Jedro

Če z dokazi, ki jih predlagajo stranke in jih sodišče izvede, ni mogoče priti do pozitivnega ali negativnega prepričanja o odločilnem dejstvu, mora sodišče odločiti po pravilih o dokaznem bremenu. V tem primeru ta pravila povedo, katera stranka bo v postopku zmagala.

Tožnici sta aktivno legitimirani za tožbo, da spada v zapuščino po njunem pokojnem očetu nepremičnina, ki se je gradila v času trajanja njegove zakonske zveze s toženko. Pasivno legitimirana pa je v tem sporu lahko samo toženka, ki je zemljiškoknjižna lastnica te nepremičnine. Ko gre za zahtevek za povečanje zapuščinske mase, ki je naperjen proti formalnemu lastniku premoženja, je namreč aktivno legitimiran vsak dedič, saj tu ne gre za nujno sosporništvo v smislu 201. čl. ZPP.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pokojni M.Š. solastnik nepremičnin s parc. št. 7106/2, vpisane v vl. št. 4070 k.o. I. in na njej stoječe stanovanjske hiše z naslovom I. ter parcel št. 7106/1 in 7104/2, obe vpisani v vl. št. 4207 k.o. I. do 1/2 . Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da je toženka dolžna drugi tožnici plačati 600.870,83 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07.12.2006 dalje, v roku 15 dni. Ugotovilo je, da spadajo sporne nepremičnine v skupno premoženje toženke in njenega pokojnega moža M.Š. Nobeni od pravdnih strank pa ni uspelo izpodbiti zakonske domneve o enakih prispevnih deležih na skupnem premoženju, zato je odločilo, da je bil M.Š. solastnik teh nepremičnin do 1/2 .

Zoper sodbo sta se pritožili druga tožnica in toženka.

Druga tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. V obrazložitvi pritožbe pa izraža predvsem nestrinjanje z dokazno oceno in posledično ugotovljenim dejanskim stanjem. Meni, da sodišče ne bi smelo verjeti toženki, saj se je tekom postopka dokazalo, da večina njenih trditev ni resnična. M.Š. je kupnino, ki jo je dobil ob prodaji hiše na L., vložil v pridobitev nepremičnine na Š. Sodišče ni upoštevalo pričanj zakoncev N., pa tudi ni navedlo, zakaj njunega pričanja ni upoštevalo, čeprav predvsem iz izpovedi J.N. izhaja, da je imel pokojni M.Š. pred poroko s toženko obsežno lastno premoženje, toženka pa ni imela ničesar. Nepremičnina na L. je bila ob začetku njune skupnosti že v celoti opremljena in uporabna za bivanje, imel je osebni avto in nadpovprečno visoke redne mesečne dohodke. Zaradi razveze in nove zakonske zveze se je odločil prodati hišo na L. in zagotoviti svoji družini drugo bivališče v Š. V času pred poroko pa je toženka stanovala v najeti predelani garaži, v hišo na L. je prišla samo s kovčkom. Hiša na L. se je prodala nekemu miličniku. Iz pripovedovanja M.Š. je J.N. je vedel, da se je hiša na L. prodala iz zdravstvenih razlogov in namesto nje kupila zemljo na Primorskem ter tam zazidala hiša. Kupec hiše na L. se je tej priči pritožil, da kljub poravnani kupnini v hišo ni mogel, ker še ni bila zgrajena hiša na Š. do take faze, da bi bila vseljiva. Iz tega pa očitno sledi, da sta se prodaja hiše na L. in nakup ter izgradnja hiše na Š. dogajali sočasno oziroma neposredno po prodaji hiše na L. ter da je bila prodaja hiše na L. povezana s pridobitvijo nepremičnine na Š. Ker gre za dogodke izpred več kot 30 let je praktično nemogoče dokazovati s točno katerim denarjem je bila kupljena nepremičnina na Š., vsekakor pa vsa pričanja kažejo, da je bilo tako, kot je trdila tožeča stranka, toženka pa tudi ni ponudila nobene smiselne razlage, zakaj bi sicer pokojni M.Š. porabil kupnino, ki jo je dobil s prodajo hiše na L. V civilnem postopku dejstev ni potrebno dokazovati do stopnje, ko odpade vsak dvom, potrebno je samo dokazati, da je dejstvo bolj verjetno od druge možnosti. To pa je tožeča stranka v tej pravdni zadevi tudi dokazala. Toženka ni ponudila nikakršnih dokazov, da bi sama imela tak vir denarja, iz katerega bi lahko vsaj enakovredno prispevala k izgradnji nepremičnine na Š. Sodišče je prezrlo izjavo same toženke, da je pokojni del kupnine od prodaje hiše porabil tudi za nakup ene parcele v Š. Torej iz same izpovedi toženke izhaja, da je pokojni zapustnik dejansko svoje lastno premoženje vložil v nepremičnino, ki je predmet postopka. Sicer pa je tudi s pomočjo izvedenca gradbene stroke bilo dokazano, da je bila nepremičnina na L. vredna 550.000,00 DIN, kolikor je prejel pokojni in da to predstavlja 37% vrednosti nepremičnine v Š. Če se upošteva še, da je k izgradnji hiše v Š. prispeval pokojni svoje delo in da so mu pri gradnji pomagali njegovi prijatelji je očitno, da je bil njegov delež najmanj 3/4 . Tožeča stranka zato vztraja pri zahtevku kot ga je postavila v tožbi. Sodba je nezakonita tudi v delu, kjer je odločeno o stroških postopka. Sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v postopku uspela ?, vendar pa ji z izpodbijano sodbo ni prisojen solastninski delež do ?, zato gre tu za povsem napačno obrazložitev. Napačno je tudi odločeno o stroških, ki so vezani na plačilo sodnih taks, saj je sodišče priznalo takse po dejanskem plačilu v letu 1990, ko se je taksa plačevala še v dinarjih, moralo pa bi ta znesek pretvoriti v taksne točke. V tem delu je napačno uporabilo materialno pravo. Tudi izračun stroškov je neustrezen, predvsem pa nejasen oziroma nezadostno obrazložen. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da se sodba razveljavi in vrne zadeva v novo odločanje.

Druga toženka je k pritožbi, ki jo je napisala njena pooblaščenka priložila še dodatek, v katerem še enkrat skuša prikazati, da je bil prispevni delež njenega očeta višji od 1/2. Tudi toženka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Kršitev postopka vidi v tem, da prva tožnica ni bila nikoli v postopku zaslišana, niti se ni udeležila nobene od obravnav, zato se toženka utemeljeno sprašuje, ali ima sploh interes za vodenje tega postopka. Kršitev postopka vidi tudi v tem, da se je ta pravdni postopek vodil samo med tožečo stranko in toženko, čeprav je dedič tudi M.Š., ki pa v tem postopku ni nastopal ne na aktivni, ne na pasivni strani. Dediči pa so nujni sosporniki in bi moral sodelovati v tem sporu tudi M.Š. Ker ni, tožeča stranka nima aktivne legitimacije. Drugo kršitev vidi v tem, da je bil postavljen samo ugotovitveni zahtevek, ne pa tudi dajatveni. Tožeča stranka pa nima pravnega interesa samo za ugotovitveni zahtevek, ker bi morala postaviti dajatvenega. Sicer pa tudi po mnenju toženke dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Tožeča stranka je nosila dokazno breme, da predstavlja nepremičnina v Š. skupno premoženje pokojnega M.Š. in toženke. Tega pa ni dokazala. V zemljiški knjigi je vpisana kot lastnica nepremičnine do celote toženka. Sodišče je ocenilo, da sta nepremičnino kupila skupaj zakonca, ne glede na to na koga se je glasila pogodba, da sta zatem tudi hišo skupaj gradila s skupnimi sredstvi in delom v času trajanja njune življenjske skupnosti. To naj bi izhajalo iz izpovedb obeh zaslišanih strank in prič, vendar zgolj na podlagi teh navedb brez konkretne opredelitve, je takšen zaključek pavšalen. Sodba je v tem delu nesprejemljiva in pomanjkljiva. Tudi postopek ni bil izveden v skladu z določili Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je sklepalo o obstoju skupnega premoženja pokojnika in tožene stranke na hiši v Š., čeprav se o tem ni izrecno prepričalo oziroma o tem strankam, ki so bile v postopku zaslišane, ni zastavilo izrecnih vprašanj in tudi drugi dokazi po mnenju pritožbe ne dajejo nobene podlage za takšen zaključek. Nepravilen pa je tudi zaključek, da toženka ni dokazala svojega višjega deleža na nepremičnini v Š. Primerjava osebnih dohodkov pokojnega in toženke v obdobju po letu 1976 vsekakor dokazuje višji prispevni delež toženke. Sodišče je v sodbi povzelo napačne podatke, ki ne ustrezajo listinskim dokazom. Osebi dohodki pokojnika predstavljajo osebne dohodke brez odbitnih postavk zaradi plačila kreditov preživnin, samoprispevkov in članarin. Če se upoštevajo pravilni dohodki, je očitno, da je imela toženka 40% višje prihodke kot pokojni. Pri tem pa je treba še upoštevati, da je pokojnik moral skrbeti tudi za tožnici. Trdna materialna opora za izračun deležev na skupnem premoženju so le osebni dohodki. V konkretni zadevi pa je imela toženka bistveno večje dohodke kot je bila pokojnina pokojnega. Že iz tega razloga ji pripada višji delež na nepremičnini v Š. Glede objekta na L. pa se toženka strinja z ugotovitvijo sodišča, da ni dokazano, da bi bila kupnina iz naslova prodaje tega objekta v celoti vložena v nepremičnino v Š. Moralo pa bi tudi upoštevati, da je premoženje na L. delno predstavljalo že tudi skupno premoženje pokojnega M.Š. in toženke. Dejstvo je, da sta bila pokojni M.Š. in toženka že od decembra 1971 zakonca, zato je bilo vse, kar je bilo pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Razlogovanje o novi stvari, kot je štelo sodišče prve stopnje, zato ni pomembno. Z enostavno računsko operacijo bi se dalo v tem sporu ugotoviti, kolikšen del kupnine se ob prodaji hiše na L. v letu 1975 vložil v novo gradnjo, zato se toženka tudi ne strinja z zaključkom, da ni dokazala svojega višjega deleža. Na koncu izpostavlja še okoliščino, da je sodišče prve stopnje ta maratonsko dolg postopek vodilo 17 let in to pretežen del časa v popolnoma drugačni smeri, kot ga je zaključilo v izpodbijani sodbi. Zaradi ugotavljanja kolikšen delež kupnine za objekt na L. je bil vložen v nepremičnino na Š., so bili postavljeni trije izvedenci gradbene stroke, na koncu pa sodišče tega dokaza niti ni štelo za relevantnega. S takšnim ravnanjem so bili povzročeni nepotrebni stroški obema strankama. Za ugotovitev koliko kupnine je bilo porabljeno za odplačilo kreditov ni potrebno posebnega strokovnega znanja. Sodišče bi samo seštelo kredite, ki so bili najeti za nakup L. in ugotovilo, koliko je bilo odplačanega v trajanju zakonske skupnosti. Toženka zato predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevek v celoti zavrne, podrejeno razveljavitev sodbe in ponovno odločanje o zadevi.

Toženka je odgovorila na pritožbo druge tožnice, oporekala je njenim navedbam in predlagala zavrnitev te pritožbe.

Naknadno pa je tudi druga tožnica, ko je prejela odgovor toženke, odgovorila na pritožbo in odgovor na pritožbo toženke.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi druge tožnice : Sodišče prve stopnje je izvedlo obsežen dokazni postopek in po skrbni analizi vseh dokazov ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi bila celotna kupnina, ki jo je dobil pravni prednik tožeče stranke za prodani objekt na L., vložena v gradnjo nepremičnine v Š. S tem zaključkom soglaša tudi pritožbeno sodišče. Nepremičnina v L. se je gradila s krediti. Ko se je prodala, je moral prodajalec vse kredite zapreti. Za izgradnjo nepremičnine na Š. je lahko vložil samo to, kar mu je po odplačilu kreditov ostalo. Koliko je bilo tega denarja, sodišče iz dokazov, ki so bili predlagani in izvedeni, ni moglo ugotovilo. Prva žena M.Š. (mati tožnic) ni vedela, koliko kreditov je bilo odplačanih, ko je prenehala njuna zakonska zveza. Vedela je le, da so bili za gradnjo najeti dolgoročni krediti na ime moža. Njuna zakonska zveza je bila razvezana 1.3.1971, nepremičnina pa se je prodala leta 1975. Še v času prodaje krediti niso bili v celoti odplačani in je enega od kreditov prevzel kupec, saj sicer ne bi bilo možno izvesti prepise. Iz dejstev, da se je hiša na L. začela graditi leta 1969, končana je bila v letu 1971, ko se je v aprilu 1971 k M.Š. priselila toženka, sledi, da so se krediti odplačevali pretežno v času trajanja zakonske zveze s toženko. Zaradi odplačevanja kreditov sicer ta nepremičnina, ki je bila kupljena preden je začela skupnost s toženko, o čemer bo več govora ob pritožbi toženke, ni spadala v skupno premoženje s toženko, je pa v konkretni zadevi ta okoliščina pomembna zaradi ugotavljanja vira, iz katerega se je pridobila nepremičnina v Š. Če bi se kupnina, pridobljena s prodajo prve nepremičnine, ki je ob priselitvi toženke k očetu tožnic predstavljala v razmerju do toženke njegovo posebno premoženje v pretežnem delu porabila kot vlaganje v nepremičnino, ki sta jo skupaj ustvarila nova zakonca, bi to vsekakor predstavljalo upošteven prispevni delež pok. M.Š. Ker pa sodišče ni moglo ugotoviti, koliko aktive je leta 1975 ostalo po odplačilu vseh kreditov, ob ostalih okoliščinah, ki so ugotovljene v izpodbijani sodbi ob pravilih o dokaznem bremenu pravilno odločilo, da tožeči stranki ta dokaz ni uspel. V sodbi korektno ugotavlja, da so o teh okoliščinah obstajale samo približne izpovedi prič in strank. Iz takšnih dokazov opredelitve deleža, ki naj bi ga predstavljala kupnina za hišo v L. v razmerju s sedanjo vrednostjo nepremičnine v Š., ni mogoče sprejeti. Zato je zaključek izpodbijane sodbe, da tožeča stranka (ki nosi dokazno breme za te trditve) ni dokazala tega pomembnega vložka pravnega prednika k nastanku skupnega premoženja (nepremičnine v Š.) pravilen. Ob takšnih ugotovitvah pritožbenim navedbam o obsežnem lastnem premoženju, ki naj bi ga imel oče tožnic ob začetku zakonske zveze s toženko, ni mogoče pritrditi. Verjeti je tožeči stranki, da je bila v težkem položaju, ko je več kot 30 let po nakupu nepremičnine v Š., morala dokazovati odločilna dejstva, vendar to v ničemer ne vpliva na dokazno breme, ki ga nosi v tem sporu. Zmotne pa so njene trditve, da v civilnem postopku zadošča dokaz, da je določeno dejstvo bolj verjetno od druge možnosti. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je potrebna zanesljivost spoznanja oziroma prepričanje o obstoju oziroma neobstoju določenega pravno odločilnega dejstva. Če z dokazi, ki jih predlagajo stranke in jih sodišče izvede ni mogoče priti do pozitivnega ali negativnega prepričanja o odločilnem dejstvu, mora sodišče odločiti po pravilih o dokaznem bremenu. V tem primeru ta pravila povedo, katera stranka bo v postopku zmagala. Sodišče prve stopnje je zato v konkretni zadevi pravilno odločilo, ko se je v končni presoji vseh dokazov, ki jih je imelo na razpolago o zatrjevanem višjem prispevnem deležu zaradi vlaganj obsežnejšega posebnega premoženja pok. očeta tožnic v skupno premoženje, oprlo na procesno pravilo iz 215. čl. ZPP, ki je v končni situaciji pripeljalo do pravilne vsebinske odločitve o tožbenem zahtevku.

Že iz navedb obeh pravdnih strank je bilo povsem očitno, da spadajo nepremičnine, ki so predmet te pravde, v skupno premoženje toženke in njenega sedaj pokojnega moža (2. odst. 51.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze je njuno skupno premoženje. Po 59. členu ZZZDR se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca (oz. v tem sporu dediči enega od njiju) pa lahko dokažeta (dokažejo), da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Glede na vse ugotovljene okoliščine v tem sporu je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožeči stranki višjega deleža od polovice ni uspelo dokazati. Pritožba tega dokaznega zaključka ni v ničemer omajala. Kot je že povedano, ni bilo dokazano, da bi pok. Š. vložil celotno kupnino za prodano nepremičnino v L. v nakup nepremičnine na Š. Koliko je bilo tega denarja po odplačilu kreditov, ni bilo mogoče ugotoviti. Tudi izpoved priče J.N. (na list. št. 105 in 307 spisa) ni takšna, kot skuša prikazati pritožba. Ta priča je sicer potrdila, da je bila hiša v L. takrat, ko je M.Š. spoznal toženko, že končana. Vendar je hkrati povedal, da je bila montažna hiša kupljena na kredit, ki ga je odplačeval M.Š. sam. Prav slednja izpoved še dodatno pritrjuje ugotovitvam izpodbijane sodbe, da je moral iz kupnine M.Š. pokriti kredite in če se upošteva, da je že od aprila 1971 živel v skupnem gospodinjstvu s toženko, iz tega sledi, da se je pretežni del kreditov odplačeval v tem obdobju. Tudi dejstvo, da je priča izpovedala o pripovedovanju miličnika, ki je kupil hišo na L., se pa vanjo po plačilu ni mogel takoj vseliti, ker je prodajalec ni izpraznil, samo po sebi ne dokazuje ničesar.

Pritožbene navedbe, da je za hišo v L. M.Š. prejel 550.000,00 DIN, kar naj bi predstavljalo 37% vrednosti nepremičnine v Š., samo načeloma držijo. Z izvedencem je sodišče ugotavljalo vrednost hiše v L. O višini kupnine se sicer da sklepati iz tega dokaza, vendar glede na okoliščine konkretnega primera to ne zadošča za sklep, da je bila kupnina tudi vložena v drugo nepremičnino, kot je pojasnjeno spredaj. Pritožba pri povzemanju teh podatkov v celoti prezre bistveno ugotovitev, da se je iz kupnine pokrilo vse kredite, ki so bili najeti za nepremičnino v L. Koliko je po tem vračilu kreditov ostalo, tožeča stranka ni dokazala. Splošno znano je, da se za gradnjo nepremičnin najemajo krediti in nič neobičajnega ne bi bilo, če ob koncu gradnje vrednost hiše vrednost nepremičnine ne bi bistveno presegala kreditov, ki jih je bilo šele treba odplačati. To še sploh velja za obdobje sporne gradnje, ko so bile vrednosti samih parcel podcenjene. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema ugotovitev izpodbijane sodbe, da tožeča stranka višji delež pokojnega M.Š. na sporni nepremičnini ni dokazala, saj tudi pritožbene navedbe niso omajale življenjsko prepričljive in logične dokazne ocene izpodbijane sodbe.

Tožeča stranka očitno napačno razume obrazložitev stroškovne odločbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo uspeh tožeče stranke v pravdi, ki se nikakor ne pokriva z ugotovljenim deležem na nepremičnini. Ker je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da spada v zapuščino po pokojnem M.Š. 3/4 nepremičnin, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da spada v zapuščino 1/2, je iz tega pravilno izračunalo, da je tožeča stranka v pravdi uspela z ? uveljavljenega zahtevka. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje tudi sodnih taks ni pravilno priznalo, ker bi moralo upoštevati taksne točke in te preračunati v vrednost v času izdaje odločbe, pa je pri tožnici treba pojasniti, da v stroškovniku sama niti ni konkretizirala te postavke, vsekakor pa je ni tako opredelila kot zahteva sedaj od sodišča. Priglasila je samo sodne takse brez zneska in sodišče prve stopnje ob takšni priglasitvi ni odločilo v škodo tožeče stranke, ko je priznalo denarni znesek, ki je razviden iz podatkov spisa. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče v celoti neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi toženke: Tožbo v tej zadevi je vložila tudi prva tožnica A.Š. in sicer še po odvetniku J.V. (pooblastilo je na list. št. 24 spisa). Tekom tega postopka res nikoli ni prišla na sodišče, jo je pa sodišče prve stopnje vselej vabilo na obravnavo, tako, da je bila seznanjena s potekom postopka in tožbe ni umaknila. Zato je sodišče prve stopnje pravilno tudi prvo tožnico štelo kot tožnico v tem pravdnem postopku. Trditve, da se postavlja vprašanje njenega interesa za vodenje tega postopka, so zato brez teže. Toženka očitno zmotno razlaga tudi položaj tožeče stranke v tem pravdnem postopku. Tožnici sta vsekakor aktivno legitimirani za tožbo, da spada v zapuščino po njunem pokojnem očetu nepremičnina, ki se je gradila v času trajanja njegove zakonske zveze s toženko. Pasivno legitimirana pa je v tem sporu lahko samo toženka, ki je zemljiškoknjižna lastnica te nepremičnine. Ko gre za zahtevek za povečanje zapuščinske mase, ki je naperjen proti formalnemu lastniku premoženja, je namreč aktivno legitimiran vsak dedič, saj tu ne gre za nujno sosporništvo v smislu 201. čl. ZPP. V nadaljevanju bodo v zapuščinskem postopku res vsi dediči udeleženci materialnopravnega razmerja. V tem pravdnem postopku pa ne gre za formalno nujno sosporništvo v tem smislu, da bi morali tožiti vsi skupaj. V konkretnem primeru, ko sin toženke, ki je tudi dedič po pokojnem očetu, toženki celo priznava izključno lastnino, bi to pomenilo, da tožbe ob razlagi, ki jo ponuja toženka, niti ne bi mogla tožeča stranka vložiti. Pritožbene navedbe, v katerih se ponovno načenja vprašanje nujnega sosporništva, so zato zmotne.

Zahtevek na ugotovitev, da spada nepremičnina v zapuščinsko maso pokojnega M.Š., je bil vložen na podlagi napotitvenega sklepa iz zapuščinskega postopka. V takem primeru se je sodna praksa že enotno izrekla, da je pravni interes podan na podlagi zapuščinskega sklepa in da pravdno sodišče niti nima podlage za lastno presojo, ali ima tožnik za tožbo pravni interes (zadeva II Ips 453/93).

Nobene pravne teže nimajo pritožbene navedbe, v katerih toženka izpodbija zaključek, da spadajo sporne nepremičnine pod režim skupnega premoženja. Vse premoženje, ki ga z delom v času trajanja zakonske zveze pridobita zakonca, je njuno skupno premoženje. Za pridobitev predmeta skupnega premoženja je odločilen čas in način pridobitve. Čim sta izpolnjena ta dva zakonska pogoja, nastane skupno premoženje na originaren način na podlagi samega zakona. Nepremičnine, ki so predmet te pravde, so bile po skladnih navedbah obeh pravdnih strank pridobljene v času trajanja zakonske zveze in z delom zakoncev v tem času, zato ni bilo nobenega dvoma, da gre za skupno premoženje.

Pritožbeno sodišče pa v celoti sprejema, kot je bilo že obrazloženo delno pri pritožbi tožeče stranke, zaključek, da sta deleža zakoncev na tem premoženju bila enaka oziroma da nobena od pravdnih strank v tem postopku ni dokazala večjega deleža. V zvezi z višino dohodkov pritožba najprej neutemeljeno prikazuje svoj izračun primerjave. Odbitki, predvsem na račun kreditov, nikakor niso upoštevni. Dejstvo, da je pok. M.Š. plačeval hčerkama preživnino pa je sodišče upoštevalo na drug način. Vsekakor razlika v dohodkih ni bila tako velika, kot skuša prikazati pritožba. Niso pa dohodki tudi edino merilo za ugotavljanje prispevnega deleža. Uporaba določbe 2. odstavka 59. člena ZZZDR napotuje ne samo na ugotavljanje dohodka vsakega zakonca, temveč tudi na druge okoliščine kot so varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev in povečanje skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je zato pri prispevnih deležih pravilno upoštevalo vse te okoliščine in ker je na strani pok. moža ugotovilo, da se je po upokojitvi angažiral pri skrbi za sina in gospodinjstvu ter bil aktiven tudi pri pridelovanju hrane, je ob majhni razliki v dohodkih utemeljeno zaključilo, da toženkin delež na skupnem premoženju ni bil višji od deleža njenega moža. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne tudi ugotovitve v zvezi s kupnino od prodanega objekta na L., zato tudi, v kolikor tožena stranka s svojega zornega kota skuša prikazati dejansko stanje, pritožbene navedbe niso utemeljene. Vsekakor ne gre za tako poenostavljeno matematično operacijo pri izračunu, kot jo skuša prikazati pritožba, sploh, če se upošteva obdobje, v katerem so se ti dogodki odvijali in visoka inflacija, ki je bila značilna za tiste čase. Nihanja denarnih vrednosti je bilo veliko, zato bi bilo nujno vse dogodbe spraviti vsaj na iste imenovalce, vsekakor pa sodišče nima ustreznega strokovnega znanja, da bi samo potegnilo strokovne zaključke o teh matematičnih operacijah. Zato se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v podatkih spisa, s katerimi je razpolagalo, ni imelo podlage za zanesljivo ugotovitev kolikšen delež kupnine je bil vložen v nakup nepremičnine v Š. Dejstvo, da je vse od leta 1971 v L. živela s pokojnim M.Š. tudi toženka, pa je sodišče prve stopnje že upoštevalo in pravilno razlagalo, da njen prispevek v tem času v to nepremičnino, v katero se je priselila, nikakor ne more predstavljati stvarnopravnega vložka, kot skuša še vedno prikazati v tej pritožbi.

Pritrditi pa je treba pritožbenim navedbam, da je v tej zadevi vsekakor postopek tekel nerazumno dolgo in je bilo veliko nepotrebnega izvajanja dokazov, vendar to na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ne vpliva. Dejstvo je, da je sodnica, ki je o zadevi razsodila, nemudoma, ko je prevzela zadevo (23.8.2005), začela na njej delati. Ta sodnica ni v postopku imenovala nobenega izvedenca, po treh obravnavah (od katerih je bila prva preložena iz procesnih razlogov) je izdala sodbo, v kateri je analizirala vse relevantne dokaze, ki so se zbirali leta, prepričljivo ugotovila vsa odločilna dejstva in na ugotovljeno dejansko stanje, kot je pojasnjeno spredaj, pravilno uporabila materialno pravo. Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobeden od uveljavljenih pritožbenih razlogov ni podan, zato je tudi pritožbo toženke zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353. ZPP).

Ker nobena od pravdnih strank v pritožbi ni uspela in ker tudi odgovori na pritožbo niso v ničemer pojasnili zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka.