Jedro

Če je razlaščeno kmetijsko zemljišče za namen izgradnje javne infrastrukture, ki je predvidena v občinskem odloku, se razlaščencu določi odškodnina v vrednosti kmetijskega zemljišča, ne glede na status zemljišča, ki ga bo pridobilo zemljišče z uresničitvijo razlastitvenega namena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano 2. točko dopolnilne odločbe zavrnila tožničino zahtevo za priznanje odškodnine v višini razlike med priznanim zneskom v višini 288.768,56 DEM in zahtevanim zneskom v višini 1.769.035,58 EUR. V obrazložitvi izpodbijanega dela odločbe pojasnjuje, da vseh predmetnih nepremičnin (vse ležijo v k. o. ...) ni mogoče vrednotiti kot komunalno opremljenega stavbnega zemljišča, temveč se parcele št. 260 v izmeri 2.518 m2, del parcele št. 263 v izmeri 4.211 m2, parc. št. 265 v izmeri 6.780 m2 in nekatera druga navedena zemljišča vrednotijo kot kmetijsko zemljišče, kot delno komunalno opremljeno zemljišče pa se vrednotita parcela št. 262/3 v izmeri 62 m2 in del parcele 263 v izmeri 7.537 m2. Pojasnjuje, da ogled nepremičnin na kraju samem ne bi prispeval k drugačni odločitvi, saj je tožnica ves čas postopka imela možnost, da se ustrezno izjasni o pravno relevantnih dejstvih in okoliščinah predmetne zadeve. Svojo odločitev utemeljuje na izvedenskem mnenju sodnega izvedenca gradbene stroke Cirila Sluge z dne 3. 10. 2010, ki je navedel, da je Gradbeni zakon iz leta 1931 v 3. členu določal, da morajo občine izdelati svoje gradbene pravilnike po pravilih takratnih banovin, v 4. členu zakona pa je bil predpisan regulacijski načrt, ki mora predvideti ožji in širši gradbeni okoliš. Za mesto Ljubljana je bil na podlagi tega zakona leta 1934 izdelan „Regulačni program za mesto Ljubljana“, katerega sestavni del je tudi „Gradbeni pravilnik za sela v neposredni bližini Ljubljane“. Iz navedenih listin je izvedenec ugotovil, da se kot stavbno zemljišče lahko upošteva površino največ v obsegu 7.599 m2, in sicer del parcele 262/3 (62 m2) in del parcele 263 (7.537 m2).

2. Drugostopenjski organ je s 3. točko izpodbijane odločbe odpravil del besedila izpodbijane 2. točke izreka dopolnilne odločbe prvostopenjskega organa, ki se glasi „v višini 288.768,56 DEM“ in ga v tem delu nadomestil z besedilom, ki se glasi „v višini 279.303,46 DEM“. S 5. točko izreka je v preostalem delu tožničino pritožbo zavrnil in potrdil izpodbijano dopolnilno odločbo prvostopenjskega organa.

3. V obrazložitvi pritrjuje prvostopenjskemu organu, da tožnica ni izkazala, da zemljišče, katerega vrednotenje je sporno (parc. št. 263, vrt 3, v izmeri 11.748 m2, parc. št. 265, vrt 3 v izmeri 6.780 m2 in parc. št. 266/1, drevored in travnik 3 v izmeri 6.389 m2), predstavlja stavbno zemljišče. Sklicuje se na prvi odstavek 44. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 1246/2006, iz katere izhaja, da se kot nezazidano stavbno zemljišče šteje le tisto zemljišče, ki je bilo sicer podržavljeno kot kmetijsko, ki pa je že ob podržavljenju v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje opredeljeno kot gradbeno zemljišče ali pa mu je to namembnost določil predpis, na podlagi katerega je bilo zemljišče podržavljeno. Enako stališče izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-42/93. Pojasnjuje, da med predpise, v katerih naj bi bila vsebovana sprememba namembnosti iz kmetijskih v stavbna zemljišča, ne sodi Temeljni zakon o razlastitvi (Uradni list FLRJ št. 28/47), na podlagi katerega so bila podržavljena zemljišča, ki so predmet pritožbenega postopka. Pri ugotavljanju, katera zemljišča so se v času podržavljenja nahajala v „ožjem gradbenem okolišu“, je upošteval mnenje izvedenca geodetske stroke Cirila Sluge z dne 3. 10. 2010. 4. Glede spornega vrednotenja dela parc. št. 263 in dela parc. 262/3 pa drugostopenjski organ navaja, da je sporna opremljenost z javnim vodovodom. Povzema, da tožnica dokazuje obstoj vodovoda s sklicevanjem na cenitev iz leta 1935 in cenitev z dne 17. 11. 2007, iz katerih izhaja, da so bila vsa poslopja opremljena z vodovodom, da je bil park opremljen z več vodnimi izlivkami, manjšim vodopadom ter z eno močno izvirno žilo in da je bilo na severozahodni strani parka zgrajeno vodno zajetje za cca 3 m3 vode, da je bil omenjeni rezervoar obokan z opeko, manesmanova cev je bila dolga od rezervoarja do gradiča 160 metrov, od gradiča do poslopja pa je vodila pocinkana cev v dolžini 73 m. Pojasnjuje, da vodnega zajetja za cca 3m2 vode, namenjenega oskrbi bližnjih objektov in parka, ni mogoče šteti za javni vodovod v smislu 11. člena Navodil o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij in premoženja (Uradni list RS št. 23/92 in naslednji, v nadaljevanju Navodila).

5. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je toženka dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovila, ko je v času podržavljenja sporne nepremičnine ovrednotila kot kmetijska zemljišča. Meni, da že zakon, na podlagi katerega so bile nepremičnine podržavljene, in sicer Osnovni zakon o razlastitvi, skupaj z odločbo o podržavljenju z dne 22. 11. 1952, določata namembnost nepremičnin v času podržavljenja, in sicer stavbna zemljišča, namenjena gradnji telovadnic, igrišč in fizkulturnih domov oz. okrevališč. Pri tem ni nepomembno, da so bila na podržavljenih nepremičninah dejansko zgrajene telovadnice, igrišča in domovi za gojence, brez predhodne spremembe prostorskih aktov. Dodaten dokaz glede namembnosti nepremičnin je gradnja na nepremičninah v obdobju po uveljavitvi Gradbenega zakona iz leta 1931 in pred podržavljenjem (tiskarna je bila zgrajena leta 1939) in okoliščina, da iz cenitve, izdelane v času podržavljenja izhaja, da so bile nepremičnine opremljene z vodnimi izlivkami, vodopadom in v celoti elektrificirane. Meni, da s sklicevanjem na planske akte v času podržavljenja toženka uveljavlja načelo formalnega in posebnega dokaznega pravila, ki je v nasprotju z načelom proste presoje dokazov. Toženka opozarja še na Zakon o razveljavljanju pravnih predpisov, izvajanih pred 6. 4. 1941 in med sovražnikovo okupacijo (Uradni list FLRJ, št. 86/46), s katerim so bili razveljavljeni vsi predpisi, vključno s prostorskimi in drugimi akti, ki bi v času podržavljenja lahko kakorkoli omejevali izgradnjo telovadnic, igrišč in fizkulturnih domov na območju podržavljenih nepremičnin. Glede vrednotenja parcele 265 k.o. ... poudarja, da je bila navedena nepremičnina v času podržavljenja opredeljena kot park, kar izhaja iz cenitve, izdelane za potrebe podržavljenja. Da je šlo za park in posledično za zazidano stavbno zemljišče je razvidno iz načrtov za adaptacijo gospodarskega poslopja (priloga cenitvenega poročila z dne 17. 11. 2007), kjer je v katastrskem načrtu kot javni evidenci določeno, da gre za park. Sklicuje se na sodbo VS RS I Up 128/2004, iz katere izhaja, da če je zemljišče, ki je predmet vračanja, po vrsti rabe park in je to vpisano v zemljiškem katastru, gre za zazidano stavbno zemljišče. 6. Glede parcele št. 263 pa tožnica navaja, da jo je treba v celoti vrednotiti kot popolnoma opremljeno komunalno zemljišče, saj je bil v času podržavljenja izpolnjen tudi kriterij možnosti priključitve na vodovod. Sklicuje se na cenitev iz leta 1935 in cenitev, izdelano za potrebe podržavljenja z dne 17. 11. 2007. Navaja, da je toženka vrednost nepremičnine ocenila v višini 142.514,69 DEM namesto pravilno, kot komunalno popolno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče v vrednosti 203.592,41 DEM.

7. Glede na navedeno predlaga odškodnino v obveznicah v višini 1.341.100,36 DEM. Hkrati pa predlaga tudi ogled na kraju samem, saj brez ogleda ni mogoče ugotoviti sedanjega stanja nepremičnin in sicer, da so na območju podržavljenih nepremičnin danes zgrajene telovadnice, igrišče in domovi. S tem, ko je toženka večino nepremičnin vrednotila kot kmetijska zemljišča na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije, namesto da bi jih kot komunalno opremljena nezazidana in zazidana vrednotila na podlagi Navodila, je kršila tudi 44. člen ZDen. Predlaga odpravo 2. točke izreka prvostopenjske odločbe in 3. točke izreka drugostopenjske odločbe in odločitev o stvari sami oz. podrejeno vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek ter povrnitev stroškov postopka.

8. Toženka in prizadeta stranka Slovenski državni holding d. d. na tožbo nista odgovorili.

9. Tožba ni utemeljena.

10. ZDen v prvem odstavku 44. člena določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju sedanje vrednosti.

11. Tožnica v tožbi kot sporno izrecno izpostavlja vrednotenje parc. št. 265 k.o. ... kot kmetijsko zemljišče in vrednotenje dela parcele št. 263 kot komunalno neopremljeno zemljišče. Sodišče bo zato preizkusilo izpodbijano odločbo predvsem v tem delu.

12. V zadevi je med drugim sporno, ali je bilo zemljišče (parc. št. 265), na katerega se nanaša izpodbijana odločba, v času podržavljenja kmetijsko, kar je ugotovila toženka, ali stavbno, za kar si prizadeva tožnica in od česar je odvisna vrednost podržavljenega premoženja in posledično višina odškodnine, ki pripada upravičenki.

13. Vprašanje, kakšen je bil status zemljišč ob podržavljenju (torej tudi, ali je bilo zemljišče kmetijsko ali stavbno), je vprašanje, ki je pravne narave. Ker ZDen nima posebnih določb o tem, je treba vprašanje rešiti z uporabo drugih zakonov. Prvo opredelitev stavbnega zemljišča je imel 34. člen Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list SFRJ št. 52/58 in spremembe, v nadaljevanju ZNNZ), nato pa jo je imela novela iz leta 1965 Zakona o prometu z zemljišči in stavbami (Uradni list FLRJ št. 26/54 in nadaljnji) ter nato Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS št. 18/84 in spremembe) ter končno Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS št. 44/97 in spremembe, v nadaljevanju ZSZ). Opredelitev stavbnega zemljišča je v vseh v bistvenem enaka; to je zemljišče, ki je bilo predvideno za zazidavo.

14. Podobno je navedlo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-42/93, ko je poudarilo, da so bila po njegovi oceni kmetijska in gozdna zemljišča, ne glede na pravno podlago podržavljenja, nacionalizirana kot kmetijska oziroma gozdna, če v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje niso bila predvidena za zazidavo. Dopustilo pa je tudi možnost, da se je namembnost zemljišča spremenila tudi s samim predpisom, ki je bil podlaga za nacionalizacijo. Pri tem je izrecno izpostavilo omenjeni Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, ki je določal, da se kot gradbena zemljišča nacionalizirajo vsa zazidana in nezazidana zemljišča, ki ležijo v ožjih gradbenih okoliših mest in naselij mestnega značaja (34. člen). Za določitev teh okolišev je zakon pooblastil Republiški izvršni svet, pri čemer je ožji gradbeni okoliš obsegal tista območja, ki so urbanistično že zgrajena in ki naj bi bila po planirani stanovanjski in komunalni graditvi v določenem času zazidana. Na podlagi zakonskega pooblastila in planov stanovanjske in komunalne graditve je torej odlok izvršnega sveta opredelil zazidana in nezazidana gradbena zemljišča, zato je ustavno sodišče ocenilo, da so bila taka zemljišča nacionalizirana kot gradbena.

15. Sodišče pritrjuje toženki, da Osnovni (Temeljni) zakon o razlastitvi (Uradni list FLRJ št. 28/47), ki je bil podlaga za nacionalizacijo predmetnega zemljišča, take narave nima, saj iz njega ne izhaja, da bi sam spreminjal status zemljišč, ali pa, da bi drugemu organu podeljeval pooblastilo, da kmetijskim in gozdnim zemljiščem spremeni status v stavbno, in posledično, da bi bil tak njihov status že v času podržavljenja. Na status zemljišča v času podržavljenja pa ne vpliva namen, zaradi katerega je bilo zemljišče podržavljeno, tudi če izhaja že iz zakona (oziroma odločbe), ki je temelj podržavljenja, kot v obravnavanem primeru, in če je ta gradnja objektov in naprav v splošnem interesu, kot zmotno meni tožnica.

16. Za podobno situacijo gre tudi pri razlastitvi po sedaj veljavnih predpisih, kjer je sodna praksa enotna, da je pri določitvi odškodnine za razlaščeno zemljišče bistven namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo do sprejetja akta, s katerim je bil zaradi predvidene gradnje infrastrukture spremenjen status zemljišča (tako sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 335/2017 z dne 26. 4. 2018). Če je torej razlaščeno kmetijsko zemljišče za namen izgradnje javne infrastrukture, ki je predvidena v občinskem odloku, se razlaščencu določi odškodnina v vrednosti kmetijskega zemljišča, ne glede na status zemljišča, ki ga bo pridobilo zemljišče z uresničitvijo razlastitvenega namena.

17. Navedeno pomeni, da so stavbna zemljišča v smislu ocenjevanja njihove vrednosti po ZDen lahko le tista, ki so bila že v času podržavljenja opredeljena kot gradbena. Zato na opredelitev statusa spornih zemljišč ne more vplivati vprašanje, ali so bila zemljišča komunalno opremljena, ali ne. Komunalna opremljenost lahko vpliva na določitev vrednosti zemljišča le, če bi bilo določeno zemljišče podržavljeno kot stavbno, ne more pa vplivati na določitev pravnega statusa zemljišča, pri katerem gre, kot rečeno, za pravno vprašanje. Ugovor tožnice, da gre za komunalno delno opremljeno zemljišče, zato na drugačno odločitev ne more vplivati. Prav tako pa tudi ne zatrjevana gradnja objektov po uveljavitvi Gradbenega zakona iz leta 1939, saj so navedene tožbene navedbe ostale povsem na pavšalni ravni.

18. Povedano drugače, stavbna zemljišča so le tista, ki so bila stavbna že ob podržavljenju ali pa so bila kot taka podržavljena, ne pa npr. tista, ki so bila podržavljena kot kmetijska, četudi z namenom uporabe za gradnjo. Zato tudi ni pomembno, kaj navedene nepremičnine predstavljajo danes (tožnica zatrjuje, da so na predmetnih nepremičninah zgrajene telovadnice, igrišča, fizkulturni domovi). Izvedba dokazov (ogled na kraju samem), s katerimi bi se ugotovilo stanje nepremičnin danes, zato ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi. Sodišče jih zato ni izvedlo.

19. Prav tako tožnica ni izkazala, da je bilo zemljišče parc. št. 265 v času podržavljenja park. Toženka pravilno pojasnjuje, da to zatrjevano dejstvo ne izhaja niti iz odločbe o podržavljenju niti iz izvedenskega mnenja Štefana Kuharja z dne 20. 10. 2007 niti iz potrdila o zemljiškokatastrskih podatkih parcel v času podržavljenja z dne 15. 9. 1993 (v odločbi je navedeno, da gre za vrt, v izvedenskem mnenju in potrdilu o zemljiškokatastrskih podatkih parcel v času podržavljenja da gre za vrt 3, kar je primerljivo z njivo 2), kar pravilno povzema toženka.

20. Ker je v obravnavnem primeru obseg zemljišča, ki je bilo v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje predviden za zazidavo, jasno opredelil izvedenec Ciril Sluga, pri čemer se je skliceval na Regulačni program za mesto Ljubljana, in iz njega ne izhaja, da bi med njega spadalo tudi zemljišče, ki je v obravnavnem primeru sporno, kot rečeno, pa statusa navedenemu zemljišču tudi ni spremenil zakon, na podlagi katerega je bilo podržavljeno (Temeljni zakon o razlastitvi), je ugotovitev toženke, da gre pri parc. št. 265 za kmetijsko zemljišče, pravilna, in skladna z razlago, ki jo je podalo Ustavno sodišče RS v omenjeni zadevi in ki ji sledi tudi sodna praksa, ki je glede tega vprašanja enotna.

21. Tožnica zmotno meni, da gre v obravnavanem primeru za omejevanje dokazovanja na določene vrte dokazov. Kot rečeno, je v obravnavanem primeru pravno pomembno dejstvo, ali so bila predmetna zemljišča v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje predvidena za zazidavo, kar je pojasnilo že Ustavno sodišče RS. Toženka je svojo odločitev oprla med drugim na mnenje izvedenca, ki je ugotovil, da predmetna zemljišča v takšnih načrtih niso bila predvidena za zazidavo. Tožnica pa niti ni argumentirano zatrjevala, da bi bile te ugotovitve izvedenca, na katerih odločitev temelji, napačne, niti ni predložila oziroma predlagala izvedbe nobenega drugega dokaza, s katerimi bi dokazala, da so ugotovitve izvedenca, na katerih izpodbijana odločba temelji, napačne. Za omejevanje dokaznih sredstev bi šlo, če bi tožnica argumentirano oporekala mnenju izvedenca, iz katerega izhaja, da predmetna zemljišča v takšnih načrtih niso bila predvidena za zazidavo (mnenje temelji na Regulačnem programu in Regulacijskem načrtu za mesto Ljubljana, katerega kopiji dela sta prilogi mnenja), in bi za dokazovanje tega dejstva predlagala dokaze, katerih izvedbo bi toženka zavrnila z utemeljitvijo, da se dokazovanje tega dejstva lahko dokazuje le z dokazom, ki ga je izvedla sama. Nasprotno, iz izpodbijane odločbe celo izhaja, da je toženka po predložitvi izvedenskega mnenja tožnico izrecno pozvala k predložitvi ustreznih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, ali so v času podržavljenja obstajali veljavni planski akti, ki bi podržavljena obravnavana zemljišča opredeljevali kot zemljišča, namenjena stanovanjski ali komunalni gradnji. Tožnica takšnih dokazov ni predložila, ugovori na izvedensko mnenje pa so bili zgolj pavšalni, na njih pa je izvedenec tudi odgovoril. Sama odločba o podržavljenju pa, kot navedeno, drugačne namembnosti zemljišča ne dokazuje. Tožbeni ugovor, da so bili z Zakonom o razveljavljanju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo razveljavljeni vsi predpisi, vključno s prostorskimi in drugimi akti, ki bi v času podržavljenja lahko kakorkoli omejevali izgradnjo telovadnic, igrišč in fizkulturnih domov na območju podržavljenih nepremičninah pa ne pomeni, da zaradi omenjenega zakona ne velja več niti Gradbeni zakon iz leta 1931, kot tudi ne Regulačni program mesta Ljubljane, saj bi to pomenilo namreč, da nobeno zemljišče ne izpolnjuje pogoja, da gre za zemljišče, ki je v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje predvideno za zazidavo.

22. Kot rečeno, je za tožnico sporna tudi ugotovitev toženke, da predstavlja del podržavljene parcele št. 263 v izmeri 7537 m2 (tožnica je v tožbi nepravilno navedla izmeri 7599 m2) komunalno neopremljeno stavbno zemljišče. Sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je v zvezi z enakim ugovorom, ki ga je tožnica izpostavila že v pritožbi, navedel drugostopenjski organ.

23. Tudi po presoji sodišča tožnica ni izkazala, da je sporno zemljišče v času nacionalizacijo izpolnjevalo pogoj urejene preskrbe s pitno vodo v smislu Navodila.

24. V zadevi ni sporno, da so bila poslopja opremljena z vodovodom in da je bil park opremljen z več vodnimi izlivkami, manjšim vodopadom ter eno močno izlivno žilo (tako izhaja iz cenitve iz leta 1935). Prav tako ni sporno, kot izhaja iz cenitvenega poročila z dne 17. 11. 2007, da je bilo na severozahodni strani parka zgrajeno vodno zajetje za cca. 3 m3 vode, omenjeni rezervoar pa je bil obokan z opeko, manesnova cev pa je bila dolga od rezervoarja do gradiča 160 m, od gradiča do poslopja pa je bila položena pocinkana cev v dolžini 73 m. Vse navedeno pa ne predstavlja pogoja urejene preskrbe s pitno vodo v smislu Navodil, kar je pravilno pojasnil drugostopenjski organ.

25. Urejena preskrba s pitno vodo po drugem odstavku 11. člena Navodila oziroma oddaljenost do 100 m od priključka za preskrbo s pitno vodo po tretjem odstavku 11. člena Navodila je eden izmed kumulativno določenih pogojev, da se zemljišče lahko vrednoti kot komunalno opremljeno. Pojem preskrbe s pitno vodo po navedenih določbah Navodila je zato treba razlagati v povezavi s pojmom komunalne opremljenosti zemljišča. Kot komunalo opremljeno zemljišče je po presoji sodišča (ob upoštevanju prakse Vrhovnega sodišča RS, na primer sodbe X Ips 383/2007 z dne 10. 3. 2010) mogoče šteti le takšno zemljišče, ki je povezano z javno komunalno infrastrukturo. To pa pomeni, da se pogoj preskrbe s pitno vodo oziroma dostopa do priključka za preskrbo s pitno vodo po določbah 11. člena Navodila nanaša na možnost priključitve na sistem vodnega omrežja, ki je del javne komunalne infrastrukture.

26. Glede na navedeno sodišče pritrjuje drugostopenjskemu organu, da vodnega zajetja za cca 3m3 vode, ki je bilo namenjeno vodni oskrbi bližnjih objektov in parka ni mogoče šteti za javni vodovod v smislu 11. člena Navodila.

27. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker tožnica novih dejstev in dokazov, ki jih ne bi pravilno presodila že toženka, ni predlagala, zakaj na drugačno odločitev ne bi mogel vplivati dokaz z ogledoma na kraju samem, pa je sodišče razložilo v tej sodbi.

28. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.