Jedro

Izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi, da sta od predlagateljeve nezakonite vselitve minili več kot dve leti, zato tožba po 50. členu zakona o stanovanjskih razmerjih ni več mogoča. V takem primeru pridobi nezakonito vseljeni stanovanjsko zaščito. Ker ni mogoče doseči njegove izselitve, se njegov pravni položaj izenači z imetnikom stanovanjske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je določilo predlagatelja za imetnika stanovanjske pravice na enosobnem stanovanju št. 100 v 10. nadstropju stanovanjskega bloka v M., K. 26. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo udeleženca M. I. in potrdilo sklep prve stopnje. Obe sodišči sta ugotovili, da se je udeleženec M.I. izselil iz spornega stanovanja, istočasno pa se je vanj vselil predlagatelj. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na stališče, da je predlagatelj bival v stanovanju brez pravnega naslova, udeležencu M.I. pa je stanovanjska pravica prenehala na podlagi 19.čl. zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR). Dveletni rok za tožbo na izselitev po 50.čl. ZSR je potekel, zato je sklep sodišča nadomestil odločbo o določitvi imetnika stanovanjske pravice.

Proti temu sklepu vlaga revizijo udeleženec M. I.. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sklep spremeni. Navaja, da se sodišče napačno sklicuje na 18. člen prej veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih, ker okoliščine, ki jih določa ta člen, niso podane. Enako velja za 19.čl. istega zakona. Predlagatelj ni bil uporabnik v smislu 5.čl. ZSR. Iz podstanovalskega razmerja niso nastala nobena upravičenja glede uporabništva stanovanja. Sodišči sta prezrli, da je imel predlagatelj formalno pravno razmerje na drugem družbenem stanovanju. Napačno je tudi sklicevanje na 149.čl. sedanjega stanovanjskega zakona.

Revizija je bila vročena udeležencema, ki nanjo nista odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo ( 3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je na podlagi dejstev, ki jih ne izpodbija noben od udeležencev, ugotovilo, da se je predlagatelj vselil v sporno stanovanje brez pravnega naslova. Predlagatelju torej ne priznava položaja uporabnika in ne opira svoje odločitve na 18.čl. zakona o stanovanjskih razmerjih. Izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi, da sta od predlagateljeve nezakonite vselitve minili več kot dve leti, zato tožba po 50.členu zakona o stanovanjskih razmerjih ni več mogoča. V takem primeru pridobi nezakonito vseljeni stanovanjsko zaščito. Ker ni mogoče doseči njegove izselitve, se njegov pravni položaj izenači z imetnikom stanovanjske pravice. Izpodbijani sklep temelji na določbi 4. odst. 50.čl. zakona o stanovanjskih razmerjih. Okoliščine, na katere se sklicuje revizija, niso ovira za uporabo te določbe. Revizija sploh ne navaja nobenih razlogov, s katerimi bi izpodbijala pravno stališče sklepa druge stopnje. Glede na to je revizijsko sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotovilo, da je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno ( 386.čl. ZPP v zvezi s 37.čl. zakona o nepravdnem postopku - ZNP). Zato na podlagi ugotovljenih dejstev pritrjuje pravnemu naziranju, ki je izraženo v izpodbijanem sklepu druge stopnje.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP v zvezi s 37.čl. ZNP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo udeleženca M.I. kot neutemeljeno (393.čl. ZPP v zvezi s 37.čl. ZNP).