Jedro

Ugotovljeno je bilo, da je tožnik vozil pod tako visokim vplivom alkohola, da je bil glede na mednarodne znanstveno utemeljene normative absolutno nesposoben za varno vožnjo. Vozniku avtobusa je utemeljeno mogoče očitati, da je zapeljal z neprednostne ceste na prednostno, ko prometna situacija ni zagotavljala vključitve v promet na prednostni cesti brez tveganja. Očitno je torej, da sta oba udeleženca trčenja kršila cestnoprometne predpise o varni vožnji.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita, tako da se vmesna sodba sodišča prve stopnje glasi: "Ugotovi se, da je tožena stranka tožniku odgovorna za škodo, nastalo v prometni nezgodi dne 5.3.1991 in obravnavano v tej pravdi, v razmerju 20 (dvajset) odstotkov, tožnik pa je sam soodgovoren za škodni dogodek v razmerju 80 (osemdeset) odstotkov." V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo o obstoju in razmerju odškodninske odgovornosti med pravdnima strankama za škodni dogodek dne 5.3.1991, ko je med tožnikom in zavarovancem tožene stranke (voznikom avtobusa) prišlo do prometne nesreče. Razsodilo je, da je tožena stranka odgovorna za škodni dogodek v višini 60%, z dopolnilo vmesno sodbo pa je ugotovilo še višino odgovornosti tožeče stranke v razmerju 40%. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja razlog absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji očita pritožbenemu sodišču, da ni presodilo pritožbenega očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ampak je očitalo pritožnici, da ni obrazložila te pritožbene trditve. Nadalje trdi, da je pritožbeno sodišče samo absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega psootpka, ko na eni strani ugotavlja, da bi tožnik po ugotovitvah izvedenca preprečil prometno nezgodo, če bi na mestu reagiranja z močnim zaviranjem peljal s hitrostjo 60 km/h, oz. če bi reagiral z rahlim zaviranjem že takrat, ko je avtobus začel z izpeljevanjem na prednostno cesto, ko je bilo tožnikovo vozilo od njegovega oddaljeno najmanj 140 metrov. Nadalje drugostopenjsko sodišče v celoti povzema ugotovitve izvedenca, da bi do trčenja prišlo tudi, če bi tožnik vozil s hitrostjo 60 km/h in do mesta trčenja ne bi reagiral z zaviranjem. Na drugi strani pa pritožbeno sodišče navaja diametralno nasprotne razloge, ko pravi, da bi do trčenja prišlo tudi v primeru tožnikovega aktivnega ravnanja, zaradi česar je primarni povzročitelj nesreče voznik avtobusa. Revizija trdi, da so po njenem mnenju ti razlogi v nasprotju sami s seboj in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Po mnenju tožene stranke sta obe sodišči zmotno uporabili materialno pravo, saj bi bilo po mnenju revidenta potrebno uporabiti pravna pravila, ki govore o primerih povračila škode, ko gre za izključno odgovornost enega izmed imetnikov premikajočih se motornih vozil. Pri tem opozarja na določila ZTVCP o prekoračitvi hitrosti, prilagoditvi hitrosti lastnostim in stanju ceste, pravila o prometu v križišču in posebni previdnosti pri vožnji v križišče. V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Dejanske ugotovitve o tem, kakšna je bila vožnja obeh udeležencev do trčenja med njunima voziloma, se opirajo na mnenje, ki ga je podal izvedenec cestnoprometne stroke, in so naslednje: voznik avtobusa je začel s speljevanjem v levo z neprednostne ceste na prednostno, po kateri je vozil tožnik, v trenutku, ko je bilo tožnikovo vozilo od avtobusa oddaljeno najmanj 140 metrov. Tožnik je po prednostni cesti, na kateri je hitrost vožnje omejena na 60 km/h, vozil s hitrostjo najmanj 73,2 km/h, in pod vplivom alkohola, saj je znašala koncentracija alkohola v tožnikovi krvi 1,5 g/kg telesne teže. Po izvedenskem mnenju Instituta za sodno medicino Univerze v Ljubljani je voznik, ki ima v krvi 1,5 g/kg etilnega alkohola, absolutno nesposoben za varno vožnjo. Izvedenec cestnoprometne stroke je analiziral in opisal okoliščine in način vožnje, v katerih do trčenja med voziloma ne bi prišlo. Te ugotovitve sta sodišči sprejeli in prav tako predstavljajo neizpodbojno dejansko podlago revizijskega preizkusa (3. odstavek 385. člena ZPP). Tožnik bi preprečil trčenje, če bi vozil s hitrostjo 60 km/h in bi reagiral z močnim zaviranjem na istem mestu, kjer je tudi sicer zaviral (mesto reagiranja) ali pa če bi reagiral z rahlim zaviranjem (ob isti hitrosti 60 km/h) že takrat, ko je avtobus začel s speljevanjem na prednostno cesto. Če bi vozil z dovoljeno hitrostjo, pa tožnik sploh ne bi reagiral, trčenja ne bi preprečil, oz. bi do tega moralo priti. Tem ugotovitvam očita revizija medsebojno nasprotje. Po presoji revizijskega sodišča med opisanimi ugotovitvami ni nobenega nasprotja, seveda ob pravilnem branju in razumevanju citiranih ugotovitev sodišča, ki imajo svojo podlago v izvedenskem mnenju. Ena izmed ugotovitev postopka je bila tudi, da tožnik je reagiral, le da njegova reakcija zaviranja ni bila pravočasna, da bi preprečila trčenje vozil. Ko je izvedenec analiziral možnosti za preprečitev trčenja, je ocenil, da bi bilo tožnikovo zaviranje zadostno za preprečitev trčenja tudi v primeru, če bi močno zaviral v isti oddaljenosti, kot je to storil, vendar le, če bi vozil pred tem z dovoljeno hitrostjo (kar pa ni). T ko je pravilno razumevanje izraza "mesto reagiranja", ki je povsem razumljivo iz celotnega besedila izpodbijane sodbe in ob sprejeti dokazni presoji izvedenskega mnenja. Revizijsko sodišče zato ne more pritrditi očitku v reviziji, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj ne drži trditev, da so v izpodbijani sodbi daimetralna nasprotja v njenih razlogih. Višje sodišče ni zagrešilo očitane kršitve in tudi ni prezrlo zatrjevane kršitve v odločbi sodišča prve stopnje.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo še (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo.

Materialnopravno podlago za razsojo v obravnavanem primeru je treba iskati v določilih 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po 2. odstavku 178. člena ZOR odgovarja pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se vozila, če je krivda obojestranska, vsak imetnik vozila za škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Za tožnika je bilo ugotovljeno, da je vozil s hitrostjo, ki je bila vsaj 13,2 km/h večja od dovoljene hitrosti. Ugotovljeno je bilo, da je vozil pod tako visokim vplivom alkohola, da je bil glede na mednarodne znanstveno utemeljene normative absolutno nesposoben za varno vožnjo. Vozniku avtobusa je utemeljeno mogoče očitati, da je zapeljal z neprednostne ceste na prednostno, ko prometna situacija ni zagotavljala vključitve v promet na prednostni cesti brez tveganja. Očitno je torej, da sta oba udeleženca trčenja kršila cestnoprometne predpise o varni vožnji. Po oceni revizijskega sodišča je izmed vseh opisanih najtežja kršitev vožnja pod vplivom alkohola. Iz ocene izvedenca in poznavajoč siceršnje obnašanje udeležencev prometa, nedvomno izhaja, da bi tožnik z gotovostjo preprečil trčenje, če bi reagiral pravočasno in primerno dogajanju na cesti. Zaradi vpliva alkohola ni bil sposoben pravočasno reagirati še posebej ob dejstvu, da je vozil hitreje, kot je dovoljeno. Vozniku avtobusa gre očitek o napačni oceni prometne situacije, za katero je menil, da mu zanesljivo dovoljuje varno vključevanje na prednostno cesto, ob tem, ko je zavijal v levo z neprednostne ceste. Njegov prekršek je sicer v luči dejstva, da je prišlo do prometne nesreče, resen, vendar ne gre prezreti, da vozniki na neprednostni cesti upravičeno pričakujejo od voznikov na prednostni cesti, da bodo vozili v okviru dovoljene hitrosti in bodo psihofizično sposobni za varno udeležbo v prometu, kar pomeni tudi, da bodo (po merilih povprečno skrbnega voznika) sposobni normalno, pravilno reagirati v prometnih razmerah, ki so seveda dinamične. Tako presojo narekuje tudi pravilo defenzivne vožnje kot temeljno pravilo cestnega prometa v našem pravnem redu.

Ob izvedenčevi ugotovitvi in izračunu, da bi do trčenja prišlo tudi, če tožnik ne bi nič reagiral na prometno situacijo, saj bi prevozil razdaljo do mesta trčenja v času 8,2 sekunde, avtobus pa v času 8,4 sekunde, izračun pokaže, da je bila ocena voznika avtobusa o zadostni razdalji od tožnikovega vozila za varno vključevanje v promet na prednostni cesti, le minimalno napačna. Res je voznik avtobusa profesionalni voznik, od katerega je potrebno terjati še večjo skrbnost v prometu, zato nikakor ni mogoče pritrditi reviziji, da je tožnik izključno zakrivil nevarno prometno situacijo in trčenje.

Revizijsko sodišče pa ocenjuje, da je pravilna porazdelitev odgovornosti za trčenje med udeležencema 80% voznik BMW, torej tožnik, in le 20% voznik avtobusa, zavarovanec tožene stranke. Tako presojo terja pravilna uporaba materialnega prava, zato je revizijsko sodišče temu ustrezno delno spremenilo izpodbijano sodbo (395. člen ZPP), delno pa je zavrnilo revizijo v neutemeljenem delu (izključna odgovornost tožeče stranke, 393. člen ZPP).

Izrek o pravdnih stroških temelji na določilu 166. člena ZPP.