24. 5. 2004. Neobstoj podjetja A. v času sklepanja pogodb (leta 1998) dokazuje izpis AJPES-a, ki ga pritožbi prilaga. A. P. pa je na obravnavi sploh prvič v življenju videl. Ne drži ugotovitev sodišča, da je na podlagi elaborata za vknjižbo etažne lastnine Okrajno sodišče v Ljubljani začelo zemljiškoknjižni postopek in 14. 11. 2005 izdalo sklep o vpisu drugih skupnih delov stavbe na naslovu K. ulica 11, 13, 15 in 17 v Ljubljani. Vloge in predlogi tožnika se namreč nanašajo na nepremičnino v k.o. X, in ne na stavbo na K.. Predvsem pa je tožnik zaračunal delo po preklicu pooblastil. Obširno v nadaljevanju razlaga neveljavnost sklenjene pogodbe s tožnikom (tudi če bi bila ta veljavno sklenjena) ter citira zakonske in podzakonske predpise (Stanovanjski zakon, SPZ in Pravilnik o upravljanju v večstanovanjskih zgradbah) pa tudi določbe Obligacijskega zakonika (pogodbenega prava) glede soglasja volj, iz katerih to izhaja. Graja tudi zaključek sodišča prve stopnje glede preklica pooblastila z dopisom z dne 3. 11. 2004. Sicer pa tožnik elaborata za njihovo stavbo sploh ni mogel izdelati, ker niso bile opravljene nikakršne meritve, pri čemer funkcionalno zemljišče stavbe, v kateri je toženčevo stanovanje, sploh ni določeno. Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani Dn. št. 28129/2004 z dne 14. 11. 2005 je v nasprotju z navedbo sodišča o izpolnitvi tožnikove pogodbene obveznosti, saj z nepremičnino toženca nima nikakršne zveze. Je identičen z zemljiškoknjižnim predlogom, a so v predlogu vse identifikacijske številke napačne, napačni so lastniški deleži in kvadrature stanovanj, napačno pa so navedeni tudi lastniki skupnih prostorov. Enako velja za cit. zemljiškoknjižni sklep, ki dokazuje zgolj kršitve določb ZZK-1 (146. člena). Nepremičnina na K. ulici je bila v ZK vpisana s sklepom Dn. št. 266/2008 na predlog B. L.. Edino tožnikovo delo je bila ponareditev listin. Predlaga ustrezno spremembo (zavrnitev zahtevka tožnika) ali razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP), (1) v sporih majhne vrednosti pa so razlogi za izpodbijanje sodbe zakonsko omejeni; sodba se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), s čimer je bil pritožnik s pravnim poukom v izpodbijani sodbi seznanjen. S pritožbo v sporu majhne vrednosti torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, to je tistih iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranki in pritožbeno sodišče so vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče (v bistvenem so povzeta v tč. 1 te obrazložitve). Pritožbeno sodišče zato pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na napačno ugotovitev dejstev ter dokazno oceno tako v procesnem kot dejanskem smislu, ni moglo in smelo upoštevati (glede sklenjene pogodbe, tožnikove izpolnitve pogodbenih obveznosti v delu, za katerega je bil izstavljen račun in preklica pooblastila – prenehanja pogodbenega razmerja).

Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na „podjetje A.“, pritožbeno sodišče opozarja, da je tožnik samostojni podjetnik, le-ta pa je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost (sedmi odstavek 1. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) iz leta 1993 oziroma šesti odstavek 3. člena v zvezi s 1. členom sedaj veljavnega ZGD-1), in ne gospodarska družba (podjetje), kot zmotno meni pritožnik. Protispisne so tudi pritožbene trditve glede vsebine sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani Dn. št. 28129/2004 z dne 14. 11. 2005, saj se ta nanaša na stavbo na naslovu K., 13, 15, 17, ident. št. 000, in ne na v pritožbi zatrjevane, kar enako velja glede zemljiškoknjižnega predloga. Sicer pa gre pri pritožbenih trditvah v pretežnem delu za pravno nedopustne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve in dokazno oceno, ne pa navedene upoštevne pritožbene razloge glede ključnih ugotovitev (napake opravljenega dela niso bile grajane).

Zatrjevanih procesnih kršitev ali kakšnih pro cesnih kršitev , ki jih mora na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP upoštevati po uradni dolžnosti, (2) pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Pri tem v prvi vrsti ne drži, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi (bistvena kršitev postopkovnih določb iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), in so temu nasprotne pritožbene trditve neutemeljene. Poleg tega izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj ima jasne, prepričljive in skladne razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Glede zatrjevane napačne uporabe materialnega prava (materialnopravne presoje) pa gre za zahtevek za izpolnitev pogodbenih obveznosti ( pacta sunt servanda ). Po prvem odstavku 239. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je namreč upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. To v obravnavani zadevi pomeni, da je toženec vtoževano terjatev tožniku dolžan plačati, kot mu je naloženo z izpodbijano sodbo.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka toženca je obsežena v izreku te sodbe (o zavrnitvi njegove pritožbe), temelji pa na določbah prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP.

(1) Spori majhne vrednosti so spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR.

(2) Drugi odstavek 350. člena ZPP določa: „Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava“.