Jedro

Ustavno sodišče RS je tudi že zavzelo stališče, da ima pravica denacionalizacijskih upravičencev, ki izhaja iz 33. člena USRS in iz Protokola 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) prednost pred lastninskimi upravičenji podjetij oziroma njihovih delavcev do lastninskega preoblikovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je prodajna pogodba, sklenjena med Mestno občino A. (v nadaljevanju prvotoženka) kot prodajalcem in B. B. (v nadaljevanju drugotoženka) kot kupcem za prodajo stanovanja v izmeri 43,80 m2 v prvem nadstropju večstanovanjske hiše na naslovu C., ID znak 000-0000, sklenjena dne 12. 8. 2016 glede solastniškega deleža do ½ na tem stanovanju, nična (I. točka izreka). V presežku je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). V III. točki izreka je toženi stranki naložilo povrnitev stroškov tožeče stranke v znesku 671,18 EUR ter v IV. točki drugotoženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 10,00 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev (I. in posledično III. točka izreka) se pritožuje prvotoženka. Navaja, da se je sodišče v svoji skopi obrazložitvi glede ugodilnega dela zahtevka postavilo na stališče, da kljub pravnomočni odločitvi zavrnitve zahtevka za vračilo denacionaliziranega premoženja, vloženega s strani tožeče stranke (v nadaljevanju tožnikov) prepoved razpolaganja zaradi tega ni odpadla in je še vedno obstajala in še obstoji možnost vrnitve premoženja, ki je bilo predmet pogodbe med toženkama. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje zmotno ugotovilo, saj je bilo sporno stanovanje prodano dne 12. 8. 2016, torej v času, ko je bilo o zahtevku tožnikov v postopku denacionalizacije že pravnomočno odločeno in je bila zahteva za denacionalizacijo pravnomočno zavrnjena. Prvotoženka je šele po pravnomočno zavrnjenem zahtevku za denacionalizacijo prodala stanovanje drugotoženki v skladu s 117. členom takrat veljavnega Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), saj je drugotoženka imetnica stanovanjske pravice. Gre za t.i. kontrahirno dolžnost sklenitve pogodbe med prvo in drugotoženko. Pritožba graja zaključek sodišča prve stopnje glede uporabe 88. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), saj je s premoženjem razpolagala potem, ko je bilo pravnomočno odločeno o zahtevku tožnikov, in sicer da se jima premoženje ne vrne, s tem pa je tudi prenehala prepoved razpolaganja po 88. členu ZDen. Odpravo pravnomočne odločitve pa sta tožnika dosegla na podlagi ustavne pritožbe, ki pa ne pomeni varovanja bodoče odločitve o denacionalizacijskem zahtevku. Zato ne soglaša s sodiščem prve stopnje, da prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen še vedno obstoji. Prodaja predmetnega stanovanja predstavlja oviro za vračilo premoženja v naravi po 16. členu ZDen, zato se je za tožnika v ponovnem postopku denacionalizacije spremenila le oblika vračila, in sicer bosta tožnika upravičena do odškodnine na podlagi 42. člena ZDen. V posledici izpodbijanja I. točke izreka je sodišče prve stopnje tudi zmotno odločilo o stroških postopka (III. točka izreka). Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnikov v celoti zavrne.

3. V odgovoru na pritožbo se tožnika zavzemata za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. V predmetni zadevi je nesporno, da sta tožnika vložila denacionalizacijski zahtevek za stanovanje, na katerem je drugotoženka imela stanovanjsko pravico in je tudi podala zahtevo za odkup stanovanja. Z odločbo UE A. z dne 14. 3. 2013 št. 111 je bil zahtevek za denacionalizacijo ½ stavbe, ..., kamor sodi tudi predmetno stanovanje, zavrnjen. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je z odločbo št. 4902-1/2013/3/00641111 pritožbo tožnikov zoper odločbo UE A. zavrnilo, Upravno sodišče RS pa je s sodbo II U 310/2013 z dne 13. 1. 2015 tožbo tožnikov zoper odločbo UE A. z dne 14. 3. 2013 v zvezi z odločbo ministrstva z dne 3. 7. 2013 zavrnilo. Prav tako je Vrhovno sodišče RS zavrnilo predlog za dopustitev revizije dne 8. 8. 2015. Dne 12. 8. 2016 sta toženki sklenili prodajno pogodbo za stanovanje št. 1, ki je predmet predmetnega postopka. Ustavno sodišče RS je v postopku odločanja o ustavni pritožbi tožnikov dne 12. 12. 2017 v zadevi Up-714/2015-17 razveljavilo sodbo Upravnega sodišča RS II U 310/2013-11 z dne 13. 1. 2015 ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Upravno sodišče je v ponovljenem postopku dne 18. 4. 2018 z odločbo U 576/2017 odločilo o tožbi tožnikov na osnovi odločitve Ustavnega sodišča RS ter tožbi ugodilo ter odločbo UE A. z dne 14. 3. 2015 odpravilo ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek.

7. V obravnavani zadevi je tako v zvezi s spornim stanovanjem tekel denacionalizacijski postopek, ki je pomenil oviro za odločitev o zahtevi drugotoženke za odkup stanovanja (88. člen ZDen). Obveznost prvotoženke, da o zahtevi za odkup stanovanja odloči, je nastal šele v trenutku, ko je bil denacionalizacijski postopek na način, da upravičencu nepremičnina ni bila vrnjena v naravi, pravnomočno končan. Takrat je nastopilo upravičenje prvotoženke, da sklene prodajno pogodbo z drugotoženko. Z odpravo odločbe se v upravnem postopku odpravijo pravne posledice, ki so iz nje nastale za nazaj (ex tunc) v skladu z 281. členom Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

8. Ustavno sodišče RS se je že opredelilo do dejstva, da ZDen, ki je bil sprejet kot posledica političnega soglasja, da se popravijo krivice, ki so bile storjene s posegom države v lastninsko pravico, varuje pravica do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave RS (v nadaljevanju USRS).1 S tem je denacionalizacijskim upravičencem priznalo varovan pravni položaj že od uveljavitve ZDen dalje. Gre za pravico pričakovanja. Drugotoženka pa je imela (in še ima) pravico do odkupa stanovanja kot imetnica stanovanjske pravice.

9. Ustavno sodišče RS je tudi že zavzelo stališče, da ima pravica denacionalizacijskih upravičencev, ki izhaja iz 33. člena USRS in iz Protokola 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) prednost pred lastninskimi upravičenji podjetij oziroma njihovih delavcev do lastninskega preoblikovanja. Smiselno je mogoče šteti, da ima tudi lastninska pravica denacionalizacijskih upravičencev prednost pred pričakovano pravico imetnikov stanovanjske pravice po 117. členu SZ.

10. V skladu s 158. členom USRS je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenim z zakonom. Pravnomočna odločba upravnega organa je bila odpravljena na podlagi ustavne odločbe. Četudi je pravno pravilo o materialni pravnomočnosti za stranko in za splošno stabilnost pravnega reda izrednega pomena, pa prihaja v nekaterih primerih do takšnega navzkrižja koristi strank z javnimi koristmi in do tako hudih napak zakonitosti ali do neenotne uporabe prava, da je nujno potrebno absolutno veljavnost tega pravila v določenih primerih omejiti oziroma od njega odstopiti zaradi zaščite teh koristi. Kadar priznane pravice in naložene obveznosti presegajo meje pravne sprejemljivosti je potrebno oceniti, ali niso tiste vrednote, v katere nezakonito posega pravnomočna odločba, večje od teh, ki naj jih pravnomočna odločba varuje.2

11. Upravna odločba, s katero je bila odpravljena pravnomočna odločba o zavrnitvi zahtevka glede denacionaliziranih nepremičnin učinkuje za nazaj ter se vzpostavi stanje, kot da odpravljena odločba sploh ne bi bila izdana.3 S tem pa je tudi v konkretni zadevi bilo vzpostavljeno stanje, kot da o predmetni zadevi, torej o denacionalizacijskem zahtevku denacionalizacijskih upravičencev - tožnikov še ni bilo odločeno, s tem pa še vedno učinkuje prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen. S prepovedjo razpolaganja iz prvega odstavka 88. člena ZDen je zakonodajalec premoženje, ki ga je država odvzela zasebnikom, za določen čas izvzel iz pravnega prometa. Na stvareh izven pravnega prometa pa lastninske pravice ni mogoče pridobiti.

12. Kot je sodišče že pojasnilo, pa ima varovanje lastninske pravice denacionalizacijskih upravičencev v skladu s 33. členom USRS prednost pred pričakovano pravico imetnikov stanovanjske pravice (ki ima še vedno zagotovljeno trajno uporabo stanovanja), katerih zahtevek za odkup stanovanja ni prenehal in bo o njem odločeno potem, ko bo o denacionalizacijskem zahtevku tožnikov pravnomočno odločeno, s tem pa zmotno meni pritožba, da je zaradi sklenitve prodajne pogodbe prišlo do ovire vračila premoženja v naravi in da imata tožnika samo še pravico do odškodnine na podlagi določil 42. člena ZDen.

13. Glede na obrazloženo, in ker je bila upravna odločba odpravljena s čemer so odpadle pravne posledice, ki so iz nje izvirale, je s tem odpadla tudi podlaga, na podlagi katere sta prvotoženka in drugotoženka sklenili prodajno pogodbo, zato je sodišče prve stopnje pravilno zahtevku na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe ugodilo, kot izhaja iz I. točke izreka izpodbijane sodbe in je sodišče druge stopnje pritožbo prvotoženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Pritožnica stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, zato je odločitev o njih odpadla (163. člen ZPP). Tožnika krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj z odgovorom na pritožbo nista prispevala k odločitvi sodišča prve stopnje (155. člen ZPP).

1 Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije 2010, str. 354 in 355. 2 Sodba II Ips 388/2011 z dne 26. 1. 2012. 3 VS RS sodba II Ips 100/2019 z dne 12. 6. 2020.