Jedro

Zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek škodnega primera, začne teči, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve in se tudi konča v enakem roku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške, mora pa toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 545,58 EUR pritožbenih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. S sodbo P 179/2012 z dne 15. 12. 2014 je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. VL 93473/2012 z dne 28. 6. 2012 razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne. Odločilo je še o stroških, nastalih na prvi stopnji. Tožeča stranka je zoper toženo stranko dne 5. 6. 2012 vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Navedla je, da je med 15. 5. in 18. 5.2009 na naslovu ... prišlo do škodnega dogodka, pri katerem je počila vodovodna cev na napravi za tople napitke v lasti M. C., zaradi česar je prišlo do zlitja vode iz cevi, ki je sestavni del avtomata, ki ga je postavil in priključil toženec, v poslovnih prostorih agencije, ki je bila takrat najemnik omenjenih prostorov. Zaradi škodnega dogodka je tožnica izplačala materialno škodo oškodovancema S. zaradi poškodb na stanovanjski stavbi v višini 13.850,17 EUR in agenciji zaradi poškodb na opremi v višini 6.794,96 EUR. V tem postopku pa vtožuje tožeča stranka zgolj škodo, nastalo oškodovancu S. Za nastalo škodo bi sicer v skladu s 131. členom OZ v celoti odgovarjala tožena stranka, vendar pa je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru zastaranja tožene stranke. V pripravljalni vlogi z dne 21. 11. 2012 je toženec podal ugovor zastaranja terjatve. Navedel je, da 357. člen OZ določa posebna pravila za zastaranje terjatev iz zavarovalnih pogodb. Šesti odstavek 357. člena pa določa, da zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, začne teči takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve in se tudi konča v enakem roku in za začetek zastaralnega roka zavarovalnica proti tretjemu ni pomemben dan, ko je zavarovalnica izplačala odškodnino. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je škodni dogodek nastal med 15. 5. 2009 in 18. 5. 2009 in je glede na šesti odstavek 357. člena OZ zastaralni rok v obravnavanem primeru pričel teči najkasneje 18. 5. 2009, ko je zagotovo škoda nastala, kar je razvidno iz zapisnika o ogledu škode. Iz prijave škode je razvidno, da je zavarovanec S. podal prijavo škode tožeči stranki dne 1. 6. 2009. Tretji odstavek 357. člena OZ pa določa, da terjatev zavarovalnic iz zavarovalnih pogodb zastarajo v treh letih. Glede na to določbo je terjatev zavarovalnice v konkretnem primeru zastarala 18. 5. 2012. Tožeča stranka je izvršilni predlog vložila 6. 6. 2012, torej po poteku treh let in je ugovor zastaranja utemeljen. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 352. člena OZ v povezavi s šestim odstavkom 357. člena OZ in sodno prakso, ki se je uveljavila glede subjektivnega roka v zvezi s tem kdaj je oškodovanec zvedel za škodo, zaključilo, da je bil oškodovancu S. realno obseg nastale škode znan na podlagi izstavljenega predračuna dne 25. 5. 2009 in je tako tega dne pričel teči triletni zastaralni rok. Oškodovanec je vedenje o škodnem dogodku izvedel takrat, ko je oškodovanec lahko zvedel za okoliščine, na podlagi katerih je lahko ugotovil obseg in višino škode in bi s tem mogel realno postaviti odškodninski zahtevek. Pri tem ni pomembno, da je škoda točno določena, zadošča da je določljiva. Na tek zastaralnega roka po zaključku sodišča prve stopnje ne vplivajo navedbe tožeče stranke, da je bila oškodovancu škoda znana šele z dnem prejema računa izvajalca št. 121/2009 z dne 12. 9. 2009 in da je bil navedeni račun plačan. Triletni subjektivni zastaralni rok je začel teči dne 25. 5. 2009 in ne z dnem plačila zavarovancu, ampak z dnem, ko je zastaralni rok pričel teči oškodovancu S. Triletni zastaralni rok je potekel 25. 5. 2012 in je tako predlog za izvršbo, ki se dopolnjen s strani tožeče stranke v tem postopku, šteje kot tožba, vložen dne 5. 6. 2012, vložen prepozno, zato je sodišče ugovoru zastaranja ugodilo in je izpodbijani sklep o izvršbi v celoti razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker pa je tožeča stranka zatrjevala, da je tožena stranka zahtevek pripoznala, da zato terjatev še ni mogla zastarati, saj se po 364. členu OZ zastaranje pretrga, ko dolžnik dolg pripozna, kar lahko stori tudi posredno, npr. da kaj plača na upnikov račun, je sodišče prve stopnje odgovorilo tudi na te navedbe tožeče stranke. V konkretnem primeru pa ni prišlo do pretrganja zastaranja z dnem 1. 9. 2010, ko je bilo izvedeno plačilo na račun tega regresnega dolga s strani Zavarovalnice, pri kateri je imel toženec zavarovano svojo odgovornost. Dokazni postopek je namreč izkazal, da je šlo pri navedenem plačilu za samovoljno ravnanje zavarovalnice. Sodišče je v dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka Zavarovalnici, pri kateri je imel zavarovano odgovornost, ni odredila plačila, ki ga je zavarovalnica izvedla 1. 9. 2010, ker toženec nikoli ni dal navodila, da naj zavarovalnica škodo plača iz njegove zavarovalne police in ga nihče ni kontaktiral v zvezi s škodo in ga nihče ni obvestil, da naj bi škoda bila poravnana iz njegove zavarovalne police. Zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženec s plačilom škode s strani Zavarovalnice ni bil seznanjen in tako tudi ni mogoče šteti, da bi s plačilom Zavarovalnice po poravnavi z dnem 19. 7. 2010, toženec pripoznal dolg v smislu drugega odstavka 364. člena OZ. Sodišče je na podlagi ugotovljenega zaključka, da je zahtevek tožeče stranke zastaral, zato je ugodilo ugovoru zastaranja terjatve in je izpodbijani sklep o izvršbi v celoti razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Po mnenju pritožbe je sodišče upoštevajoč prvi odstavek 352. člena OZ v povezavi s šestim odstavkom 357. člena OZ nepravilno zaključilo, da je bil oškodovancu S. realen obseg nastanka škode znan na podlagi izstavljenega predračuna z dne 25. 5. 2009, zaradi česar je po prepričanju sodišča tega dne tudi začel teči subjektivni zastaralni rok. Pri tem je kljub vstopu tožeče stranke v pravico zavarovanca potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je tožeča stranka s predračunom in njegovo dopolnitvijo bila s strani oškodovanca seznanjena šele z njegovo prijavo škode in z dnem dopolnitve le-te. Tožeča stranka nadalje opozarja na dejstvo, da sodišče v svoji obrazložitvi ni presodilo vsakega posameznega dokaza in vseh dokazov skupaj, saj sploh ni upoštevalo izpovedbe D. J. K., ki je zaslišana kot priča izpovedala, da je skupaj s predstavnikom S. sodelovala pri uveljavljanju škode, ki je nastala oškodovancu. Priča je izpovedala, da je bila dejansko škoda znana šele jeseni 2009, ter da je bila končna škoda večja približno za 1/6, saj prvotna škoda temelji na predračunih, končna cena pa je po dejanskih računih bila večja. Celoten obseg dejansko nastale škode je po izpovedbi priče Z. P. bil znana šele po končanih delih, ko je bil izstavljen račun, torej dne 12. 9. 2009. Tožeča stranka v podkrepitev svojih navedb, da škoda ni bila določena, niti določljiva že z dnem 25. 5. 2009, kot to zmotno zaključuje sodišče, izpostavlja tudi dejstvo, da je Zavarovalnica s tožečo stranko, na podlagi njenega regresnega zahtevka, sklenila poravnavo dne 7. 7. 2010. Tožeča stranka nadalje izpostavlja tudi ne tako nepomembno dejstvo, da bi lahko predračun in končni račun za nastalo škodo lahko odstopal v bistveno večjem znesku, kar pa ne oškodovanec, ne tožeča stranka nikakor nista mogla vedeti vse do izdaje končnega računa. Še posebej gre upoštevati tudi dejstvo, da je oškodovanec S. pri tožeči stranki podal prijavo škode dne 1. 6. 2009, ter nato 16. 9. 2009 podal še dopolnitev prijave škode in šele od takrat najprej je tožeča stranka lahko tudi vstopila v pravice oškodovanca. Nadalje je potrebno upoštevati tudi dopis Zavarovalnice z dne 21. 7. 2009 glede omejitve višine zavarovalne vsote, kar pomeni, da je tudi s tem dejstvom bila višina škode v nekem smislu, do določene omejene višine tudi določljiva, nikakor pa še ne določena. Tožeča stranka je znesek, katerega povrnitev v tej pravdi zahteva, izplačala dne 12. 10. 2009 tako, da upoštevajoč dejstvo, da odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je tožeča stranka izplačala odškodnino ter upoštevajoč datum vložitve izvršilnega predloga z dne 5. 6. 2012, zastaralni rok še ni potekel. Ob tem pa je pomembno upoštevajoč določilo 354. člena OZ, upoštevati tudi delno plačilo tožeči stranki, izvedeno s strani tožene stranke, kar pomeni, da se je zastaranje z delnim plačilom na račun predmetnega dolga z dne 1. 9. 2010 tudi pretrgalo. Tožena stranka je bila vseskozi seznanjena s predmetnim zahtevkom, saj je bila navzoča celo pri prvem ogledu škode in pri sestavi zapisnika o nastali škodi, katerega je tudi podpisala, pri čemer ni ugovarjala niti svoji odgovornosti, oziroma je le-to vsaj posredno tudi priznala s tem, ko je navedla, da ima svojo odgovornost zavarovano pri Zavarovalnici, katera je limitirani znesek tožeči stranki dne 1. 9. 2010 izplačala. Začetek teka zastaralnega roka je vezan na trenutek, ko je zavarovalnica pridobila pravico od toženca terjati plačilo regresa (prvi odstavek 336. člena OZ). Ta pa je v nasprotju s stališčem prvostopnega sodišča nastopil šele z izplačilom odškodnine zavarovancu in nič prej. Upoštevajoč določbo 963. člena OZ preidejo z izplačilom odškodnine iz zavarovanja do višine izplačane zavarovalnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovane pravice proti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. S tem, ko je tožeča stranka izplačala odškodnino oškodovancu, so tako nanjo prešle pravice zahtevati povrnitev plačanih zneskov, obresti in stroškov od odgovorne osebe, to je tožene stranke. Tožeča stranka je tako pridobila pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov šele s poravnavo, to je z izplačilom škode oškodovancu. Prej te pravice ni imela in je tudi ni mogla imeti. Uveljavljanje povračilnega zahtevka je že pojmovno mogoče šteti po plačilu tistega, česar vrnitev oziroma povračilo se z njim zahteva. Zato dejstva, povezana z vprašanjem, kdaj je zavarovalnica z oškodovancem sklenila sporazum o poravnavi, kdaj ji je postal znan obseg odškodnine, ki jo je bila dolžna plačati oškodovancu, za zadevo niso pomembna. Pomembno je le, kdaj je odškodnino dejansko plačala. Ker je to storila 12. 10. 2009, predlog za izvršbo zoper toženca oziroma dolžnika pa je vložila dne 6. 6. 2012, zastaranje tako ni nastopilo. Zaradi navedenega je odločitev sodišča o utemeljenosti ugovora zastaranja predmetnega zahtevka zmotna in napačna. Tožeča stranka še pripominja, da je sodišče nekorektno vodilo predmetni pravdni postopek, saj je bil ugovor zastaranja zahtevka podan že v dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi, zato je sodišče v kolikor je zavzelo stališče, da je terjatev tožeče stranke dejansko zastarala, popolnoma po nepotrebnem, ob neupoštevanju temeljnega načela ekonomičnosti postopka, tako s stroškovnega kot tudi s časovnega vidika vodilo in peljalo ves dokazni postopek po nepotrebnem. Predlaga razveljavitev sodbe in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da soglaša z argumentacijo sodišča, da je slediti predlogu oziroma ugovoru zastaranja s strani tožene stranke in da je sodišče povsem pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Tožena stranka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi in nadalje v prvi pripravljalni vlogi podala ugovor zastaranja in je zanj tudi predstavila argumente. Šesti odstavek 357. člena OZ namreč določa, da zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, začne teči takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve in se tudi konča v enakem roku. Ta določba ureja zastaranje terjatev zavarovalnice proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera in to tako, da se terjatev zavarovalnice tako glede začetka kot končanja roka, ravna po zastaranju terjatve zavarovanca proti tej osebi. Ravno iz tega je edini možni zaključek, ki ima pravno podlago v šestem odstavku 357. člena OZ, da je terjatev tožeče stranke zastarala. Ni sporno, da je škodni dogodek nastal med 15. 5. 2009 in 18. 9. 2009, glede na določilo šestega odstavka 357. člena OZ je torej zastaralni rok za zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, začel teči z dnem začetka teka roka za zastaranje zavarovančeve terjatve, to pa je najkasneje od 18. 5. 2009, ko je zagotovo škoda nastala in je bil zavarovanec s škodo in odgovornim za to škodo tudi seznanjen ter je tega dne bil opravljen tudi ogled škode, kar je razvidno iz zapisnika o ogledu škode z dne 18. 5. 2009, ki ga je priložila tožeča stranka, prav tako pa je iz prijave škode razvidno, da je zavarovanec S. dne 1. 6. 2009 na ustreznem obrazcu tožeči stranki podal prijavo škode in tudi ta listina se nahaja v spisu. Terjatev zavarovalnice v konkretnem primeru je zastarala najkasneje 25. 5. 2012, tožeča stranka pa je vložila izvršilni predlog dne 6. 6. 2012, torej po preteku treh let, zaradi česar je ugovor zastaranja tožene stranke utemeljen. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilno sicer pritožnica navaja, da z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane zavarovalnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo.(1) V nadaljevanju pa niso utemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da je potrebno pri ugovoru zastaranja upoštevati dejstvo, kdaj je odškodnino zavarovalnica dejansko plačala. Ker je to storila dne 12. 10. 2009, naj bi bil predlog za izvršbo zoper toženca, ki je bil vložen 6. 6. 2012, pravočasen in zastaranje še ni nastopilo. Neutemeljeno tožeča stranka navaja, da je zaradi neuporabe določbe 336. člena OZ, odločitev sodišča o utemeljenosti ugovora zastaranja predmetnega zahtevka zmotna in napačna. Po zaključku sodišča druge stopnje pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo elemente za ugoditev ugovoru zastaranja, katerega je podala tožena stranka. Zastaranje terjatve, ki jo pridobi zavarovalnica od zavarovanca zoper tretjega začne teči takrat, ko začne teči proti tretjemu zastaranje zavarovančeve terjatve (ki jo ima zaradi škodnega dogodka). Začetek teka zastaralnega roka je torej enak za zavarovanca in za zavarovalnico, čeprav pridobi zavarovalnica terjatev šele kasneje kot zavarovanec.(2) Ker gre v obravnavanem primeru za takšen zahtevek tožeče stranke zoper tretjo osebo, vsakršen dvom o začetku teka zastaralnega roka odpravlja šesti odstavek 357. člena OZ, na katerega materialnopravne določbe je tudi pravilno sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Določba jasno pove, da začne teči zastaranje terjatve, ki jo pridobi zavarovalnica od zavarovanca zoper tretjega takrat, ko začne teči proti tretjemu zastaranje zavarovančeve terjatve. Začetek teka zastaralnega roka je torej enak za zavarovanca in za zavarovalnico, čeprav pridobi zavarovalnica terjatev šele kasneje kot zavarovanec. Pritožničino mnenje, da začne zastaranje teči šele takrat, ko zavarovalnica pridobi terjatev zaradi plačila odškodnine iz zavarovalne pogodbe, je torej naravnost v nasprotju z jasno določbo šestega odstavka 357. člena OZ. Zato v konkretnem primeru ni mogoče upoštevati določbe prvega odstavka 336. člena OZ, saj ne gre za regresno terjatev, ki bi izhajala iz kršitev zavarovalnega razmerja med zavarovalnico in zavarovateljem. Toženec je v konkretnem primeru tretji, ki z zavarovalnico, to je tožečo stranko katera je izplačala odškodnino oškodovancu, ni v neposrednem pogodbenem razmerju. Glede na določbo šestega odstavka 357. člena OZ za tek zastaranja odškodninske terjatve ni pomembno, kdaj je terjatev prešla na zavarovalnico.(3) Sodišče prve stopnje je zato pravilno materialnopravno ocenilo, da vtoževana terjatev predstavlja terjatev iz šestega odstavka 357. člena OZ. Zato je pravilno v povezavi z določbo prvega odstavka 362. člena OZ zaključilo, da je zastaranje vtoževane terjatve začelo teči, ko je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Tožeča stranka je za škodo zvedela tako, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, izvedela je zanjo takrat, ko je bil znan realen obseg nastale škode in ki je bil znan na podlagi izstavljenega predračuna z dne 25. 5. 2009, ko je ta predračun izvajalec del izstavil neposredno oškodovancu, to je S. in je tako tega dne pričel teči triletni zastaralni rok. Zato je zmotno pritožbeno stališče tožeče stranke, da je tek zastaranja odvisen od dneva, ko je tožeča stranka terjatev pridobila, torej od dneva, ko je plačala S. nastalo škodo. Po določbi prvega odstavka 963. člena OZ z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preide do zakonite subrogacije, torej preidejo do višine izplačane zavarovalnine vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo zavarovancu. Ne glede na to, da zavarovalnica šele z izplačilom odškodnine pridobi terjatev nasproti odgovornemu za škodo, pa to dejstvo ne vpliva na sam tek zastaranja, kot to izhaja iz določbe šestega odstavka 357. člena OZ. Zato pritožbeno sklicevanje na njen način poslovanja ni pomembno in pritožbene navedbe podane v to smer, so neupoštevne. Zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, začne teči, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve in se tudi konča v enakem roku. Začetek teka zastaralnega roka je torej enak za zavarovanca, to je za zavarovalnico, čeprav pridobi zavarovalnica terjatev kasneje kot zavarovanec, ker je zavarovanec tudi oškodovanec, se zanj uporabi določba prvega odstavka 352. člena OZ, iz katerega izhaja, da začne subjektivni zastaralni rok za oškodovanca teči tedaj, ko je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil.(4) Terjatev zavarovanca tožene stranke je torej zastarala že pred vložitvijo izvršilnega predloga s strani tožeče stranke, saj je izvršilni predlog tožeča vložila 5. 6. 2012, vložen pa je prepozno, saj je glede na prej citirano materialno pravo, bil obseg škode znan tožeči stranki takrat, ko je bil znan oškodovancu in sicer dne 25. 5. 2009. Tožeča stranka je bila tudi seznanjena s škodnim dogodkom, kateri je nastal v času od 18. 5. pa do 25. 5. 2009, saj je tega dne, kot izhaja iz dohodne štampiljke, bil izdan predračun in naj bi sanacija nastale škode znašala skupaj 13.884,78 EUR. Tega dne je bil tako oškodovancu S. znan realen obseg nastale škode, bil je znan na podlagi izdanega predračuna z dne 25. 5. 2009, saj končna sanacija višine škode bistveno ne odstopa od tega zneska in tako je pričel tega dne teči triletni zastaralni rok, kot to pravilno zaključuje sodišče prve stopnje.

6. Neutemeljena je tudi pritožba v tistem delu, ko pritožnica navaja, da bi sodišče moralo upoštevati tudi določbe člena 364 OZ o pretrganju zastaralnega roka, kateri naj bi se pretrgal z dnem, ko je Zavarovalnica tožeči stranki dne 1. 9. 2010 izvedla delno plačilo regresnega dolga, pri kateri je imel toženec zavarovano svojo odgovornost. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da toženec nikoli ni dal navodila, da naj zavarovalnica škodo plača iz njegove zavarovalne police in da ga nihče ni kontaktiral v zvezi s škodo in ga nihče ni obvestil, kdaj je bila škoda poravnana iz njegove zavarovalne police, da noben dokaz v postopku ni potrdil, da bi zavarovalnica škodo plačala z vednostjo toženca in po njegovem posredovanju. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženec z izplačilom škode Zavarovalnice ni bil seznanjen in tako tudi ni mogel šteti, da bi s plačilom Zavarovalnice po poravnavi z dne 19. 7. 2010, toženec pripoznal dolg v smislu drugega odstavka 364. člena OZ. Zato so v tej zvezi nepomembne pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov in da ni izvedlo ustreznega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbo šestega odstavka 357. člena OZ, ki je tako imenovani lex speicalis v nasprotju z ostalim določbam glede zastaranja, saj gre za razmerje med zavarovalnico, ki je izplačala odškodnino oškodovancu in tretjemu, kateri je bil povzročitelj škode in zato zanjo velja, da prične teči zastaralni rok takrat, ko je oškodovanec zvedel za storilca in za obseg škode, to pa je bilo najkasneje do 25. 5. 2009 in je tako tega dne pričel teči triletni zastaralni rok. Zato je sodišče prve stopnje zaključek, vsebovan v točki 17 obrazložitve, da je zahtevek tožeče stranke zastara materialnopravno pravilen in je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo ugovoru zastaranja terjatve in je izpodbijani sklep o izvršbi utemeljeno v celoti razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. Očitki tožeče stranke, da sodišče prve stopnje ni že pri obravnavanju ugovora zoper sklep o dovolitvi izvršbe obravnavalo tudi ugovor zastaranja, pa ne pomeni storitev takšne kršitve določb ZPP, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

8. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, niso se mu pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Tožeča in tožena stranka sta priglasili pritožbene stroške. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Mora pa toženi povrniti njene pritožbene stroške in sicer stroške za odgovor na pritožbo, kar je utemeljeno v prvem odstavku 154. člena ZPP, saj tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Tožena stranka je kot pritožbene stroške priglasila nagrado za postopek po tar. št. 3210 v znesku 427,20 EUR in materialne stroške v višini 20,00 EUR po tar. št. 6002, kar skupaj z 22 % DDV znaša 545,58 EUR. Te pritožbene stroške mora plačati toženi stranki na način kot je to odločeno v izreku o pritožbenih stroških, vsebovanem v tej sodbi sodišča druge stopnje.

Op. št. (1): Tako člen 963 OZ - subrogacija.

Op. št. (2): Tako sodba VS RS III Ips 68/2005 z dne 9. 5. 2006. Op. št. (3): Tako sodba VSL I Cpg 652/2010 z dne 3. 8. 2010. Op. št. (4): Tako sodba I Cpg 111/2008 z dne 20. 6. 2008.