Jedro

Za sklenitev in veljavnost podjemne pogodbe in njene ev. dopolnitve ni predpisana pisna obličnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo P 333/2014 z dne 29. 3. 2016 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 46832/2014 z dne 8. 4. 2014 v delu, v katerem je bilo dolžnici naloženo, da upniku v roku 8 dni poravna v predlogu za izvršbo navedeno terjatev delno vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 5.391,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2014 dalje do plačila ter v celoti v točki 3 izreka glede izvršilnih stroškov tako, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 154,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2014 dalje do plačila. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku razsodilo, da je bila dogovorjena predračunska vrednost med pogodbenima strankama iz 5. člena pogodbe v višini 9.400,00 EUR. Izrecno je bilo v tem členu navedeno, da v ceni ni vračunan DDV, nato je ugotovilo, da je šlo pri tej določbi naknadno le za spremembo načina oziroma višine plačila posameznih obrokov, ne pa tudi za spremembo glede DDV, saj je sodišče prepričano, da bi tožeča stranka, če bi bilo temu res tako, kot trdi toženka, da se s tem zapisom spremeni celotni 5. člen pogodbe skupaj z DDV, zagotovo to izrecno zapisala. Sodišče zato zaključuje, da DDV ni bil vključen v pogodbeni ceni in ga je dolžna toženka plačati tožeči stranki, ki ga je tudi odvedla. Na podlagi zaslišanja prič in mnenja izvedenca gradbene stroke je sodišče zaključilo, da je tožena stranka dodatna dela sproti naročila, tožeča stranka pa jih je izvedla. Takšna dodatna dela so bila naročena ustno, v celoti so bila izvedena. Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka toženko pravočasno (sproti) obveščala o okoliščinah, ki so vplivale na ceno oziroma višino plačila in tako je izpolnila svojo obveznost in zato upravičeno terja za svoje dodatno delo plačilo v celotnem znesku 3.015,50 EUR. Tožena stranka je v tem pravdnem postopku grajala le slabo položene granitne ploščice, ne pa morebitne tudi druge napake pri opravljenih delih. Zaslišani priči pa sta skladno izpovedali, da toženka nikoli ni grajala polaganja granitnih ploščic. Ker pa toženka ni postavila trditve, za koliko sploh zahteva znižanje plačila zaradi napak pri delu, je sodišče prve stopnje v tem delu morebitni pobotni ugovor tožene stranke zavrnilo. Zato je sodišče zaključilo, da DDV ni bil ključen v pogodbeno oceno v znesku 9.400,00 EUR in ga je dolžna toženka tožeči stranki plačati. Prav tako je dodatna dela v vrednosti 3.012,50 EUR naročila. Dela so bila opravljena in ker toženka ni uspela s svojimi ugovori glede grajanja napak, je dolžna tožeči stranki plačati celoten znesek obračunanih dodatnih del, skupaj z DDV. Celoten znesek računa 1-K-2014 je znašal 13.591,69 EUR, od tega je toženka plačala 7.000,00 EUR avansa, nato trikrat po 400,00 EUR, skupaj torej 8.200,00 EUR in tako dolguje tožeči stranki še 5.391,69 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2014 dalje do plačila. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi. Kot materialno pravo pa je sodišče prve stopnje uporabilo določbe o podjemni pogodbi - 619. člen OZ in ostali v tej zvezi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka po svojih pooblaščencih. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Po mnenju tožene stranke sta se pravdni stranki glede obračunavanja DDV v celoti dogovorili po spremenjenem 5. členu pogodbe, to pa pomeni, da je bila logična razlaga zgolj ta, da bi stranki, če sta želeli ohraniti določilo o plačilu 9.400,00 EUR plus DDV, bi morali to napisati kot spremembo prvega odstavka 5. člena pogodbe, ne pa tako kot sta zapisali. Napisali pa sta, da se spremeni 5. člen, kar pomeni vendar celotni 5. člen. Tudi izdani račun ni bil izdan v skladu s spremenjenim 5. členom pogodbe. Račun tudi ni vseboval nobenih navedb o že plačani akontacijskih zneskih, čeprav je evidentno tožeča do datuma izdaje že prejela 5.500,00 EUR. Sodišče je tudi spregledalo določila Zakona o davku na dodano vrednost. Toženki ni bilo nikoli predočeno, da bo morala plačati poleg zneska 9.400,00 EUR še 9,5 % DDV, to je znesek 893,00 EUR. Tožena stranka meni, da je sodišče bistvene dejanske in pravne okoliščine zadeve spregledalo, zato sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Glede dodatnih del je razvidno, da jih pravdni stranki med sabo nista pisno dogovorili, dokazni postopek pa je izkazal, da tožeča stranka ni pripravila nobenega aneksa k osnovni pogodbi, da s toženko ni bil sklenjen noben dodatek, še več, jasno je bilo, da se stranki nista niti ustno uskladili glede predmeta dodatnih del in njihove cene. Zato dogovor o dodatnih delih ni bil sklenjen. Kar se tiče sklicevanja sodišča na izvedensko mnenje, tožena stranka opozarja, da se ta izvedenec ni opredelil glede tega ali so bila dodatna dela dogovorjena, je pa jasno opozoril, da je bila pogodba sestavljena premalo strokovno in da se ne ve točno, kaj je bilo sploh v pogodbi zajeto. Tožeča stranka je bila tista, ki je bila dolžna dokazati, da je bil aneks za dodatna dela sklenjen. Sodba zato v tem delu nima razlogov o bistvenih okoliščinah. Glede grajanja napak pa je bila tožeča stranka kot podjemnik na temelju 633. člena OZ dolžna pozvati toženko, naj pregleda in prevzame opravljeno delo. Zato toženka po normalnem teku stvari ni mogla pri tožeči stranki grajati napak na način, kot to meni sodišče. S tem, ko tožeča stranka dela ni predala in se ni več zglasila pri toženki, je gotovo povzročila, da je toženka z grajanjem napak čakala. Toženka je vseskozi jasno zatrjevala, da preostali neplačani znesek do 9.400,00 EUR zadržuje do odprave napak ali znižanja plačila, zato ni upravičena ocena sodišča, da ni bilo jasno povedano kakšen je ta znesek. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje in na tako napačno ugotovljeno dejansko stanje tudi napačno upoštevalo določbe OZ o podjemni pogodbi. Zato predlaga, da se tej pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Navaja še, da je sodišče ravnalo nezakonito in je s tem kršilo ustavno zajamčene pravice toženke po 14., 22. in 23. členu Ustave. Priglaša še pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sta pravdni stranki v celoti spremenili 5. člen pogodbe o opravljanju investicijskega inženiringa na objektu stanovanjske hiše toženke. V tej zvezi je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da ni bil v celoti spremenjen cel ta člen, temveč le način plačevanja in predplačila dogovorjenega zneska. Tudi ročno popravljen zapis (list. št. A2/A3 spisa) kaže le na to, koliko tožeča stranka še dolguje in koliko je že plačala in iz tega pisnega dodatka je sodišče prve stopnje imelo osnovo, da je jasno in nedvomno zaključilo, da se pa preostali del tega pogodbenega določila, ki se nanaša na plačilo DDV ni spremenil. Spremenil se je zgolj prvi odstavek 5. člena, medtem ko pa se ni spremenila niti predračunska vrednost, niti določba iz drugega odstavka, da v ceni ni vračunan DDV. Takšna pogodbena določila in spremembe so jasne in jih je zato sodišče razlagalo pravilno in je zavzelo pravilno stališče, da se s tem ni spremenil dogovor o plačilu DDV na skupaj dogovorjeno ceno. Sodišče prve stopnje je tudi po mnenju sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da DDV ni bil vključen v pogodbeno ceno in ga je dolžna toženka plačati tožeči stranki, ki je ta DDV tudi ob izdaji računa odvedla sklano z Zakonom o DDV. Da tožeča stranka ni zavezanka za DDV, toženka ni uveljavljala v postopku na pravi stopnji in zato teh pritožbenih trditev sodišče druge stopnje ne more upoštevati (člen 337 ZPP).

6. Glede dogovora o dodatnih delih je sodišče prve stopnje, po mnenju sodišča druge stopnje, ob reševanju pritožbe toženke v tej zvezi pravilno ugotovilo tako dejansko kot pravno podlago. Sodišče prve stopnje je glede dodatnih del zaslišalo pričo in tudi izvedenca in priča je jasno potrdila, da je toženka sproti naročala dodatna dela, naročala jih je ustno, pri tem pa je bila opozorjena, da bo po izvedbi teh del morala tudi ta dodatna dela plačati, seznanjena naj bi tudi bila s ceno. Izvedenec gradbene stroke je ugotovil, da je tožeča stranka izvedla vsa dela, ki jih je prevzela v izvedbo, poleg tega pa tudi vsa dodatna dela. Dodatna dela so bila narejena tako kot to izhaja iz mnenja izvedenca gradbene stroke in kot je vse tudi potrdila priča. Zato je sodišče prve stopnje imelo dovolj opore v izvedenskem mnenju, da so bila vsa dodatna dela, ki jih zatrjuje tožeča stranka opravljena ter je to napravilo tudi na podlagi neprepričljive izpovedi toženke, češ da so se dodatno dogovorili le za sanacijo stopnic, za drugo pa ne. V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer, da obličnost podjemne pogodbe, niti njena sprememba ni predpisana (drugi odstavek 649. člena OZ). Tudi iz 3. člena pogodbe ne izhaja, da bi bila pisnost pogoj za veljavnost naročila oziroma za posebej dogovorjena dodatna dela. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da sta pravdni stranki sklenili ustno pogodbo o dodatnih delih na objektu tožene stranke, da so bila ta dela dejansko tudi izvršena in da je tožeča stranka obračunala ta dodatna dela po korektni ceni. Tako je tožeča stranka bila tista, ki je na podlagi pravil o dokaznem bremenu dokazala, da je bil aneks za dodatna dela sklenjen v ustni obliki in da je bil tudi realiziran - teorija realizacije.

7. Tožena stranka v pritožbi ponovno izpostavlja, da ni imela možnosti pravočasno grajati napake in da je te napake ovrednotila s tem ko ni plačala celotnega zneska. V tej zvezi je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno materialnopravno naziranje, da tožena stranka ni ovrednotila finančno, do konca glavne obravnave, za koliko zahteva znižanje pogodbene cene zaradi slabe izvedbe del. Iz mnenja izvedenca pa izhaja, da bi znašal skupni znesek odprave napak skupaj le 300,00 EUR. To pa je dosti manj, kot v pritožbi navaja tožena stranka. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

8. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe OZ, ki se nanašajo na podjemno pogodbo. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba razloge o odločilnih dejstvih in je sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti in pritožbo kot neutemeljeno zavrniti. Sodišču prve stopnje se tudi niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožnica na koncu pritožbe zgolj pavšalno navaja, da je sodišče kršilo njene ustavne pravice iz 14., 22. in 23. člena Ustave RS. Teh kršitev vsebinsko ne konkretizira in sodišče druge stopnje ugotavlja, da te pravice toženki niso bile kršene. Tožena stranka ne pojasni zakaj naj bi bila toženki kršena pravica do enakosti pred zakonom. Toženki je bilo zagotovljeno enako varstvo pravic kot tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je v zadevi sodilo neodvisno in nepristransko.

9. Tožena stranka sicer je sicer priglasila pritožbene stroške za sestavo pritožbe. Do teh pa ni upravičena, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).