Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je, glede na prehodno določbo prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2, za odločitev o pravici voznika avtobusa do poklicnega zavarovanja bistveno, da opravlja delo na takšnem delovnem mestu, za katero se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem, torej da v posameznem letu na delovnem mestu prebije najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa ter opravi tudi najmanj 60 tisoč kilometrov vožnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 1. 1. 2013 dalje priznati pravico do poklicnega zavarovanja tako, da se ji k dejanski zavarovalni dobi doda četrtina dobe vključenosti v poklicno zavarovanje, ter s A. d. d. skleniti pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje za čas od 1. 1. 2013 dalje po prispevni stopnji od bruto plače tožeče stranke, ki je določena v pokojninskem načrtu Sklada obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ji za navedeno obdobje obračunati in plačati prispevke iz tega naslova, in sicer za mesece od januarja 2013 do septembra 2016 v zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe (točka I izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške v višini 1.036,29 EUR (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da gre v tem individualnem delovnem sporu za vprašanje, ali je tožeča stranka, ki opravlja delo voznika avtobusa v primestnem prometu, po 1. 1. 2013 upravičena do poklicnega zavarovanja, čeprav letno ne prevozi 60 tisoč kilometrov. Pravdni stranki sta soglašali, da je treba v zvezi s tem vprašanjem uporabiti določbo Sklepa o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem in o stopnji povečanja (Ur. l. RS, št. 19/75, 22/75 in 43/82; v nadaljevanju: Sklep), po kateri se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in za zdravje škodljivo v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji v prometu, štejejo delovna mesta voznikov avtobusov v medkrajevnem, mestnem in primestnem prometu, ob pogoju, da na takšnih delih prebijejo najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu. Stranki pa se nista strinjali glede vprašanja, kdaj se šteje, da je voznik avtobusa na takšnih delih prebil najmanj 80 % dejanskega delovnega časa v posameznem letu. Tožeča stranka meni, da je to razvidno iz letne evidence delovnega časa, pri čemer je treba upoštevati določbe Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih. Delo voznika avtobusa v primestnem prometu je vse težje, saj so se pogoji dela v zadnjih letih poslabšali. V preteklosti, ko so bili vozniki upravičeni do zavarovalne dobe s povečanjem, so imeli na avtobusu sodelavce inkasante, ki so strankam izdajali vozovnice in račune. Sedaj pa morajo poleg vožnje vozniki sami potnikom izdajati vozovnice, pobirati kupnino, voditi blagajno itd., pri čemer se vozni redi niso spremenili. Tožena stranka delavcem voznikom avtobusa v delovni čas tudi ni vštevala 30-minutnega odmora in časa razpoložljivosti. Opozarja, da je na spletni strani C. objavljen šifrant, ki za voznika avtobusa določa zavarovalno dobo s povečanjem. To delovno mesto je bilo v šifrantu pred letom 2001 in tudi po letu 2001. Meni, da je tožena stranka v letu 2013 voznikom avtobusa brez razloga prenehala plačevati prispevke iz tega naslova. Sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti priči D.D., ki je izpovedala, da tožena stranka pred letom 2013 ni vedela, da vozniki avtobusa, ki na leto ne prevozijo vsaj 60 tisoč kilometrov, niso upravičeni do poklicnega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, oziroma pravne podlage za svojo odločitev sploh ne navaja. Temelj za odločitev naj bi bila Zabeležka strokovne komisije za povečano zavarovalno dobo pri SPIZ z dne 8. 6. 1981, v kateri je komisija odločala o zahtevku E.. Navedenega mnenja ni mogoče uporabiti v predmetnem sporu, saj je v citirani zabeležki strokovna komisija zavzela stališče zgolj za podjetje E., pri tem pa je izrecno poudarjeno, da predstavlja 80 % dejanskega delovnega časa zaradi specifičnosti dela v tem podjetju 60 tisoč prevoženih kilometrov letno. Te odločitve zaradi specifike voznikov ni mogoče posplošiti in prenesti na ostale voznike, ki opravljajo delo voznikov avtobusov pri drugih delodajalcih. ZPIZ-1 v 282. členu določa, da so delovna mesta, za katera so delodajalci dolžni plačevati prispevke za obvezno dodatno zavarovanje, vsa tista, za katera se je ob uveljavitvi tega zakona štela zavarovalna doba s povečanjem, posebna komisija pa lahko na podlagi meril in kriterijev, ki jih določi Vlada RS, poleg delovnih mest iz prejšnjega odstavka, določi tudi druga delovna mesta, za katera je obvezna vključitev v dodatno pokojninsko zavarovanje oziroma ugotovi, da niso več izpolnjeni pogoji iz 280. člena ZPIZ-1. Posebno komisijo za ugotavljanje obveznosti dodatnega pokojninskega zavarovanja imenuje minister, pristojen za delo. ZPIZ-2 pa v 201. členu določa postopek za določitev delovnih mest, na katerih je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje. Tudi v skladu s to določbo lahko posebna komisija na podlagi meril in kriterijev, ki jih predpiše Vlada RS, določi delovna mesta, za katere je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje ali ugotovi zmanjšanje škodljivih vplivov delovnega mesta, ali pa da niso več izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do poklicnega zavarovanja iz 199. člena ZPIZ-1 in iz prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2. Po določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so delodajalci dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Na podlagi citiranih določb ZPIZ-1 in ZPIZ-2 je bila strokovna komisija pri ZPIZ pristojna za odločanje upravičenosti do poklicnega zavarovanja le do 1. 1. 2001, po tem datumu pa le za tiste zavarovance, ki so takrat imeli najmanj 25 let (moški) ali 23 let (ženske) pokojninske dobe. Tega pogoja tožeča stranka takrat ni izpolnjevala. Komisija pri ZPIZ v letu 2013 torej ni bila več pristojna za podajanje strokovnih mnenj. Komisija pri ministrstvu pa še ni pričela z delom, zaradi česar tudi vozniki v cestnem potniškem prometu niso bili brisani iz seznama poklicev. Edini zakoniti kriterij, na podlagi katerega so vozniki upravičeni do poklicnega zavarovanja, je še vedno, da voznik avtobusa prebije na delih voznika vsaj 80 % delovnega časa letno. Priči, ki sta bili člana komisije pri ZPIZ, G.G. in F.F., sta bili neprepričljivi, saj nista utemeljili kriterijev in meril, na podlagi katerih je komisija leta 1999 in 2013 sprejela strokovni mnenji o delovnih mestih pri toženi stranki, na katerih so delavci upravičeni do delovne dobe s povečanjem oziroma poklicne pokojnine. Priča G.G. je izpovedala, da naj bi od nekdaj veljalo, da so do poklicne pokojnine upravičeni vsi vozniki avtobusov, ki vozijo v medkrajevnem, primestnem in mestnem prometu pod pogojem, da letno prevozijo vsaj 60 tisoč kilometrov. Pri tem je celo izpovedala, da vozniki zelo težko dosežejo to kilometrino. Vozniki v mestnem prometu je sploh ne morejo doseči, saj po njenih podatkih prevozijo manj kot 30 tisoč kilometrov letno. Ne vzdrži tudi izpoved F.F., da naj bi bilo zelo težko določiti, kaj naj bi predstavljalo 80 % dejanskega delovnega časa voznika. Pritožba meni, da je zato sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer 199., 201. in 413. člen ZPIZ-2, pri čemer je upoštevalo, da iz izpovedi prič G.G. in F.F. izhaja, da sta tako pri toženi stranki kot pri drugih delodajalcih opravili strokovni pregled in dali mnenje za vse zaposlene, ne glede na to, ali so v letu 2001 izpolnili 25 oziroma 23 let beneficirane dobe v smislu 398. člena ZPIZ-2. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je, glede na prehodno določbo prvega odstavka 413. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.), za odločitev o pravici voznika avtobusa do poklicnega zavarovanja bistveno, da opravlja delo na takšnem delovnem mestu, za katero se je ob uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/1999 in nasl.) štela zavarovalna doba s povečanjem, torej da v posameznem letu na delovnem mestu prebije najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa ter opravi tudi najmanj 60 tisoč kilometrov vožnje. Med strankama ni sporno, da tožeča stranka letno ni opravila več kot 60 tisoč kilometrov. Glede na takšno stališče je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za predložitev procentualnega izračuna njenega delovnega časa po postavkah iz evidenčnega lista tožene stranke (glede katerega je sicer nastopila prekluzija), saj tudi ob ugotovitvi, da je tožeča stranka 80 % delovnega časa delala kot voznik avtobusa, to ne bi vplivalo na drugačno odločitev, saj ni dosegla zahtevane kilometrine.

6. Zmotno je stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje odločilo le na podlagi izpovedi prič, predvsem G.G. in F.F., ki sta člana Komisije pri ZPIZ, ki ugotavlja delovna mesta in naloge, pri katerih se zavarovalna doba šteje v povečanem trajanju (v nadaljevanju: Komisija ZPIZ). Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev utemeljilo z ustreznimi materialnopravnimi stališči, ki se ne opirajo le na izpovedi prič. Odločitev je oprlo na prehodno določbo prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2, ki določa, da so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem. ZPIZ-2 v členih od 199 do 203 določa pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje. Prvi odstavek 201.a člena ZPIZ-2 predvideva, da bo minister, pristojen za delo, imenoval komisijo, pristojno za ugotavljanje, ali pri zavezancu obstajajo delovna mesta iz drugega ali tretjega odstavka 199. člena tega zakona, za katera je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje, ki pa še ni bila imenovana, prav tako Vlada Republike Slovenije v soglasju s socialnimi partnerji še ni določila meril in kriterijev iz četrtega odstavka 199. člena tega zakona oziroma izdala uredbe, s katero bi se določila merila in kriteriji za ugotavljanje delovnih mest iz prvega odstavka 199. člena tega zakona ter način in financiranje dela komisije iz 201. in 201.a člena tega zakona. Glede na to, da uredba Vlade RS še ni bila izdana, ter da tudi še ni bil izdan akt o prenehanju dela Komisije ZPIZ,1 kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je treba pri ugotavljanju delovnih mest, glede katerih obstaja obveznost vključitve v poklicno zavarovanje, upoštevati stanje pred uveljavitvijo ZPIZ-1, glede na citirano določbo prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2. 7. Za odločitev o pritožbi je torej odločilno, ali je morala tožena stranka do uveljavitve ZPIZ-1, to je do 31. 12. 1999, za tožečo stranko plačevati prispevke za beneficirano dobo oziroma za delovno dobo, ki se šteje s povečanjem v smislu določbe 208. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ; Ur. l. RS, št. 12/1992 in nasl.).2 Sklep, ki je določal delovna mesta, na katerih se delovna doba šteje s povečanjem, je med tovrstna delovna mesta uvrstil tudi voznike avtobusov v medkrajevnem, mestnem in primestnem prometu, pri čemer se je pri teh delovnih mestih štela zavarovalna doba s povečanjem, če so bili izpolnjeni pogoji, in sicer, da je šlo za delovna mesta voznikov avtobusov v organizacijah združenega dela, ki so registrirane za javni cestni promet in imajo za prevoz potnikov vnaprej določene stalne vozne rede in da vozniki avtobusov na takšnih delih prebijejo najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu. Leta 1989 je SPIZ sprejel Ugotovitveni sklep o opravljeni reviziji zavarovalne dobe, ki se šteje s povečanjem na delovnem mestu v javnem cestnem prometu (Ur. l. SRS, št. 36/89). V tem ugotovitvenem sklepu je bilo določeno, da na delih v javnem cestnem prometu še obstajajo pogoji za štetje zavarovalne dobe s povečanjem, skladno z določilom Sklepa. Strokovna komisija za povečano zavarovalno dobo pri SPIZ-u pa je 8. 6. 1981 sprejela Zabeležko, iz katere je razvidno, da je Komisija na podlagi zahtevka E. sprejela stališče, da imajo vozniki te organizacije (E.) enake pravice kot ostali vozniki, ki delajo v temeljnih organizacijah združenega dela in organizacijah združenega dela, registriranih za javni promet, s tem da je treba prav tako dokazati, da prebijejo 80 % vsega dejanskega delovnega časa na delu voznika. Zaradi specifičnosti njihovega dela predstavlja 80 % 60 tisoč prevoženih kilometrov v posameznem letu. Enak kriterij je Komisija SPIZ, ki je ugotavljala dela in naloge, na katerih se delovna doba šteje s povečanjem, ugotovila tudi za delovna mesta pravnega prednika tožene stranke B. d. d. Iz zapisnika z dne 10. 3. 1999 (B 7) izhaja, da se delovna mesta voznikov avtobusov družbe B. v medkrajevnim in primestnem prometu štejejo za takšna dela, če prebijejo vozniki na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa, kar znaša 60 tisoč prevoženih kilometrov. Sodišče prve stopnje je tudi na podlagi zaslišanja prič D.D., ki je bil v letu 2013 član Komisije ZPIZ-a, ki je opravila pregled delovnih mest pri toženi stranki, ter prič F.F. in G.G. ugotovilo, da je bilo stališče Komisije ZPIZ enako od leta 1981 dalje, in da se ni nanašalo le na podjetje E.. V vseh primerih je namreč Komisija na podlagi Zabeležke iz leta 1981 upoštevala tudi kriterij 60 tisoč prevoženih kilometrov letno.

8. Glede na to, da je bila Komisija ZPIZ pristojna za ugotavljanje delovnih mest ob uveljavitvi ZPIZ-1, ter da je pri določitvi delovnih mest voznikov avtobusov v mestnem, primestnem in medkrajevnem prometu vedno uporabljala kriterij 60 tisoč prevoženih kilometrov, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je treba tak kriterij ob upoštevanju prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 uporabiti tudi v obravnavani zadevi. Bistveno je tudi, da se je kriterij enako uporabljal za vsa podjetja v Sloveniji, ki se ukvarjajo s prevozom potnikov, da je Komisija kriterij uporabljala do 1. 1. 2000, ter tudi po tem datumu, uporablja pa ga tudi še sedaj, saj ni prenehala z delovanjem. Tako je podala svoje mnenje tudi v zapisniku z dne 17. 7. 2013 za družbo H., d. d., ki je pravni prednik tožene stranke (B 6). Komisiji, ki jih sicer predvidevata ZPIZ-1 in ZPIZ-2, namreč (še) nista pričeli delovati. Zaradi navedenega tudi ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na to, da je bila Komisija pristojna za odločanje upravičenosti do poklicnega zavarovanja le do 1. 1. 2001, kasneje pa le za tiste zavarovance, ki so takrat imeli najmanj 25 let (moški) ali 23 let (ženske) pokojninske dobe, saj je treba upoštevati stanje do uveljavitve ZPIZ-1. 9. Dejstvo, da je tožena stranka delavcem plačevala prispevke tudi pred letom 2013, za pritožbeno rešitev zadeve ni odločilno. Odločitev takratnega delodajalca tožeče stranke oziroma pravnega prednika tožene stranke, B. d. d., da bo delavcem plačeval prispevke za delovno dobo s povečanjem, tudi če ne dosegajo kriterija opravljenih 60 tisoč kilometrov, ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj se delodajalec lahko prosto odloči, da bo delavcem nehal zagotavljati pravice, ki jim jih po veljavnih predpisih ni dolžan zagotavljati, oziroma za katere ni pravne podlage. Zato tudi ni utemeljeno zavzemanje pritožbe za to, da naj se pri odločanju o pravici do poklicne pokojnine upošteva dejstvo, da so se v primerjavi z delom v preteklosti povečale obremenitve voznikov, in da vozniki avtobusov v mestnem potniškem prometu sploh ne morejo prevoziti 60 tisoč kilometrov letno, oziroma da toliko prevozijo le vozniki, ki so na turističnih vožnjah.

10. Glede na to, da niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 ZPIZ-1 je prav tako predvideval ustanovitev posebne komisije za ugotavljanje obveznosti dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki bi jo imenoval minister, pristojen za delo (četrti odstavek 282. člena ZPIZ-1) ter seznam delovnih mest, na katerih se zavarovanci vključijo v obvezno dodatno zavarovanje zaradi težavnosti ali škodljivosti dela, ki bi ga sprejel minister, pristojen za delo (280. člen ZPIZ-1), vendar komisija ni pričela delovati, prav tako ni bil sprejet seznam delovnih mest. 2 Od uveljavitve ZPIZ-1 dalje ne gre več za delovno dobo, ki se šteje s povečanjem, kot je to določal 208. člen ZPIZ, saj je ZPIZ-1 namesto tega instituta uvedel dodatno obvezno pokojninsko zavarovanje, ZPIZ-2 pa za posebno težka in za zdravje škodljiva dela določa poklicno zavarovanje.