Jedro

Sklepi o prenehanju delovnega razmerja so nezakoniti, če delodajalec ne izkaže, katere ukrepe je izvedel za omilitev posledic, preden se je odločil za ukrep prenehanja delovnega razmerja. Dokazno breme, da obstaja nujni razlog za prenehanje delovnega razmerja delavcev, torej tudi, da ni bilo mogoče izvesti nobenih ukrepov za preprečitev prenehanja delovnega razmerja, je v postopku varstva pravic v organizaciji in v postopku sodnega varstva na delodajalcu. Tožena stranka je v programu razreševanja trajno presežnih delavcev navedla le, da za trajno presežna delavca ni na razpolago prostega dela, ki bi ustrezalo njuni strokovni izobrazbi. Taka navedba v programu razreševanja trajno presežnih delavcev je glede na določbo 1. odstavka 35. člena ZDR pomanjkljiva.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: 1. razveljavi v 3. točki izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. 2. delno spremeni v 2. točki izreka, tako da se datum 3.9.1998 nadomesti z 9.3.1999. II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep direktorja tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja št. 14/98 z dne 14.7.1998 in sklep komisije za varstvo pravic delavcev tožene stranke št. 15/98 z dne 3.9.1998 ter ugotovilo, da delovno razmerje tožniku ni prenehalo dne 3.9.1998, ampak še traja. Ugodilo je tudi tožnikovemu reintegracijsemu in opisno postavljenemu reparacijskemu zahtevku za čas od prenehanja delovnega razmerja do reintegracije. Toženi stranki je naložilo plačilo nadomestila plače za obdobje od 14.7.1998 do 9.9.1998 v višini, kot bi jo tožnik prejel če bi v tem obdobju delal ter povrnitev stroškov postopka tožnika v višini 171.603,00 SIT in sodnih taks z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Proti sodbi sodišča prve stopnje se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da so sklepi o prenehanju nezakoniti, ker tožena stranka ni izkazala, katere ukrepe je poskusila za razrešitev presežnih delavcev, preden se je odločila za ukrep prenehanja delovnega razmerja, napačen. Tožnik je bil seznanjen z razpisi prostih delovnih mest v V. d.o.o., vendar se na prosta delovna mesta ni prijavil. V V. d.o.o. je bilo v času ugotavljanja trajnih presežkov zadostno število veterinarskih delavcev glede na prevzet obseg dela, tožena stranka pa ni imela nikakršnih pristojnosti pri sprejemanju odločitev o zaposlovanju pri V. d.o.o. Prav tako za tožnika pri toženi stranki glede na stopnjo njegove strokovne izobrazbe ni bilo na voljo prostih drugih ustreznih delovnih mest. Tožena stranka je predložila sodišču sistemizacijo delovnih mest, iz katere je razvidno, da ni bilo prostega delovnega mesta za tožnika, ki bi ustrezalo njegovi izobrazbi. Iz programa razreševanja presežnih delavcev izhaja, da pri toženi stranki ni bilo drugih možnosti za reševanje trajno presežnih delavcev. Zato je neutemeljen očitek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni predložila listin o možnih drugih ukrepih. V zvezi s teoretično možnimi ukrepi navaja, da tožniku ni ponudila delovnega mesta, za katerega se ne bi zahtevala VII. stopnja strokovne izobrazbe, ker bi tak predlog tožene stranke štel za strokovno in osebno degradacijo. Tožnik namreč v drugem postopku od tožene stranke zahteva, da ga kot dr. znanosti razporedi na delovno mesto, za katero se zahteva IX. stopnja strokovne izobrazbe. Da bi se tožena stranka nadaljnjim očitkom tožnika izognila, tega ukrepa ni poskusila. Podrejeno pa tožena stranka navaja, da je zahtevek glede reintegracije in priznanja pravic iz delovnega razmerja neutemeljen tudi iz razloga, ker je tožena stranka po končanem postopku na prvi stopnji pridobila podatek, da se je tožnik po prenehanju delovnega razmerja zaposlil pri svoji družbi F. d.o.o., Stična 1, Ivančna Gorica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi ter na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da niti s strani direktorja in niti s strani nadzornega sveta ni bil sprejet sklep o ukinitvi veterinarske dejavnosti in s to dejavnostjo povezanih delovnih mest v okviru tožene stranke. Da je nadzorni svet sprejel sklep, da se ukine veterinarska dejavnost in tudi delovna mesta jasno izhaja iz izvlečka zapisnika 2. redne seje nadzornega sveta z dne 10.7.1998. Napačno pa je tudi razlogovanje sodišča prve stopnje, da je tožnikovo prenehanje delovnega razmerja nezakonito, ker je iz akta o sistemizaciji delovnih mest razvidno, da je delovno mesto operativnega veterinarja, na katerega je bil razporejen tudi tožnik, še vedno sistemizirano. Dovolj je, da pristojni organ o tem sprejme ustrezen sklep. Strinja pa se z nadaljnjimi zaključki sodišča prve stopnje, da so sklepi o prenehanju nezakoniti, ker tožena stranka ni izkazala, katere ukrepe je poskusila za razrešitev presežnih delavcev, preden se je odločila za ukrep prenehanja delovnega razmerja. Bistvena sestavina programa razreševanja trajno presežnih delavcev je po 35. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 - 36/2000) navedba ukrepov za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcev ter navedba ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja (ponudba zaposlitve v drugi organizaciji, zagotovitev denarne pomoči itd.). Dokazno breme, da obstaja nujni razlog za prenehanje delovnega razmerja delavcev, torej tudi, da ni bilo mogoče izvesti nobenih ukrepov za preprečitev prenehanja delovnega razmerja delavcu, katerega delo je postalo trajno nepotrebno, je v postopku varstva pravic v organizaciji in v postopku sodnega varstva na delodajalcu. Tožena stranka je v programu razreševanja trajno presežnih delavcev navedla le, da za trajno presežna delavca ni na razpolago prostega dela, ki bi ustrezalo njuni strokovni izobrazbi. Taka navedba v programu razreševanja trajno presežnih delavcev je glede na določbo 1. odstavka 35. člena ZDR pomankljiva. Prav tako v programu razreševanja trajno presežnih delavcev ni obrazloženo ali je tožena stranka upoštevala določbo 36.a člena ZDR, ki določa, da delavcu, katerega delo postane trajno nepotrebno, ne preneha delovno razmerje, če ga je mogoče v okviru delodajalca razporediti na drugo delovno mesto, ki ne ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, če delavec s tako razporeditvijo soglaša. Tožnik je že tekom postopka varstva pravic in tudi v postopku pred sodiščem zatrjeval, da je imela tožena stranka prosta delovna mesta, ki niso ustrezala stopnji njegove strokovne izobrazbe, in sicer delovna mesta veterinarskega tehnika in delovno mesto vodje proizvodnje odstavljencev, vendar mu razporeditve na tako delovno mesto ni ponudila. Glede na pomankljivo obrazložitev programa trajno presežnih delavcev o ukrepih za zmanjšanje posledic, bi morala tožena stranka dokazati, da je storila vse, da tožniku delovno razmerje ne bi prenehalo. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je sploh izvedla kakšne ukrepe, preden se je odločila za ukrep prenehanja delovnega razmerja, je torej pravilen. Ker je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepe o prenehanju delovnega razmerja, je utemeljeno ugodilo tudi tožnikovemu reintegracijskemu ter opisno postavljenemu raperacijskemu zahtevku. Delavec, kateremu je nezakonito prenehalo delovno razmerje ima pravico vrniti se na delo ne glede na to, ali se je med tem že zaposlil pri kakšnem drugem delodajalcu. Šele v pritožbi navajano dejstvo, da se je tožnik po prenehanju delovnega razmerja zaposlil v svoji družbi F. d.o.o. pa nima vpliva niti na ugodeni reparacijski zahtevek. Tožnikovemu reparacijskemu zahtevku je bilo ugodeno le opisno po temelju, kar pomeni, da bo moral glede višine tega zahtevka začeti nov individualni delovni spor, v katerem bo tožena stranka to lahko ponovno navajala. Ob preizkusu po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v 2. točki izreka sodbe napačno ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo z dnem 3.9.1998. S tem dnem je bil izdan drugostopenjski sklep o prenehanju delovnega razmerja, tožniku pa je po tem sklepu prenehalo delovno razmerje šele po izteku šestmesečnega odpovednega roka, to je 9.3.1999. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v 2. točki izreka sodbe, na podlagi 4. točke 358. člena ZPP, spremenilo datum 3.9.1998 v 9.3.1999. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov za ugoditev zahtevku za plačilo nadomestila plače za obdobje od 14.7.1998 do 9.9.1998. Gre za obdobje med izdajo prvostopenjskega sklepa in izdajo dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Ker pritožbeno sodišče tega dela sodbe ne more preizkusiti, je 3. točko izreka skladno z 354. členom ZPP, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker gre za denarni zahtevek bi ga tožnik moral oblikovati tako, da bi zahteval plačilo konkretnih zneskov, ne pa zgolj opisno. Tožnik skladno z 155. členom ZPP sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta za pravdo ni bil potreben.