Jedro

Pritožba zmotno očita, da je sodišče prve stopnje storilo postopkovno kršitev, ker je dopustilo pripravljalno vlogo, ki jo je tožnica predložila na prvem naroku dne 14. 6. 2024. Takšno postopanje tožnice in sodišča je bilo skladno s prvim odstavkom 286. člena ZPP, na podlagi katerega mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ter ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Pritožba zmotno utemeljuje očitek s sklicevanjem na 269. člen ZPP, saj se ta člen nanaša na drugo fazo postopka, tj. na obdobje priprav za glavno obravnavo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep Komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti z dne 30. 3. 2022 in ocenjevalni list za oceno tožničine delovne uspešnosti za leto 2021 z dne 9. 3. 2022, in vrnilo zadevo toženki v ponovno odločanje. Naložilo ji je, da v roku 15 dni oceni delovno uspešnost tožnice za leto 2021 in da ji povrne odmerjene stroške postopka. Tožbo je zavrglo v delu, ki se nanaša na zahtevo, da se tožnici za leto 2021 dodeli ocena zelo dobro.

2.Zoper sodbo vlaga toženka pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče kršilo postopek, ker je dopustilo pripravljalno vlogo, ki jo je tožnica vložila na prvem naroku dne 14. 6. 2024, in ker ji je po prvem naroku dovolilo navajanje novih trditev in predložitev novih dokaznih listin. Sodbe ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče ni opredelilo do teh postopkovnih kršitev. Ni napravilo vestne, skrbne in analitično sintetične presoje, saj je odločilo v nasprotju s pričanjem A. A. Letna ocena delovne uspešnosti za leto 2021 je bila logičen zaključek postopka ugotavljanja tožničine nesposobnosti. Sodišče ni bilo pristojno odločiti, da tožnica v letu 2021 ni nezadovoljivo opravljala svojega dela. Nepravilno je ugotovilo, da A. A. ni podala prepričljive in zadostne utemeljitve ocene delovne uspešnosti. Ni obrazložilo, zakaj njene izpovedi ni presojalo skupaj z listinama, na kateri se je sklicevala. Upoštevati bi moralo rezultate tožnice za celotno ocenjevalno obdobje, ne le za obdobje, v katerem ji je bila nadrejena B. B. Izpovedi C. C. ni mogoče šteti za verodostojno. Tožničine predhodne ocene niso pomembne za ta spor. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe, predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Spor se nanaša na presojo delovne uspešnosti tožnice za ocenjevalno obdobje od 1. 1. 2021 do 31. 12. 2021 (17. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju - ZSPJS), za katero je prejela oceno nezadovoljivo. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo nezakonitost ocene.

6.Pritožba zmotno očita, da je sodišče prve stopnje storilo postopkovno kršitev, ker je dopustilo pripravljalno vlogo, ki jo je tožnica predložila na prvem naroku dne 14. 6. 2024. Takšno postopanje tožnice in sodišča je bilo skladno s prvim odstavkom 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na podlagi katerega mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ter ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Pritožba zmotno utemeljuje očitek s sklicevanjem na 269. člen ZPP, saj se ta člen nanaša na drugo fazo postopka, tj. na obdobje priprav za glavno obravnavo. Na presojo (ne)dopustnosti citirane pripravljalne vloge ne vplivajo niti v pritožbi izpostavljene okoliščine o dvoletnem obdobju, ki je poteklo med vložitvijo odgovora na tožbo in dnem pripravljalnega in prvega naroka, oziroma o večkratnem preklicu tega naroka iz razlogov na strani tožnice ali sodišča.

7.Postopkovna kršitev je po pritožbenem zatrjevanju podana tudi zato, ker naj bi sodišče prve stopnje po prvem naroku dovolilo tožnici navajanje novih trditev in predložitev novih listin, čeprav je imela za to več kot leto dni časa že pred prvim narokom. Pritožbena navedba ni utemeljena. Po prvem naroku tožnica ni več navajala trditev. V spis je le vložila navodila za delo z aplikacijami, s katerimi je dopolnila pripravljalno vlogo z dne 14. 6. 2024. To je storila v roku treh dni, tako kot se je zavezala na naroku, in kar je bilo časovno gledano bistveno pred iztekom 20-dnevnega roka, ki ga je sodišče dodelilo toženki za odgovor na pripravljalno vlogo tožnice z dne 14. 6. 2024.

8.Napačna je pritožbena navedba o nemožnosti preizkusa izpodbijane sodbe, ker se sodišče v njej ni opredelilo do postopkovnih kršitev, ki jih je toženka uveljavljala v prvostopenjskem postopku (in jih ponavlja v pritožbi). Sodišče prve stopnje je na naroku 14. 6. 2024 tožničino pripravljalno vlogo sprejelo ter toženki dodelilo rok za odgovor nanjo. S tem se je (posredno) opredelilo, da toženkin ugovor o nedopustnosti te vloge šteje za neutemeljen.

9.Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je bila tožnica od 1. 1. 2021 do 30. 11. 2021 zaposlena na delovnem mestu višji svetovalec. V oktobru 2021 je bil zoper njo uveden postopek ugotavljanja nesposobnosti za to delovno mesto. Dne 15. 11. 2021 je podpisala aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je bila od 1. 12. 2021 dalje premeščena na delovno mesto administrator V. To delo je v decembru 2021 opravljala tri dni, v preostalem delu meseca je bila bolniško odsotna.

10.Po presoji sodišča prve stopnje iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je tožnica v letu 2021 nezadovoljivo opravljala svoje delo (tj. v celoti pod pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja). Pritožba zmotno očita, da takšna presoja ni v pristojnosti sodišča. Izpodbijani prvostopenjski zaključek je rezultat presoje pravilnosti toženkine uporabe kriterijev iz Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba). Ta presoja je pridržana sodišču, ki s svojo odločitvijo ni v ničemer nadomestilo subjektivne ocene toženke o tem, kakšen je bil dejanski prispevek tožnice k delovanju toženke.

11.Glede na pritožbeno zatrjevanje prvostopenjska presoja ni vestna, skrbna in analitično sintetična, ker je sodišče odločilo v nasprotju s pričanjem A. A. (tožničina nadrejena od 1. 4. 2021 dalje), ki je ocenila delovno uspešnost tožnice za leto 2021 in katere izpoved je zato ključna pri dokazovanju zakonitosti ocene. S to navedbo pritožba uveljavlja kršitev 8. člena ZPP. Zgolj dejstvo, da sodišče prve stopnje ni pritrdilo izpovedi A. A. o pravilnosti ocene delovne uspešnosti, še ne predstavlja očitane kršitve. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče ustrezno upoštevalo metodološki napotek iz citirane določbe ZPP. V izpodbijani sodbi je natančno presodilo izpoved A. A. in skrbno dokazno ovrednotilo tudi druge izvedene dokaze. Oceno vseh dokazov skupaj je nato strnilo v pravilen zaključek o nezakonitosti izpodbijane ocene delovne uspešnosti.

12.Po zatrjevanju pritožbe je bila letna ocena tožničine delovne uspešnosti logičen zaključek postopka ugotavljanja nesposobnosti - če javni uslužbenec ni sposoben opravljati dela, za ocenjevalno obdobje ne more biti ocenjen drugače (npr. zelo dobro), saj bi bilo to v nasprotju z ugotovljeno nesposobnostjo. V nasprotju s tem stališčem je po oceni pritožbenega sodišča pri presoji spora prvostopenjsko sodišče pravilno izhajalo iz naslednjih izhodišč: postopek ugotavljanja nesposobnosti in ocenjevanje delovne uspešnosti sta dva različna pravna instituta; delovno uspešnost delavca je treba (tudi v primeru sklicevanja na ugotovitve iz postopka ugotavljanja nesposobnosti) oceniti z uporabo kriterijev, ki so predpisani v Uredbi.

13.Pritožba zmotno oporeka prvostopenjski oceni, da A. A. ni podala prepričljive in zadostne utemeljitve ocene delovne uspešnosti, ki bi sodišče prepričala v pravilnost ocene oziroma da ta temelji na predpisanih kriterijih. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ovrednotilo kot zgolj splošno njeno izpoved, da je glede na postopek ugotavljanja tožničine nesposobnosti za delovno mesto višji svetovalec tej avtomatsko podala oceno delovne uspešnosti nezadovoljivo, saj drugačne ocene za 11 mesecev dela ni bilo mogoče dati. Neutemeljeno je zatrjevanje nemožnosti preizkusa sodbe, odmika od načel poštenega in enakopravnega obravnavanja strank, kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS (URS), ki jih pritožba utemeljuje s sklicevanjem, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj izpovedi A. A. ni presojalo skupaj z listinama (B1, B2), na kateri se je sklicevala. Citirani listini sta bili izdani v postopku ugotavljanja nesposobnosti (obvestilo in vabilo; zapisnik zagovora) in po mnenju pritožbe potrjujeta, da tožnica dela ni opravljala strokovno, vestno, pravočasno, ni podajala strokovnih rešitev, ni bila zanesljiva in samostojna … Utemeljenost tožnici tako očitanega opravljanja dela je sodišče prve stopnje preizkusilo z zaslišanjem A. A. in pravilno obrazložilo, da ni konkretizirala razlogov, zakaj je tožnico po večini kriterijev ocenila kot nezadovoljivo, niti ni vedela, kakšne so bile konkretne tožničine delovne zadolžitve v letu 2021 in pričakovanja toženke v zvezi s tem. Glede na to sodišče prve stopnje ni moglo samo napolniti kriterijev iz Uredbe z vsebino iz listin B1 in B2, še zlasti ker so v listini B1 vsebovani očitki tožnici, v listini B2 pa tožničina pojasnila, zakaj ti očitki ne držijo. Pritožbeno stališče, da je izpodbijana ocena delovne uspešnosti logičen zaključek postopka ugotavljanja nesposobnosti, pa ne more vzdržati npr. niti z vidika konkretne pritožbene navedbe, da je iz listin v postopku ugotavljanja nesposobnosti razvidno, da je imela tožnica težave s komunikacijo. V drugem postopku (ocenjevanje delovne uspešnosti) je namreč za ta kriterij prejela oceno dobro, A. A. pa je v izpovedi glede tega potrdila, da je bila komunikacija skladna s pričakovanji.

14.Da A. A. ni postopala pravilno, ker je glede na postopek ugotavljanja tožničine nesposobnosti za delovno mesto višji svetovalec tej avtomatsko podala oceno delovne uspešnosti nezadovoljivo, utemeljujejo tudi druge prvostopenjske ugotovitve. A. A. je podala oceno tožnice za celotno ocenjevalno obdobje (1. 1. 2021 do 31. 12. 2021), pri čemer za obdobje, v katerem ji ni bila nadrejena (1. 1. 2021 do 31. 3. 2021), ni vedela, katera dela je tožnica opravljala, o tem ni pridobila pojasnil od tožničine takratne nadrejene B. B., oziroma je celo izpovedala, da tožnice za to obdobje ni ocenil nihče, kar je sodišče prve stopnje pravilno štelo za nezakonito. Poleg tega se je postopek ugotavljanja nesposobnosti nanašal na delovno mesto višji svetovalec, medtem ko je A. A. pojasnila, da je tožnica v letu 2021 opravljala tudi dela zunaj nalog svojega delovnega mesta, da je opravljala naloge v glavni pisarni zaradi nadomeščanja odsotne delavke, nadomeščala sodelavca v arhivu, opravljala del nalog takratne nadrejene B. B. ter dela in naloge na delovnem mestu administrator V, pri čemer pripomb ali kakšnih posebnosti v zvezi z opravljanjem tega dela ni bilo.

15.Presojo, da izpodbijana ocena ni objektivna oziroma nepristranska, je sodišče prve stopnje nenazadnje pravilno oprlo tudi na ugotovitev, da je B. B., ki je bila nadrejena tožnici v začetku leta 2021, izpovedala, da je v tem času tožnica opravljala svoje delo nad pričakovanji. Poleg tega B. B., C. C. in tožnici ni bilo znano, da bi bile v zvezi s tožničinim delom pripombe, tožnici pa za leto 2021 ob zamenjavi nadrejene delavke niti niso bila predstavljena pričakovanja glede njenega dela.

16.Izpoved B. B. o tem, da je bila zadovoljna s tožničinim nadomeščanjem, po pritožbenem zatrjevanju ovrže ugotovitev iz sklepa Komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti, ki se nanaša na nepravilnost pri nakupu prenosne slušalke (družba D. je toženki v priponki poslal napačen aneks, tožnica pa je priponko le posredovala naprej A. A. in ni preverila njene vsebine). Pritožbena navedba ni utemeljena. Gre za osamljen primer neustreznega ravnanja v času nadomeščanja B. B., pri čemer je tožnica pojasnila, da je bila tedaj pod časovnim pritiskom in da zaradi tega dogodka toženka ni bila oškodovana, saj se je pripetil šele v fazi pridobivanja ponudbe.

17.Po mnenju pritožbe tudi izpovedi C. C. ni mogoče šteti za verodostojno, saj ni bila zaposlena v isti službi kot tožnica, opravljala je vsebinsko drugačne naloge, tožničino delo pa ji je bilo poznano le iz pogovorov z njo in sodelavci. Pritožbena navedba ni utemeljena. Iz izpovedi te priče res izhaja, da s strani sodelavk ni nikoli slišala pripomb čez tožnico. Vendar pa je pojasnila, da je v okviru svojega dela tudi sama sodelovala s tožnico (ta ji je pomagala pri težavah z računalnikom, pošiljala pošto, navodila, priskrbela stvari iz arhiva ...) in da se je nanjo vedno lahko zanesla. Izpoved priče zato ne predstavlja posrednega dokaza in je tovrstna pritožbena navedba zmotna. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da priča svoje izpovedi ni podprla z nobenim dokazom. Dokazno sredstvo predstavlja zaslišanje priče, ta pa svoje izpovedi ni dolžna podpreti z dokazi. Dolžnost predložiti dokaze za svoje trditve velja le za pravdni stranki (prvi odstavek 7. člena ZPP in 212. člen ZPP).

18.Po pritožbenem zatrjevanju bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati rezultate za celotno ocenjevalno obdobje, ne le za obdobje, v katerem je bila tožnici nadrejena B. B. Pritožbena navedba ni utemeljena, saj je iz izpodbijane sodbe razvidno, da dokazna ocena sodišča prve stopnje zajema celotno ocenjevalno obdobje.

19.Upoštevaje vse obrazloženo tudi dejstvo, da je tožnica podpisala aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je bila premeščena na nižje vrednoteno delovno mesto administrator V, po pravilni prvostopenjski presoji še ne pomeni, da je celotno leto 2021 opravljala delo nezadovoljivo. Glede na to niti ni odločilnega pomena prvostopenjsko povzemanje izpovedi tožnice o tem, zakaj je podpisala aneks (toženka ji je omenjala izgubo službe, bila je pod pritiskom zaradi eksistence), kateri pritožba nasprotuje s sklicevanjem, da ni podkrepljena z dokazi.

20.Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da tudi tožničine predhodne ocene (prav dobro za leti 2019 in 2020 ter odlično za leto 2017) ne kažejo, da bi bila ocena za leto 2021 objektivna in nepristranska. Pritožba oporeka, da so tožnico v preteklih letih ocenjevali drugi ocenjevalci, ter da tudi sicer boljše ocene iz preteklega obdobja ne zagotavljajo avtomatsko dobrih ocen v prihodnjih obdobjih. Slednje po presoji pritožbenega sodišča drži. Vendar pa izpostavljena prvostopenjska obrazložitev niti ni pomembna, saj je tudi brez njenega upoštevanja nezakonitost izpodbijane ocene utemeljena s preostalimi razlogi prvostopenjske sodbe.

21.S pritožbo uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, prav tako niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

22.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP). Toženka zato, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožnica pa, ker njen kratek odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato s tem nastali strošek ni bil potreben za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (2002) - ZSPJS - člen 17<br> Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 7/1, 8, 212, 269, 286, 286/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.