Jedro

Glede na ZZZDR so polnoletni otroci k plačilu storitev institucionalnega varstva za starše zavezani glede na plačilno sposobnost, razen če je podan dejanski stan iz drugega odstavka 124. člena, torej ali je upravičenec polnoletnega otroka preživljal skladno s svojimi sposobnostmi. Odgovor na to vprašanje je pomemben v konkretnem primeru za ugotovitev ali sta tožeči stranki zavezanca za plačilo institucionalnega varstva za svojega očeta kot upravičenca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 235,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15-dnevnega roka od vročitve te sodbe, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbi tožene stranke št. ... z dne 17. 2. 2017 in št. ... z dne 12. 7. 2013 odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 518,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje napačna. Izpostavlja, da je predmet predmetnega socialnega spora lahko zgolj odločanje o oprostitvi plačila institucionalnega varstva. Upravičenost do storitve institucionalnega varstva, ugotavljanje potreb in oskrbe upravičenca, pa ni stvar postopka odločanja o oprostitvah pri plačilu socialno-varstvene storitve. Postopek sprejema v zavod in postopek odločanja o oprostitvah pri plačilu storitve institucionalnega varstva sta dva ločena postopka. Vztraja, da je organ prve stopnje upošteval 3. člen Uredbe o merilih za določanje oprostitve pri plačilih socialno-varstvenih storitev1 (v nadaljevanju Uredba), ki določa, da se po merilih te uredbe določajo oprostitve plačila za socialno-varstvene storitve, ki jih v okviru mreže javne službe in v skladu s predpisanimi standardi in normativi opravi javni socialno-varstveni zavod ali koncesionar. Ob tem je potrebno upoštevati tudi 4. člen Zakona o socialnem varstvu2 (v nadaljevanju ZSV-UPB2), ki določa, da se pravice do storitev in denarne socialne pomoči uveljavljajo po načelih enake dostopnosti in proste izbire oblik za vse upravičence pod pogoji, ki jih določa zakon. Meni, da je materialnopravno zmotno stališče, da iz pravice do institucionalnega varstva izhaja tudi pravica do oprostitve plačila storitve institucionalnega. Temeljna dolžnost polnoletnih otrok je, da so dolžni po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Za obstoj te obveznosti, ki je pravilo, pa ne more biti pomembno, ali je zavezanec sodeloval v postopku sprejema upravičenca v zavod, ki izvaja institucionalno varstvo. V izpodbijani odločbi ni bilo odločeno o samem sprejemu upravičenca v institucionalno varstvo, načinu in vrsti storitve institucionalnega varstva, ampak zgolj o oprostitvi plačila storitve in o višini prispevkov k plačilu te storitve upravičenca ter njegovih zavezancev za preživljanje. Sam postopek in ostale okoliščine sprejema v zavod so za predmetni socialni spor irelevantne. Sklicuje se na stališče, ki ga je v sodbi opr. št. I Psp 182/2015 z dne 15. 12. 2016 zavzelo Delovno in socialno sodišče oziroma v sodbi opr. št. Psp 215/2016 z dne 15. 9. 2016 Višje delovno in socialno sodišče. Ker z izpodbijanimi odločbami ni bilo odločeno o namestitvi v zavod, saj to ni bil predmet upravnega postopka, tako tudi ni nobene pravne podlage, da bi tožeča stranka v tem postopku izpodbijala temelj nastanitve, kar je dogovor med zavodom in upravičencem. Dodatno izpostavlja stališče, ki ga je v sodbi opr. št. Psp 300/2017 z dne 12. 10. 2017 zavzelo Višje delovno in socialno sodišče, da ni pristojno ugotavljati ničnosti civilnega pravnega posla. To velja še toliko bolj, ker tožeča stranka morebitnih nepravilnosti pri sklenitvi dogovora sploh nista zatrjevala, še manj pa dokazovala. Nadalje tožena stranka ne more slediti sodišču prve stopnje, da je bilo v upravnem postopku kršeno načelo zaslišanja strank. Organ prve stopnje je tožečo stranko večkrat opozoril na vložitev vloge in posledice, če le-tega ne bo storila, tožeča stranka pa se je imela možnost izjaviti že med postopkom na prvi stopnji in v pritožbenem postopku. Breme dokazovanja, da oče ni izpolnjeval preživninskih obveznosti je glede na stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi opr. št. Psp 90/2016 in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII Ips 186/2017 z dne 20. 3. 2018, na tožeči stranki. Zato je napačen zaključek sodišča, da organ prve stopnje ni preverjal ali je oče preživninske obveznosti izpolnjeval ali ne oziroma če je za to imel opravičljive razloge. Glede na navedeno je napačna odločitev tudi glede povračila stroškov postopka.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka nasprotuje pritožbenim navedbam in poudarja, da bi jima glede na to, da sta bili na podlagi izpodbijane odločbe določeni kot zavezanca za plačilo storitve institucionalnega varstva za svojega očeta, nujno morala biti dana možnost izjave o obsegu potrebnih storitev in višini plačila za te storitve, sploh glede na to, da je njun oče koristil nadstandardne storitve zavoda. Vsak plačnik storitve institucionalnega varstva mora biti nedvomno predhodno seznanjen s tem, kar plačuje, zakaj in v kakšni višini plačuje. Načeli enake dostopnosti in proste izbire oblik za vse upravičence veljajo v razmerju med upravičenci samimi, ne pa v razmerju med upravičencem in zavezancem za plačilo storitev institucionalnega varstva upravičenca. S formalnega vidika gre v primeru postopka odločanja o upravičenosti do storitve institucionalnega varstva in postopka odločanja o oprostitvah pri plačilu socialno‑varstvene oskrbe res za dva upravna postopka, vendar pa ju je potrebno v razmerju do zavezanca za plačilo storitev institucionalnega varstva obravnavati kot soodvisna. To velja toliko bolj, če višina plačila za storitve institucionalnega varstva bistveno posega v materialni položaj zavezanca. Dodatno navaja, da bi v obravnavanem primeru obstajali pogoji iz drugega odstavka 31. člena Uredbe tožena stranka ni zatrjevala in toliko manj dokazala. Ne strinja se, da tožena stranka dopisa z dne 18. 6. 2013 ni štela kot upoštevnega, ker tožeča stranka ni vložila takoimenovane vloge zavezanca za uveljavljanje pravice do oprostitve plačila socialno-varstvenih storitev. Vztraja, da oče tožeče stranke kljub objektivni zmožnosti plačevanja preživnine svoje obveznosti ni izpolnil, ker tega ni hotel in ne zato, ker tega ne bi zmogel. Dejstvo, da sta morali tožeči stranki oziroma njuna mati kot njuna takratna zakonita zastopnica voditi več izvršilnih postopkov za izterjavo preživnine, nikakor ne more pomeniti, da je oče tožečih strank svoje preživninske obveznosti izpolnjeval skladno s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi. Preživninska obveznost staršev do otrok temelji na domnevi, da so starši finančno skrbeli za otroke v prvih letih njihovega življenja oziroma do določene starosti otrok. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku3 (v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v bistvenih elementih za odločitev o zadevi popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 17. 2. 2017, s katero je zavrnila pritožbo tožeče stranke vloženo zoper prvostopno odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 12. 7. 2013. S slednjo odločbo, ki jo je sodišče prve stopnje v celoti povzelo, je Center za socialno delo med drugim odločil, da je upravičenec oproščen plačila storitve institucionalnega varstva v višini 490,64 EUR od 1. 6. 2013, prispevek tožeče stranke pa za vsakega znaša po 245,32 EUR. Sporno v tej zadevi je ali in v kakšni višini sta tožnika zavezanca za plačilo institucionalnega varstva za upravičenca, to je njunega očeta.

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v ZSV. Po prvem odstavku 100. člena ZSV so upravičenci in drugi zavezanci dolžni plačati socialno‑varstvene storitve, razen tistih, ki so že po zakonu brezplačne. Skladno s četrtim odstavkom citirane določbe na zahtevo upravičenca do socialno-varstvene storitve odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve Center za socialno delo, v skladu z merili. Merila, po katerih se za upravičence in druge zavezance delno ali v celoti določajo oprostitve pri plačilu storitev, je Vlada RS v skladu s tretjim odstavkom 100. člena ZSV predpisala z Uredbo.

8. Skladno s 6. členom Uredbe pravico do oprostitve lahko uveljavljajo upravičenci in zavezanci, če ne morejo plačati celotne vrednosti opravljene storitve, po vrstnem redu plačil. Primarno je storitev institucionalnega varstva dolžan plačati upravičenec sam, če pa oskrbnina presega njegovo plačilno sposobnost, ima pravico do oprostitve plačila. Višino oprostitve oziroma razliko je dolžan plačati zavezanec, če jih je več, pa vsi skupaj. Tudi zavezanci imajo pod določenimi pogoji pravico do oprostitve, če plačilo presega njegovo plačilno sposobnost (31. člen Uredbe).

V skladu s 124. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih4 (v nadaljevanju ZZZDR), je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti (prvi odstavek). Polnoletni otrok pa ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega (drugi odstavek).

9. Glede na citirano določbo v ZZZDR so polnoletni otroci k plačilu storitev institucionalnega varstva za starše zavezani glede na plačilno sposobnost, razen če je podan dejanski stan iz drugega odstavka 124. člena, torej ali je upravičenec polnoletnega otroka preživljal skladno s svojimi sposobnostmi. Odgovor na to vprašanje je pomemben v konkretnem primeru za ugotovitev ali sta tožeči stranki zavezanca za plačilo institucionalnega varstva za svojega očeta kot upravičenca.

10. V obravnavanem predsodnem postopku so ostala navedena in druga pravno relevantna dejstva, zaradi katerih je prišlo do zavezanosti tožnikov (v enaki višini) h kritju razlike do polne vrednosti institucionalnega varstva, nerazčiščena. Poleg obstoja dejanskega stanja iz drugega odstavka 124. člena ZZZDR v postopku ni bila ugotovljena plačilna sposobnost vsakega od tožnikov in tudi ni bilo razčiščeno dejansko stanje v smeri, na katero sta opozarjala tožnika v vlogi z dne 12. 6. 2013. V predsodnem postopku pa tudi ni bilo postopano skladno z določbo 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku5 (v nadaljevanju ZUP), kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

11. V predsodnem postopku je bilo zaradi tega, ker tožnika nista izpolnila obrazcev za oprostitev plačila glede na plačilno sposobnost, šteto, da sta polno plačilno sposobna in sicer v višini kot znaša oprostitev upravičenca in se dejanska plačilna sposobnost tožnikov ni ugotavljala.

Po merilih citirane Uredbe je oprostitev odvisna od vrednosti storitve, višine ugotovljenega dohodka, meje socialne varnosti, plačilne sposobnosti in prispevka k plačilu storitve. Prispevek k plačilu storitve je znesek, ki ga je upravičenec ali zavezanec zmožen in zato dolžan plačati (16. člen Uredbe). Plačilno sposoben zavezanec je dolžan prispevati k znesku, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve, vendar ne več kot znaša zavezančeva plačilna sposobnost. Kadar je več zavezancev, se o višini prispevka posameznega zavezanca lahko dogovorijo. Prispevki zavezancev, razen v primeru izvršljivega pravnega naslova ali preživninske obveznosti zavezanca, določene z dogovorom, sporazumom o preživnini ali s sodbo, se določijo v razmerju, ki veljajo za njihovo plačilno sposobnost (18. člen Uredbe). Oprostitev zavezanca se določi kot razlika med višino oprostitve upravičenca in prispevkom zavezanca (drugi odstavek 19. člena Uredbe). Pri plačilni sposobnosti gre za presežek dohodka nad mejo socialne varnosti (15. člen Uredbe). Glede na navedeno je potrebno najprej razčistiti vprašanje statusa zavezanca, za določitev prispevka zavezancev pa nato ugotoviti njihovo plačilno sposobnost in šele nato v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost, določiti njihove prispevke.

12. Zmotno in brez podlage je stališče, da je pri zavezancu, ki ne poda vloge za oprostitev, šteti, da je plačilna sposobnost tolikšna, kolikor znaša oprostitev upravičenca. Skladno z merili je potrebno po uradni dolžnosti ugotoviti plačilno sposobnost vsakega od zavezancev na podlagi ugotovljenega premoženjskega stanja.

13. V vlogi z dne 12. 6. 2013 sta tožnika opozarjala tudi na to, da upravičenec - njun oče koristi nadstandardne storitve, ne da bi jima pred tem bila dana možnost se seznaniti s potrebnostjo takega obsega storitev, čeprav ima nadstandard za posledico višje plačilo oziroma stroške. Pritožba pravilno opozarja na to, da gre v primeru postopka odločanja o upravičenosti do storitve institucionalnega varstva in postopka odločanja o oprostitvah pri plačilu socialno-varstvene oskrbe za dva upravna postopka, vendar pri ugotavljanju upravičenosti do določenega standarda, teh postopkov ni mogoče obravnavati ločeno. Vprašanje upravičenosti do določene storitve institucionalnega varstva in standarda, ki ga upravičenec potrebuje, je namreč povezano tudi z vprašanjem oprostitve pri plačilu institucionalnega varstva oziroma pri določanju obveznosti pri plačilu institucionalnega varnosti, še zlasti v primeru, kakršen je obravnavani. Kot je določeno v 129. členu ZZZDR se preživnina (če se o njej odloča), določi tudi glede na potrebe upravičenca sicer pa obveznost preživljanja obsega zagotavljanje življenjskih potrebščin, kot so skrb za hrano, stanovanje, ohranjanje zdravja in drugo. Zato tudi v primeru, če bi bila na strani tožnikov ugotovljena dolžnost preživljanja, ni nepomembno kakšno storitev upravičenec, oče tožnikov, glede na svoje potrebe in zdravstveno stanje za življenje in za ohranjanje zdravja potrebuje. Konkretno ali potrebuje nadstandard, na kar sta pravilno opozorila tudi tožnika. Od storitve in standarda, ki ga upravičenec v institucionalnem varstvu uživa, je odvisna cena, posledično pa tudi višina plačila za zavezance. Nedvomno načeli enake dostopnosti in proste izbire oblik za vse upravičence veljajo v razmerju med upravičenci samimi, ne pa v razmerju med upravičencem in zavezancem za plačilo storitev institucionalnega varstva upravičenca.

14. Iz predhodno navedenih materialnopravnih razlogov, bo v ponovljenem upravnem postopku potrebno postopati skladno s pravili postopka (7. člen ZUP) in ugotoviti pravno relevantna dejstva za odločitev. Torej ali je podan dejanski stan iz drugega odstavka 124. člena ZZDR in ali sta tožnika zavezanca za plačilo institucionalnega varstva upravičenca, njuno plačilno sposobnost, kakšno storitev in standard institucionalnega varstva potrebuje upravičenec za življenje in ohranjanje zdravja, ugotoviti ceno storitev in na podlagi ugotovitve višine oprostitve upravičenca, določiti prispevek tožnikov za plačilo storitev institucionalnega varstva.

15. Zaradi vsega obrazloženega in dodatne obrazložitve je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo 155. člena ZPP in določb Odvetniške tarife6 (v nadaljevanju OT) odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 235,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15-dnevnega roka od vročitve te sodbe, do plačila. Znesek 235,60 EUR predstavlja nagrado za odgovor na pritožbo (tar. št. 15/4) v višini 375 točk pri vrednosti točke 0,459 EUR, to je 172,12 EUR, 37,5 točk za zastopanje več strank (7. člen OT), to je 17,21 EUR, materialni stroški v višini 2 % 3,78 EUR, skupaj 193,11 EUR ter od tega zneska še 22 % DDV v višini 42,48 EUR.

1 Ur. l. RS, št. 110/04 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 3/07 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 69/2004 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 2/2015.