Jedro

Predmet tega postopka je vzpostavitev etažne lastnine na stavbi z naslovi A. 1, 3 in 5 ter B. 2. Stavba oziroma posamezni deli v stavbi so že vpisani v kataster stavb. Med udeleženci in predlagatelji postopka je sporno, ali je sedanji katastrski vpis stavbe (kot enotne/ene stavbe s štirimi vhodi) pravilen oziroma ali ustreza dejanskemu stanju, ali pa bi se morala obravnavana stavba razdeliti na več ločenih stavb v skladu z določbami ZEN. Še drugače povedano, sporno je, ali gre za eno stavbo, na kateri obstoji enovita etažna lastnina, ali za tri stavbe, na katerih na vsaki posebej obstoji etažna lastnina, ki je stvarnopravno neodvisna od etažne lastnine na preostalih dveh stavbah.

Za rešitev spornega vprašanja je odločilno, kako je dejanska etažna lastnina v relevantnem obdobju nasta(ja)la. Še drugače povedano, „pravilnost“ katastrskega vpisa ni odvisna od ugotovitev izvedencev (ki sta vsak s svojega vidika dopustila obe možnosti), ampak od tega, ali je dejanska etažna lastnina nastala na vsaki stavbi posebej že pred uveljavitvijo SPZ.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je podana podlaga za vzpostavitev etažne lastnine na stavbah na naslovu A. 1 in B. 2, ki stoji na zemljiški parceli št. ... - Y; na stavbi na naslovu A. 3, ki stoji na zemljiških parcelah s številkami 34, 40, 42, 43 in 46, vse k.o. Y in stavbi na naslovu A. 5, ki stoji na zemljiških parcelah s številkama 37 in 38, obe k.o. Y, kot samostojnih zgradbah.

2. Nasprotni udeleženki A. A. in ZADRUGA X z. b. o. v pritožbi navajata, da je sodišče z izpodbijano odločitvijo prej v katastru stavb vpisano enotno stavbo razdelilo na tri samostojne zgradbe, kar je procesno, dejansko in materialnopravno napačno. Iz obrazložitve sodišča izhaja, da je v konkretnem primeru odločilno, ali naj vzpostavi etažno lastnino na vsakem vhodu posebej. Sodišče povzema navedbe obeh izvedencev in izrecno navede, da se izvedenec A. B. tudi v drugem dopolnilnem mnenju ni mogel opredeliti za eno ali drugo možnost, ker naj bi bili z vidika gradbene stroke možni obe rešitvi. Sodišče je postavilo tudi izvedenca mag. B. K., vendar izvedencev ni zaslišalo, saj sploh ni opravilo nobenega naroka. Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) v 7. členu določa, da sodišče opravi narok, če je to predpisano z zakonom ali če oceni, da je to za postopek potrebno. Narok je obvezen v nepravdnih postopkih za ureditev razmerij med solastniki. Nastanek etažne lastnine pomeni način razdelitve solastnine, le-ta s tem preneha. Sodišče bi moralo opraviti narok in strankam dati možnost postavljanja vprašanj postavljenima izvedencema. S kršitvijo 113. člena ZNP je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Dejstvo je, da je stavba že vpisana v kataster stavb z odločbo GURS. Nepravdno sodišče ne more samo reševati predhodnega vprašanja, ki je bilo že pravnomočno rešeno pred pristojnim sodiščem oziroma drugim organom. Za odgovor na vprašanje, ali gre za eno ali za tri stavbe, bi se moralo sodišče najprej vprašati, ali obstajajo načrti za izgradnjo stavbe. Odgovori na zastavljena vprašanja so splošno znani, obstaja celo knjiga ... Tudi v Odloku o razglasitvi stavbnega kompleksa X in stanovanjskega bloka A. 3 in 5 za kulturni spomenik državnega pomena, je v 2. členu posebej poudarjeno, da je X nedeljivo povezan s stanovanjskim blokom A. 3 in 5. Vladni odlok govori o nedeljivi povezavi. Tudi gradnja se je v letu 1930 predvidevala le na eni parceli. Objekt oziroma zgradba je bila nato zgrajena fazno. Sodišče je samovoljno presodilo, da gre z vidika gradbene stroke za tri samostojne stavbe. V izvedenčevem izvidu za takšen zaključek ni opore. Že od same izgradnje je X na razglednicah in časopisnih oglasih prikazan vselej kot celota. Vizualna presoja ne dopušča niti najmanjšega dvoma, da gre za enotno stavbo. Celoten poslovno stanovanjski objekt je izdelan iz enakih materialov, stopnišča so povsod iz marmorja, okna, vrata in ostalo stavbno pohištvo je izdelano v istem slogu. Skupne so tudi kotlovnice. Tudi izvedenec mag. B. K. je mnenja, da je nepremičnina lahko evidentirana kot ena ali kot tri stavbe. Naslovno sodišče favorizira le možnost, ki ne zasleduje ciljev ZVEtL. Zakaj bi morali podirati obstoječi pravnomočni oziroma dokončni vpis v katastru stavb in izvedencem ter udeležencem postopka nakopati potrebne stroške, sodišče ne pojasni. Tudi sklepanje sodišča po hišnih številkah je materialnopravno napačno.

3. Udeleženci, ki so vložili pritožbo po Odvetniški pisarni ... d. o. o., v pritožbi najprej izpostavljajo, da sodišče ne more reševati spornih vprašanj, ki se nanašajo na katastrske podatke, ampak mora upoštevati domneve iz 9. člena ZVEtL in je zato vezano na stanje v katastru stavb. Z delitvijo enotne stavbe na tri stavbe namreč nujno pride do spremembe deležev na skupnih delih stavbe, kar je v nasprotju z domnevo iz 3. točke 9. člena ZVEtL. Prav tako pride do spremembe posameznih delov, ki so vpisani v kataster stavb, saj bi bile v primeru delitve na tri stavbe, potrebne spremembe glede posameznih delov. Stavba je vpisana v kataster tako, da kleti niso vpisane kot samostojni posamezni deli, pač pa tvorijo posamezne dele skupaj s stanovanji. Vsak posamezni del je sestavljen iz stanovanja in kleti. Deli stavbe z vhodom A. 1 sploh nimajo kleti, zato se kleti stanovanj iz tega vhoda nahajajo v delu stavbe z vhodom A. 3, kleti nekaterih stanovanj iz dela stavbe z vhodom A. 3 pa se nahajajo v delu stavbe z vhodom A. 5. Vsak posamezni del pa se lahko nahaja samo v eni stavbi. V primeru delitve stavbe na tri dele bi bile potrebne spremembe glede posameznih delov, ki ob upoštevanju domneve iz 2. točke 9. člena ZVEtL niso možne. Nihče izmed udeležencev, razen B. in C. B., ni soglašal z navedenimi spremembami. Sodišče v obrazložitvi ne omenja posameznih delov (kleti) kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj jim je s tem, ko sodišče ni odgovorilo na bistvene navedbe predlagajoče stranke in udeležencev z nezakonitim ravnanjem, odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Odločitev sodišča je tudi v nasprotju s sodno prakso (sklepi VSL II Cp 2429/2015, II Cp 1245/2015 in II Cp 1069/2016). Sodišče je napačno uporabilo določbo 3. točke prvega odstavka 23. člena ZVEtL. V mnenjih izvedencev ni podlage za ugotovitev, da katastrski podatki ne ustrezajo v postopku ugotovljenemu dejanskemu stanju. Sodišče je mnenje izvedenca citiralo samo delno, in sicer, da je izvedenec dopustil možnost, da se v kataster lahko ločeno vpišejo tri stavbe. Tako ravnanje sodišča predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je v obrazložitvi o odločilnih dejstev nasprotje med tistim, kar je dejanska vsebina izvedenskega mnenja in med tistim, kar je v obrazložitvi zapisalo sodišče. Tudi izvedenec gradbene stroke je podal jasno mnenje o tem, da gre z gradbenega vidika za eno stavbo ali za tri stavbe. Da gre tudi zgodovinsko za eno stavbo, izhaja iz podatkov, zbranih v knjigi ..., kjer avtor ugotavlja, da je bil X zgrajen in ves čas obravnavan kot ena stavba. Sprememba katastrskih podatkov bi bila možna samo v primeru, če bi izvedenca nedvomno ugotovila, da je sedanji vpis v kataster stavb napačen in ne ustreza dejanskemu stanju. Zgrešeno je tudi stališče, da gre za tri stavbe zato, ker ima ena stavba tri vhode. 71. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju: ZEN) določa, da je stavba objekt, v katerega lahko človek vstopi (ne glede na to koliko vhodov ima stavba) in ki je namenjen njegovemu stalnemu ali začasnemu prebivanju, opravljanju poslovne ali drugi dejavnosti ali zaščiti ter ga ni mogoče prestaviti brez škode za njegovo substanco. Pravnomočna odločba o vpisu stavbe v kataster stavb izkazuje, da je bila izdana v skladu z zakonom (84. člen ZEN). V 23.a členu ZVEtL ni nobenih določb, ki bi izključevale uporabo ZEN v delu, ki se nanaša na spremembe podatkov v katastru stavb. Pri spremembi katastrskih podatkov je sodišče vezano na določila ZEN v členih 84 do 95. Po drugem odstavku 92. člena ZEN se stavba, del stavbe ali več delov stavbe istega lastnika lahko razdeli, tako da iz njih nastanejo nove stavbe ali novi deli stavbe. V obravnavani zadevi ne gre za stavbo, ki bi bila v lasti istega lastnika, zato je delitev stavbe na več stavb tudi v nasprotju z 92. členu ZEN. Spremembe v katastru so možne samo v primerih, če med udeleženci postopka ni spora o spremembah ali če je po izdelavi elaborata prišlo do sprememb glede površine in lege delov stavbe. To je edina pravilna razlaga prvega odstavka 23. člena ZVEtL. Stališče sodišča, da lahko nekateri etažni lastniki dosežejo delitev pravilno pravilno vpisane stavbe na tri stavbe, v nasprotju z voljo ostalih etažnih lastnikov, je v nasprotju z zakonskimi določbami. Napačno je tudi stališče sodišča o nastanku etažne lastnine na treh stavbah. V skladu s 105. členom SPZ je etažna lastnina posameznega dela stavbe in solastnina skupnih delov. Stališče sodišča, da je za nastanek etažne lastnine pomemben naslov, naveden v pravnem naslovu, je popolnoma zgrešeno. Etažna lastnina je nastala na stavbi kot celoti. V času nastajanja etažne lastnine so bili skupni elementi naslednji: skupne inštalacije, skupna terasa, ki je dostopna iz vseh stopnišč, kleti so v različnih vhodih, dostop do kleti iz stolpnega dela X (A. 1) ni možen, toplotna postaja, ki se nahaja v kleti A. 1 oskrbuje vse posamezne dele na A. 1 in vsa stanovanja v A. 3, razen v 10. etaži, toplotna postaja v vhodu A. 5 dovaja toploto vsem posameznim delom na A. 5 in stanovanjem v 10. etaži A. 3, objekta na dvorišču in vsem lokalom na A. 3. Zaradi vsega navedenega ni bilo treba sprejeti nobenega sporazuma o vzpostavitvi etažne lastnine v več stavbah, saj je le-ta združena že od nastanka. Poleg tega je X razglašen za kulturni spomenik z enotnim odlokom in je tudi za varstvo kulturnega spomenika pomembno, da se stavbo vzdržuje kot celoto.

4. Tretja nasprotna udeleženka Republika Slovenija v pritožbi najprej navaja, da Ministrstvo ... uporablja poslovne prostore v prvem nadstropju na vseh treh naslovih, to je A.1, 3 in 5 ter v drugem in tretjem nadstropju na naslovu A. 1, pri čemer poslovni prostori v prvem nadstropju niso zazidani, ampak so prehodni in se do njih dostopa večinoma skozi vhod na A. 5 ter tudi A. 1. Izvedenec je ocenil, da gre v sedanjih razmerah ob upoštevanju ugotovljenih specifičnosti ter opravljenih predelav in sprememb na predmetni stavbi za enotno stavbo z več vhodi. Obstoječi vpis stavbe v kataster stavb, ki opredeljuje stavbo na naslovu A. 1, 3 in 5 ter B. 2 kot eno stavbo je pravilen, saj je skladen z dejanskim stanjem v naravi. Dejanska povezanost instalacij in prehoda jasno nakazuje, da gre dejansko za eno stavbo s tremi vhodi oziroma naslovi. Poslovni prostori pritožnice se uporabljajo kot v eni enotni stavbi in ne tako, kot bi bile to tri ločene stavbe. Sodišče je s svojo odločitvijo, da se v kataster stavb ločeno vpišejo tri ločene stavbe, prihaja samo s seboj v nasprotje, ko v 37. točki obrazložitve jasno navaja, da so izvedenci samo dopustili tudi to možnost. 5. Udeleženci C. C. in ostali ter D. D. in ostali, ki jih zastopa E. E., odvetnik v ..., so na pritožbe odgovorili. Najprej predlagajo, da se zavržejo kot nedovoljene in prepozne nekatere pritožbe udeležencev, za katere naj bi pritožbo podpisala pooblaščenka A. A., sicer zastopnica Zadruge. A. A. ni odvetnica in nima opravljenega pravniškega državnega izpita. Dodatna pritožba pooblaščenke A. A. in Zadruge, vložena s strani pooblaščenca odvetnika F., dne 2. 2. 2017 pa je očitno prepozna. V nadaljevanju udeleženci pritrjujejo stališčem sodišča glede (ne)vezanosti na obstoječi katastrski vpis. Nasprotujejo pritožbenim tezam, da bi lahko do sprememb prišlo le v primeru soglasja vseh udeležencev v postopku. Opozarjajo, da gre z vidika gradbene stroke za tri objekte in za tri samostojne stavbe, ki so bile tudi načrtovane kot trije samostojni gradbeni objekti. Povzemajo zgodovino obravnavanega kompleksa treh stavb, iz katere izhaja, da so bile vse tri stavbe v zemljiški knjigi vpisane kot samostojne hiše s svojo številko in ne kot ena stavba s tremi vhodi. V nadaljevanju navajajo argumente glede nastanka dejanske etažne lastnine na stavbah A. 1, 3 in 5. Opozarjajo še, da po določbah 18. člena ZVEtL narok v tem postopku ni bil obvezen, enako velja tudi za zaslišanje izvedenca na naroku.

6. Pritožbe niso utemeljene.

7. Izpodbijani sklep je bil izdan pred 19. 7. 2017, ko je začel veljati Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-11), vendar mora sodišče druge stopnje skladno s tretjim odstavkom 57. člena ZVEtL-1 pri presoji izpodbijanega sklepa uporabiti določbe ZVEtL-1. 8. Najprej pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so v postopku vzpostavitve etažne lastnine udeleženci enotni sosporniki in se učinki vložene pritožbe raztezajo na vse udeležence (196. člen ZPP2), zaradi česar se ni podrobneje ukvarjalo s predlogom (udeležencev, ki so vložili odgovor na pritožbo), da se nekatere pritožbe zavržejo kot prepozne oziroma nedovoljene.

9. Predmet tega postopka je vzpostavitev etažne lastnine na stavbi z naslovi A. 1, 3 in 5, B. 2, z ident. št. 000, ki stoji na parcelni številki 37, 38, 40, 42, 43, 46 in 48, vse k.o. Y (X). Stavba oziroma posamezni deli v stavbi so že vpisani v kataster stavb. Med udeleženci in predlagatelji postopka je sporno, ali je sedanji katastrski vpis stavbe (kot enotne/ene stavbe s štirimi vhodi) pravilen oziroma ali ustreza dejanskemu stanju, ali pa bi se morala obravnavana stavba razdeliti na več ločenih stavb v skladu z določbami ZEN. Še drugače povedano, sporno je, ali gre za eno stavbo, na kateri obstoji enovita etažna lastnina, ali za tri stavbe, na katerih na vsaki posebej obstoji etažna lastnina, ki je stvarnopravno neodvisna od etažne lastnine na preostalih dveh stavbah.3 Sodišče prve stopnje je o tem spornem vprašanju odločilo z vmesnim sklepom ob smiselni uporabi določbe 315. člena ZPP. Med drugim je zavzelo naslednja stališča: - določba 3. točke prvega odstavka 23. člena ZVEtL4 sodišču nalaga, da po uradni dolžnosti zahteva izvedbo postopka za spremembo podatkov v katastru, če ugotovi, da ne odražajo v postopku ugotovljenega dejanskega stanja in potrjuje namen zakonodajalca, da podatki katastra na splošno ne zavezujejo sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine, temveč ravno obratno, da so podatki katastra podrejeni ugotovitvam sodišča; - domneva iz 2. točke 9. člena ZVEtL5 se na obravnavano sporno vprašanje ne nanaša, zato sodišče ugotavlja dejansko stanje in odloča na podlagi verjetnosti; - odgovor na vprašanje, ali gre za eno ali tri stavbe, je odvisen od tega, ali je etažna lastnina (dejanska etažna lastnina pred 1. 1. 2003) izvorno nastala na eni ali treh stavbah.

10. Pritožbeno sodišče se z navedeno razlago citiranih zakonskih določb v celoti strinja. Pritožniki6 se neutemeljeno sklicujejo na domneve iz 9. člena ZVEtL, ki po njihovem mnenju preprečujejo spremembe v katastru. Že sodišče prve stopnje je izčrpno pojasnilo (20. točka obrazložitve), da se pravilo iz 2. točke 9. člena ZVEtL nanaša na drugačne situacije7 in tudi judikata, na katera se sklicujejo pritožniki8, ne obravnavata primerljivega dejanskega stanja. Spremembe podatkov v katastru so možne, če sodišče ugotovi, da ne odražajo9 v postopku ugotovljenega dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 23. člena ZVEtL). Ker ne gre za eno izmed domnev iz 9. člena ZVEtL, podatki katastra v obravnavanem primeru sodišča ne zavezujejo. Zaradi navedenega so neutemeljene tudi pritožbene navedbe10, da nepravdno sodišče ne bi smelo samo reševati predhodnega vprašanja, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno na matičnem področju (vpis stavbe v kataster stavb), in navedbe o kršitvah določb ZEN.

11. Pravilno je tudi nadaljnje materialno pravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je za rešitev spornega vprašanja odločilno, kako je dejanska etažna lastnina v relevantnem obdobju nasta(ja)la. Sodišče prve stopnje se je najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali gre z vidika gradbene in geodetske stroke za enega ali več objektov. Izvedenec gradbene stroke A. B. je menil, da gre z vidika gradbene stroke lahko za enotno stavbo ali za več ločenih stavb. Stavbe so ločene in gradbeno neodvisne ena od druge, vsaka zgradba je samostojen gradbeni objekt. Vsaka ima svoje nosilne zidove (ki imajo značaj požarnih zidov), svoja stopnišča in dvigala. Vsaka stavba ima svojo klet s svojimi obodnimi zidovi in svojimi temelji, stavbe so jasno dilatirane tudi na pohodni terasi, fasada med posameznimi stavbami je zgrajena ločeno. Tudi izvedenec geodetske stroke mag. B. K. je ugotovil, da je obravnavana stavba z vidika geodetske stroke v kataster stavb lahko vpisana kot ena stavba ali kot več stavb. Sodišče je na podlagi obeh mnenj zaključilo, da naknadni gradbeni posegi in deloma skupna instalacijska povezava ne onemogočajo vpisa treh ločenih stavb v kataster stavb.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče izvedencev ni zaslišalo oziroma, da bi moralo opraviti narok. Zmotno je namreč stališče, da gre v obravnavanem primeru za razdružitev solastnine in da je narok v skladu s 113. členom ZNP obvezen. Narok po določbah ZVEtL ni obvezen, sodišče prve stopnje pa je očitno ocenilo, da ga ni treba opraviti, s čimer se pritožbeno sodišče strinja (prvi odstavek 18. člena ZVEtL oziroma prvi odstavek 29. člena ZVEtL-1). Izvedenca res nista dala enoznačnega odgovora na vprašanje, ali gre za eno ali več stavb, vendar sta bili njuni mnenji z dopolnitvami tudi po presoji pritožbenega sodišča jasni in popolni, zato njuno zaslišanje ni bilo potrebno. Ni sporno, da sta oba ugotovila, da z vidika gradbene oziroma geodetske stroke ni ovire ne za vpis ene ne za vpis treh stavb.

13. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje mnenje izvedenca geodetske stroke le delno citiralo in s tem zašlo v nasprotje med vsebino izvedenskega mnenja in obrazložitvijo. Sodišče prve stopnje je res zapisalo (12. točka), da je oba izvedenca postavilo zato, da bi sploh lahko ocenilo, ali podatki v katastru odražajo dejansko stanje ali ne, vendar iz ostalih razlogov izhaja, da je s pomočjo izvedencev ugotavljalo, ali obstoječe dejansko stanje objekta omogoča vpis treh ločenih stavb, ne pa ali je obstoječi katastrski vpis (enotne stavbe) glede na dejansko stanje pravilen z vidika gradbene oziroma geodetske stroke. Tega niti ne bi moglo ugotoviti, saj je izvedenec geodetske stroke pojasnil, da v stroki ni jasnih pravil, ki bi pri kompleksnejših objektih določala, kdaj gre za eno, kdaj pa pa za več stavb in da je to prepuščeno posameznim projektantskim in geodetskim izvajalcem elaboratov in njihovim naročnikom11. 14. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da sodišče nima podlage za spremembo podatkov v katastru, ker sta oba izvedenca dopustila obe možnosti vpisa. Kot je bilo že omenjeno, je za rešitev spornega vprašanja odločilno, kako je dejanska etažna lastnina v relevantnem obdobju nasta(ja)la. Še drugače povedano, „pravilnost“ katastrskega vpisa ni odvisna od ugotovitev izvedencev (ki sta vsak s svojega vidika dopustila obe možnosti), ampak od tega, ali je dejanska etažna lastnina nastala na vsaki stavbi posebej že pred uveljavitvijo SPZ. Sklep zavzame stališče, da je, argumenti, ki jih je za to odločitev navedlo sodišče prve stopnje, pa so obširni in prepričljivi in jim pritožniki niti ne nasprotujejo. Tudi pritožbeno sodišče se z njimi v bistvenem delu strinja (29. do 32. točka obrazložitve12) in se nanje tudi sklicuje, da jih ne bi ponavljalo. V odgovor na pritožbene navedbe je treba le še dodati, da dejstvo, da za ugotovljen nastanek dejanske etažne lastnine ni pomembno, da imajo nekateri lastniki stanovanj na posameznem naslovu (na primer A. 1), kleti na drugem naslovu (na primer A. 3). Kot ugotavljajo že pritožniki sami, bodo potrebne spremembe glede posameznih delov v posameznih stavbah. Enako velja za pritožnico13, ki se sklicuje na to, da uporablja poslovne prostore v prvem nadstropju na vseh treh naslovih (A. 1, 3 in 5), ki niso zazidani, ampak so prehodni. Na pritožbene trditve o skupnih kotlovnicah in toplotnih postajah je deloma odgovorjeno že v razlogih sodišča prve stopnje (25. in 26. točka), pritožbeno sodišče pa dodaja, da to še ne pomeni, da je dejanska etažna lastnina nastajala na vseh treh stavbah. Skupne kotlovnice lahko predstavljajo skupen del, ki služi več večstanovanjskim stavbam (prim. 23. člen SZ-1).

15. Neutemeljeno se pritožniki sklicujejo tudi na projektno dokumentacijo kot podlago za gradnjo spornega objekta, ki se je predvidevala le na eni parceli in na vizualno presojo (enotni materiali in zunanji videz), ki naj ne bi dopuščala dvoma, da gre za enotno stavbo. Ti argumenti na nastanek dejanske etažne lastnine nimajo nobenega vpliva. Enako velja za pritožbene trditve, da je X razglašen za kulturni spomenik z enotnim odlokom in je pomembno, da se stavbo vzdržuje kot celoto.

16. Pritožbene navedbe torej niso utemeljene. Tudi kršitev, na katere je dolžno pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) paziti po uradni dolžnosti, ni. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1).

1 Uradni list RS, št. 34/2017. 2 Ki se uporablja na podlagi 3. člena ZVEtL-1 v zvezi s 37. členom ZNP. 3 Zapis sodišča prve stopnje v 19. točki obrazložitve. 4 Ki se glasi: „Sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine po tem zakonu po uradni dolžnosti pri pristojnem upravnem organu zahteva vpis stavbe in posameznih delov, če stavba in njeni posamezni deli v kataster stavb še niso vpisani, oziroma zahteva izvedbo postopka za spremembo podatkov v katastru stavb, če ugotovi, da ne odražajo v postopku ugotovljenega dejanskega stanja.“ Primerljivo določbo vsebuje sedaj veljavni ZVEtL-1 v prvem odstavku 28. člena. 5 Če je v postopku za vzpostavitev etažne lastnine po tem zakonu med udeleženci spor o tem, kateri deli nepremičnine predstavljajo skupne dele stavbe, kateri so posamezni deli v stavbi ali o višini solastniških idealnih deležev na skupnih delih, in če ni drugače izkazano s pravnomočno odločbo sodišča ali drugega pristojnega državnega organa, se v postopku za vzpostavitev etažne lastnine po tem zakonu domneva, da so posamezni etažni deli stavbe samo tisti posamezni deli, ki so vpisani v katastru stavb. 6 Zastopani po Odvetniški pisarni ... d. o. o. 7 Ko gre za spor o pripadnosti posameznega dela oziroma o tem, ali gre za skupne ali posamezne dele (VSL II Cp 2429/2015). 8 VSL II Cp 1245/2015 in VSL 1069/2016. 9 Zakon v sedaj veljavnem besedilu sicer govori o odločilnem neskladju med dejanskim stanjem in stanjem v katastru stavb (prvi odstavek 28. člena ZVEtL-1), vendar hkrati izrecno določa, da gre za odločilno neskladje med drugim tudi, če je verjetno izkazano, da je več stavb napačno vpisanih kot ena stavba. Na navedeno spremembo zakona tehtno opozarja odgovor na pritožbe. 10 Nasprotnih udeležencev A. A. in Zadruge X z. b. o. 11 Tako je bilo tudi v obravnavanem primeru. Iz izjave geodeta B. T. za družbo G. d. o. o. (D 343) izhaja, da je naročniku predstavil obe opciji, slednji pa je želel vpis ene stavbe z več naslovi. 12 Ugotovljeno je, da je šlo historično za tri stavbe (z ločenim vpisom stavbišč za vsakega izmed objektov), vpisane v samostojne zemljiškoknjižne vložke, kar ne bi bilo možno, če bi šlo le za posamezne dele zgradbe. V nadaljevanju je za vsako stavbo posebej ugotovljeno, kdaj in kako je nastala dejanska etažna lastnina z navedbo pravnih podlag (na primer Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih) in posameznih odločb (na primer denacionalizacijskih) ter drugih pravnih naslovov (na primer pogodbe po SZ/91), iz katerih je razvidno, da je dejanska etažna lastnina nastala le na posamezni stavbi posebej, ne pa na vseh treh stavbah skupaj. Stavbe so bile kot samostojne stavbe tudi vpisane v kataster stavb do leta 2004. 13 Republika Slovenija.