Jedro

Četudi se tožnik ne bi mogel v celoti poplačati v stečajnem postopku nad delodajalcem, ne more neplačanih terjatev uveljavljati kot odškodnino zoper drugo družbo - večinskega lastnika delodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi obstoj prednostne terjatve tožnika do tožene stranke iz naslova neizplačanih plač za september 2009 v bruto znesku 273,29 EUR, za oktober (pred stečajem) 2009 v bruto znesku 89,60 EUR in za oktober (po stečaju) v bruto znesku 163,22 EUR, neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2009 v bruto znesku 418,76 EUR in neizplačane odpravnine v znesku 4.503,82 EUR ter navadne terjatve iz naslova neizplačanega regresa za letni dopust za leto 2009 v bruto znesku 625,00 EUR. Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 879,72 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po določilih prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Prilaga pogodbo o prevzemu delavcev na delo in opravljanju dejavnosti med toženo stranko in družbo M.. Z navedeno pogodbo tekom postopka na prvi stopnji ni razpolagal, tako da je ni mogel prej predložiti. Dne 14. 2. 2011 je bila predložena v drugi pravdni zadevi, pred tem datumom pa je bil postopek na prvi stopnji v tem sporu že zaključen. Predložena pogodba sicer ni podpisana in datirana, vendar je po mnenju tožnika ključnega pomena v obravnavani zadevi. Sindikat in svet delavcev sta prepričana, da je bila pogodba podpisana s strani tožene stranke. Iz 5. člena predložene pogodbe izhaja zaveza tožene stranke, da bo v primeru, da kateremu prevzetemu delavcu v podjetju M. preneha delovno razmerje brez njegove krivde prej kot v dveh letih, izplačala odpravnino. Vzorec pogodbe se sicer nanaša na določene delavce, vendar tožnik vztraja pri tem, da so vsi delavci prešli od tožene stranke na M. pod istimi pogoji, ne glede na to, ali je šlo za individualni ali skupinski prevzem. Tožnik je prešel s tožene stranke na M. na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 4. 2008, konec septembra 2009 pa mu je prenehalo delovno razmerje zaradi uvedbe stečajnega postopka nad družbo M.. Glede na v pritožbi predloženo pogodbo bi moralo sodišče zaslišati tudi priči J.T. in D.F. o okoliščinah prehoda delavcev. Sodišče prve stopnje je zmotno menilo, da pri tožniku ne gre za prevzem delavcev po 73. členu Zakona o delovnih razmerjih. Tožnik je že v tožbi in pripravljalni vlogi navedel, da je k toženi stranki prešel na podlagi pogodbe med njo in družbo M. o zaposlovanju delavcev invalidov pri M. z dne 4. 8. 1995 in dogovora o prehodu delavcev z dne 20. 4. 2005 ter da je pri M. opravljal isto delo (s formalnimi omejitvami) na istem delovnem mestu, z istimi sodelavci, v istem prostoru in z istimi delovnimi sredstvi. Okoliščine, v katerih je tožnik prešel na M., kažejo na to, da je bil prevzet od tožene stranke na podjetje M.. Sodišče ni upoštevalo navedb tožnika, da je bilo podjetje M. v lasti tožene stranke, da je slednja sprejemala poslovne odločitve, določala poslovno politiko in pogoje za zaposlovanje delavcev v družbi M.. Kot dober gospodar bi morala tožena stranka poskrbeti za konsolidacijo M., pri čemer ne izključuje možnosti, da je prišlo do namernega izigravanja upnikov. Pogoji za zaposlitev nazaj so bili dejansko podani že 1. 10. 2009, ko je bil vložen predlog za začetek stečajnega postopka. Samo zaradi tega, ker je zaradi varstva invalidov, zaposlenih v invalidskem podjetju, za začetek stečajnega postopka potrebno soglasje vlade, delavci ne morejo biti prikrajšani pri priznanju svojih terjatev iz delovnega razmerja. Sklep sodišča prve stopnje, da ne zasliši prič, ki so sodelovale pri številnih pogajanjih in dogovorih, ni pravilen, saj bi se sodišče na podlagi teh zaslišanj in ob predložitvi sicer nepodpisane pogodbe prepričalo v utemeljenost tožbenega zahtevka. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih absolutno bistvenih kršitev določb postopka, kot tudi ne tistih na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od leta 1982 do leta 2008, ko se je zaradi invalidnosti III. kategorije zaposlil pri družbi M. d.o.o. (pogodba o zaposlitvi z dne 25. 4. 2008 – A6). V 16. členu citirane pogodbe je bilo določeno, da se z začetkom veljavnosti pogodbe v soglasju z obema strankama šteje, da je pogodba o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili pred sklenitvijo te pogodbe, avtomatično sporazumno razveljavljena. Pri M. d.o.o. (v nadaljevanju: M.) je bil zaposlen na delovnem mestu „pomožna dela šivanja s prilagoditvijo“ do uvedbe stečajnega postopka nad to družbo. V stečajnem postopku nad M. je prijavil terjatve iz naslova neizplačanih plač, neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2009, neizplačanega regresa za letni dopust in odpravnine v letu 2009, ki jo je stečajni upravitelj priznal. Tožnik je navajal, da M. ni sposoben poplačila (priznane) terjatve, zato je terjatev v istem znesku prijavil tudi v stečaju nad toženo stranko. Le-ta je z M. dne 4. 8. 1995 sklenila Pogodbo o zaposlovanju delavcev tožene stranke v M. (B2), v kateri se je zavezala, da bo v primeru, da bi podjetje M. zaradi stečaja, likvidacije oz. na kakšen drugačen način prenehalo obstajati, vse delavce M. sprejela v delovno razmerje (3. člen), česar pa ni storila, saj je bil stečaj nad M. začet po stečaju tožene stranke. Enaka zaveza izhaja iz 1. člena dogovora med M. in toženo stranko v letu 2004 (A8) in 3. člena dogovora v letu 2005 (B3).

Po določbi 3. člena Pogodbe o zaposlovanju delavcev tožene stranke pri M. je tožnik imel pravico vrniti se k toženi stranki po prenehanju delovnega razmerja pri M.. Tožnik ni zatrjeval, da bi uveljavljal vrnitev k toženi stranki po 3. členu Pogodbe o zaposlovanju delavcev tožene stranke pri M.. Ker torej tožena stranka ni tožnikov delodajalec, saj ni prišlo do ponovne zaposlitve pri toženi stranki, tožnik od tožene stranke ne more uspešno uveljavljati terjatev iz delovnega razmerja. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/2007, s spremembami; ZFPPIPP) namreč med pravnimi posledicami uvedbe stečajnega postopka ne določa prenehanja delovnega razmerja po samem zakonu, zato uvedba stečajnega postopka zoper toženo stranko ne pomeni, da tožeča stranka ne bi mogla uveljavljati vrnitve k toženi stranki v smislu 3. člena Pogodbe o zaposlovanju delavcev tožene stranke v M., tudi če je bil zoper toženo stranko že uveden stečajni postopek.

Tožnik se v pritožbi sklicuje na listino „pogodbo o prevzemu delavcev na delo in opravljanju dejavnosti med toženo stranko in M.“ (A22), za katero pa že sam navaja, da je nepodpisana in brez datuma. Ker pogodba ni bila sklenjena, ne gre za pravno zavezujoč sporazum med toženo stranko in M., zato je neutemeljeno sklicevanje na določbo 5. člena predložene listine niti ni bilo sodišče glede na predloženo listino dolžno zasliševati prič o okoliščinah zaposlitve delavcev pri M. oziroma v zvezi s prestrukturiranjem tožene stranke.

Tožnik sicer izrecno ni uveljavljal odškodninske odgovornosti tožene stranke, vendar je sodišče prve stopnje glede na to, da so v podobnih sporih zoper toženo stranko tožeče stranke uveljavljale tudi njeno odškodninsko odgovornost v višini terjatve, ki je bila prerekana v stečajnem postopku, zadevo presojalo tudi glede odškodninske odgovornosti. Tožnik namreč meni, da bi tožena stranka kot ustanoviteljica M. morala pravočasno poskrbeti za izgubo oziroma njegovo konsolidacijo. ZFPPIPP poslovodstvu in nadzornemu svetu stečajnega dolžnika nalaga izvedbo ukrepov za zagotovitev kapitalske ustreznosti oziroma plačilne sposobnosti (34. do 38. člen), ne pa lastniku stečajnega dolžnika. ZFPPIPP predvideva odškodninsko odgovornost članov uprave in nadzornega sveta stečajnega dolžnika zaradi neizvedbe ukrepov, ne določa pa odškodninske odgovornosti lastnika. Zato toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, če stečajni postopek zoper M. ni bil uveden pred uvedbo stečaja nad toženo stranko. Ker ni protipravnega ravnanja tožene stranke v smislu 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami), ki določa protipravnost kot enega izmed elementov civilnega odškodninskega delikta, ki morajo biti podani kumulativno, tožena stranka ni odškodninsko odgovorna tožniku, ker se naj le-ta ne bi mogel v celoti poplačati v stečajnem postopku nad M..

Zaposlitev tožnika pri M. (invalidskem podjetju) v letu 2008 ne predstavlja spremembe delodajalca po 73. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), temveč gre za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z 9. členom ZDR. Zato v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti tretjega odstavka 73. člena, ki določa, da ima delavec enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov, če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi. V skladu s četrtim odstavkom 73. člena ZDR pa je delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi po prejšnjem odstavku, torej v primeru, če delavec odpove pogodbo o zaposlitvi, ker so se iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Iz citirane določbe izhaja, da tudi če bi šlo za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR/02, ne bi bilo nikakršne podlage za solidarno odgovornost tožene stranke (prenosnika) za primer prenehanja delovnega razmerja v M. (prevzemniku). Širjenje odgovornosti delodajalca prenosnika tudi na primere, ko bi delavcu prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi v stečaju ali iz poslovnih razlogov, ni sprejemljivo in zanj v citiranih določbah ni nobene pravne podlage. Teh obveznosti ni dopustno široko razlagati, saj že Direktiva izjemoma v 4/2. členu določa obveznost prevzemnika, ne pa prenosnika.

Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni uporabilo določb drugega odstavka 4. člena Direktive Sveta 2001/23/ES, ki določa, da se šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, če pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje preneha, ker se delovni pogoji zaradi prenosa bistveno spremenijo v škodo delavca. Iz Direktive tudi sicer ne izhaja, da bi se termin „delodajalec“ nanašal na delodajalca prenosnika, zato ureditev v Direktivi ne daje podlage za odločitev, da bi bil delodajalec prenosnik solidarno zavezan za vse terjatve delavca do prevzemnika, ki nastanejo zaradi poslabšanja delovnih pogojev delavca zaradi prenosa.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je pazilo po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), zato sam krije svoje stroške pritožbe. Odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).