Jedro

Med viri dohodnine je tudi dohodek iz premoženja; pravnomočnost oziroma dokončnost odločbe o odmeri davka od dohodkov iz premoženja ni pogoj za vštevanje letnega zneska obresti na posojila, od katerega je bil odmerjen oziroma obračunan davek od dohodkov iz premoženja, v odmerno osnovo za dohodnino.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 31. 8. 2004, s katero je bila zavrnjena revidentova pritožba zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Hrastnik z dne 20. 1. 2003. S to mu je bila odmerjena dohodnina za leto 2000 v višini 6.826.968,00 SIT in ugotovljena razlika med odmerjeno dohodnino in v letu 2000 obračunano akontacijo v višini 3.939.511,00 SIT, ki znaša 2.887.457,00 SIT.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke (drugi odstavek 67. člena ZUS) in utemeljuje zavrnitev dokaznih predlogov.

3. Revident v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotno uporabo materialnega prava in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in upravni odločbi odpravita ter da se postopek zoper revidenta ustavi. Bistvo revizijskih navedb je, da je bila osnova za odmero dohodnine nepravilno ugotovljena na podlagi inšpekcijskega pregleda in nepravnomočne odločbe o odmerjenem oziroma obračunanem davku od dohodkov iz premoženja. Priglaša tudi stroške postopka.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavanem primeru je sporno, ali je pravnomočnost oziroma dokončnost odločbe o odmeri davka od dohodkov iz premoženja pogoj za vštevanje letnega zneska obresti na posojila v osnovo za odmero dohodnine. To vprašanje pa je smiselno enako kot pri odmeri dohodnine, kadar se v dohodninsko osnovo všteva dobiček, dosežen z opravljanjem dejavnosti, o čemer pa obstoja obsežna ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 273/2005 z dne 11. 6. 2009, X Ips 334/2004 z dne 15. 5. 2008, I Up 290/2003 z dne 4. 4. 2006, I Up 534/2000 z dne 8. 6. 2004 in I Up 363/2003 z dne 2. 12. 2005), in sicer da dokončnost oziroma pravnomočnost odločbe o odmeri davka iz dejavnosti ni pogoj za vštevanje dobička, doseženega z opravljanjem dejavnosti, v odmerno osnovo za dohodnino. Zato tudi v tem primeru Vrhovno sodišče meni, da pravnomočnost oziroma dokončnost odločbe o odmeri davka od dohodkov iz premoženja ni pogoj za vštevanje letnega zneska obresti na posojila v osnovo za odmero dohodnine.

9. Zakon o dohodnini – ZDoh, ki je veljal v času izdaje izpodbijane prvostopne upravne odločbe, v 2. členu določa, da so med viri dohodnine tudi dohodki iz premoženja; v osnovo za dohodnino se po sedmi alineji 6. člena ZDoh všteva tudi letni znesek obresti na posojila, od katerih je bil odmerjen oziroma obračunan davek od dohodkov iz premoženja. Niti ZDoh niti Zakon o davčnem postopku - ZDavP ne pogojujeta vštevanja letnega zneska obresti na posojila v odmerno osnovo za dohodnino z dokončnostjo oziroma pravnomočnostjo odločbe o odmeri davka od dohodkov iz premoženja. To pa izhaja tudi iz določbe 20. člena ZDavP, po kateri pritožba (zoper odločbo o odmeri davka) ne zadrži izvršitve odločbe o odmeri davka, razen če ni s tem zakonom drugače določeno.

10. Zato je bil po presoji Vrhovnega sodišča tožniku pravilno v osnovo za dohodnino za leto 2000 vštet tudi znesek 15.758.043,00 SIT, ki predstavlja davčno osnovo davka od dohodkov iz premoženja iz naslova prejetih obresti na posojila za leto 2000, ki je bil ugotovljen z odločbo z dne 14. 1. 2003. 11. Postopek odmere davka od dohodkov iz premoženja je samostojen postopek in ugovorov, ki se nanašajo na ta postopek, ni dopustno uveljavljati v postopku odmere dohodnine, kar je tožniku pojasnilo že sodišče prve stopnje. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na odmero davka od dohodkov iz premoženja. Iz istih razlogov se do tovrstnih revizijskih ugovorov ni opredelilo niti Vrhovno sodišče. 12. V zvezi z revizijskimi navedbami, ki se nanašajo na postopek pred upravnim organom (da bi moral davčni organ na podlagi 32. in drugih členov ZDavP davčnega zavezanca najprej pozvati k napovedi oziroma da poda ustrezne podatke), Vrhovno sodišče pojasnjuje, da revident kršitev postopka izdaje upravnega akta v reviziji ne more uveljavljati, kar je pojasnjeno pod točko 7 te obrazložitve. Ker revident s temi revizijskimi navedbami ne uveljavlja dovoljenih revizijskih razlogov, se Vrhovno sodišče do njih ni opredeljevalo. Do tožbenih ugovorov v zvezi s tem pa se je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi opredelilo in jih zavrnilo z razumnimi razlogi.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče RS revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. 14. Ker tožnik z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).