Jedro

Tožnica bi se lahko uspešno sklicevala na oprostitev plačila NUSZ kot oviro za izdajo izpodbijane odločbe le, če bi bila v času njene izdaje (18. 4. 2013) že oproščena plačila NUSZ.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila nadomestilo za uporabo več zazidanih stavbnih zemljišč (NUSZ) za leto 2013, med drugim za stavbno zemljišče od stanovanjskih prostorov na ..., v višini 173,74 EUR. Iz obrazložitve je razvidno, da odmera temelji na Odloku o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Uradni list RS, št. 130/03 in naslednji, v nadaljevanju Odlok).

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo v delu, ki se nanaša na odmero NUSZ za omenjeno stavbno zemljišče, zavrnil. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da bi morala biti oproščena plačila NUSZ za stavbno zemljišče na ... Pojasnjuje, da je v stavbi na tem naslovu kupila novo stanovanje, se vanj vselila, nato pa na Mestno občino Ljubljana (MOL) vložila zahtevo za oprostitev plačila NUSZ za obdobje pet let. MOL je zahtevo zavrnila, tožnica pa je zoper odločitev sprožila upravni spor, ki se vodi pod št. I U 52/2015. Ker je v obravnavani zadevi oprostitev plačila NUSZ predhodno vprašanje, naj sodišče prekine postopek. V nadaljevanju pojasnjuje svoja stališča glede upravičenosti do oprostitve plačevanja NUSZ. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in samo odloči o zadevi, podrejeno, naj odpravi izpodbijani upravni akt in toženki naloži izdajo nove odločbe z navodilom, da ker je tožnica za leta 2013 do 2017 oproščena plačila NUSZ in se ji ne sme odmeriti, naj se postopek odmere ustavi. Zahteva povračilo stroškov upravnega postopka in upravnega spora.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali je bilo tožnici za leto 2013 upravičeno odmerjeno nadomestilo za zazidano stavbo zemljišče, ki se uporablja za stanovanjski namen, glede na to, da v času izdaje izpodbijane odločbe (18. 4. 2013) še ni bil pravnomočno končan upravni postopek v zvezi z vprašanjem oprostitve plačila NUSZ za to leto.

Po 62. členu Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji, ZSZ/84) je NUSZ dolžan plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali njenega dela (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). V 59. členu so določeni primeri oprostitve plačila, med drugim se njegovega plačila za dobo pet let na lastno zahtevo oprosti občan, ki je kupil novo stanovanje kot posamezen del stavbe ali zgradil, dozidal ali nadzidal družinsko stanovanjsko hišo, če je v ceni stanovanja oziroma družinske stanovanjske hiše ali neposredno plačal stroške za urejanje stavbnega zemljišča po določbah tega zakona (drugi odstavek). V skladu z 61. členom NUSZ določi občinska skupščina v skladu z dogovorom o usklajevanju meril in območij, na katerih se plačuje nadomestilo in za določanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga sklenejo občine, pri čemer upoštevajo tudi merila za oprostitev plačevanja NUSZ. Za odločanje o oprostitvah plačila je po 14. členu Odloka pristojna mestna uprava MOL, medtem ko je za izdajo odločbe o odmeri NUSZ pristojen davčni organ, ki izda odločbo na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke, ki veljata na dan 1. januarja leta, za katero se določa nadomestilo, in na podlagi podatkov občine (404. člen ZDavP-2).

Iz navedenih določb izhaja, da je zavezanec za plačilo NUSZ oseba, ki stavbno zemljišče oziroma stavbo ali njen del (če gre za zazidano stavbno zemljišče) neposredno uporablja, iz razloga po drugem odstavku 59. člena ZSZ/84 pa ga občina na njegovo zahtevo za določeno časovno obdobje lahko oprosti plačila te dajatve. To pomeni, da je zavezanec oseba, dokler ni oproščena plačila NUSZ. Če je do oprostitve plačila za obdobje, na katero se odločba o NUSZ nanaša, prišlo po njeni izdaji, lahko zavezanec na tej podlagi zahteva vračilo plačanih zneskov.

Tožnica ne trdi, da bi v času izdaje izpodbijane odločbe razpolagala z odločbo MOL o oprostitvi plačila nadomestila, ampak le, da je bil v tem času tak njen zahtevek vložen in 6. 8. 2014 zavrnjen. Ker občina do izdaje izpodbijane odločbe ni izdala odločbe o oprostitvi plačila NUSZ, tega podatka ni mogla posredovati davčnemu organu, ta pa ga ne upoštevati pri odmeri. Ali drugače: tožnica bi se lahko uspešno sklicevala na oprostitev plačila NUSZ kot oviro za izdajo izpodbijane odločbe le, če bi bila v času njene izdaje (18. 4. 2013) že oproščena plačila NUSZ.

Povedano pomeni, da oprostitev plačila NUSZ ni vprašanje, brez rešitve katerega ni mogoče odmeriti NUSZ za konkretno leto. Zato ne gre za vprašanje, brez katerega rešitve ni mogoče rešiti same zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (predhodno vprašanje iz prvega odstavka 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP). Glede na navedeno davčnemu organu z izdajo izpodbijane odločbe ni bilo treba čakati na odločitev v postopku za oprostitev plačila, sodišču pa ne prekinjati tega upravnega spora do pravnomočne odločitve v zadevi I U 52/2015 v zvezi z vprašanjem oprostitve plačila NUSZ. Zato le dodaja, da je bila po podatkih vpisnika tožničina tožba v omenjeni zadevi zoper odločbo MOL z dne 6. 8. 2014, da se ne oprosti plačila NUSZ, s sodbo z dne 14. 5. 2015 zavrnjena.

Ker za odločitev v zadevi ostale tožbene navedbe niso pomembne, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).