Jedro

Toženec je v spornem času opravljal dela disponenta, kurirja, nabavnika in skrbel za dokumentacijo in prevoz šoferjev. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tako delo ne predstavlja konkurenčne dejavnosti dejavnosti, s katero se ukvarja tožeča stranka. Tožeča stranka ni dokazala, da je tožnik dejansko opravljal (tudi) dela, ki so bila konkurenčna njeni dejavnosti. Tožeča stranka bi namreč morala za sporno obdobje konkretno navajati dela, ki naj bi jih tožnik opravljal v okviru konkurenčne dejavnosti, in stranke, pri katerih je ta dela opravljal. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo dogovorjene pavšalne odškodnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka iz naslova kršitve konkurenčne klavzule dolžna plačati tožeči stranki 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2013 do plačila ter ji povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Z izpodbijanim sklepom je zavrglo podredni zahtevek, da je tožena stranka iz naslova odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi dolžna tožeči stranki plačati 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2013 ter ji povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (I. točka izreka sklepa). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.302,35 EUR, po izteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper izpodbijano sodbo in sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo tudi plačilo pritožbenih stroškov, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje kot nesporno med strankama zmotno in protispisno ugotovilo, da je predstavljala osnovna plača toženca nižji zaslužek v primerjavi s plačilom za delo, ki ga je pred tem prejemal pri tožeči stranki. Tožeča stranka je namreč izrecno zatrjevala, da je pogodba o zaposlitvi z zaslužkom v znesku 783,66 EUR fiktivna, ki lažno prikazuje, da spoštovanje konkurenčne klavzule tožencu onemogoča pridobitev primerljivega zaslužka njegovi prejšnji plači. Toženec pa je tudi zatrjeval, da bo pri novem delodajalcu takoj pridobil primerljiv zaslužek prejšnji plači. Tožeča stranka je za svoje navedbe podala več dokaznih predlogov, a jih je sodišče prve stopnje zmotno označilo kot nepotrebne. Zmotna je ugotovitev, da toženec v času od 17. 7. 2013 do 15. 9. 2013 ni konkurenčno ravnal in da je v tem času opravljal dela delovnega mesta organizator prevozov. Sodišče se ne bi smelo opreti na fiktivno pogodbo in na izpoved priče A.A., ki je toženčev svak in zato neverodostojna priča. Priča B.B. pa ni mogel vedeti, kaj je toženec delal pred septembrom 2013. Nepristranska priča C.C. je jasno opisala toženčevo konkurenčno delovanje v letih 2010, 2011 in 2012. Svoje konkurenčno delovanje od oktobra 2013 dalje potrjuje tudi sam tožnik, zato je ob vseh izvedenih in predlaganih dokazih neživljenjski zaključek sodišča, da toženec le v obdobju od 17. 7. 2013 do 15. 9. 2013 ni deloval konkurenčno. Sodišče se v svoji obrazložitvi sklicuje na novo pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med družbo D. d.o.o. in tožencem, ki ni bila predložena kot dokaz. Toženec ni vedel, kdaj naj bi sklenil to novo pogodbo o zaposlitvi, po kateri naj bi pričel delati kot produktni vodja za F. sisteme in s katero naj bi pričel izvajati dejavnost, konkurenčno dejavnosti tožeče stranke. Toženec je navajal, da pred tem ni bilo potrebe po opravljanju servisa F. tiskalnikov, zato ni jasen zaključek sodišča prve stopnje, da sta pred njem to delo opravljala toženčev svak in toženčeva sestra. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo, da je tožeča stranka zahtevek zaradi kršitve konkurenčne prepovedi podala prepozno. Tožeča stranka namreč ni mogla že na podlagi ene informacije z dne 25. 3. 2014 zaključiti, da je tožnik kršil konkurenčno prepoved. Zato je to preverila tudi pri drugih poslovnih partnerjih in se v aprilu ali maju 2014 uradno seznanila s kršitvami toženca. Navedeno bi potrdila priča E.E. iz družbe G. d.o.o, a je sodišče ta dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ko je hkrati zavrnilo in zavrglo isti tožbeni zahtevek, ki ga je tožeča stranka uveljavljala na dveh različnih pravnih podlagah.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo kot pravilno izpostavlja ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženca od 16. 9. 2013 ni več zavezovala konkurenčna klavzula, s čimer je prenehala prepoved opravljanja konkurenčnega delovanja. Sodišče je pravilno upoštevalo vse dokaze in pravilno ugotovilo, da toženec v času od 17. 7. 2013 do 15. 9. 2013 ni kršil prepovedi konkurenčnega delovanja. Sodišče je v izpodbijani sodbi obrazložilo, zakaj ni sledilo navedbam tožeče stranke o fiktivnosti pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto organizator prevozov. Toženec je tožeči stranki dejal, da gre na boljše delovno mesto, ker je bilo delo pri tožeči stranki zanj nevzdržno. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke, tudi predlog, da se pridobijo obračuni plače toženca pri družbi D. d.o.o. in podatki o dejanskih nakazilih na TRR toženca, saj so za denarno nadomestilo pomembni prejemki pri tožeči stranki in ne prejemki pri D. d.o.o. Prav tako ni relevantno, kdaj točno po 15. 9. 2013 je toženec podpisal novo pogodbo z D. d.o.o. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da ni vsebinsko presojalo okoliščin glede domnevne kršitve konkurenčne prepovedi, ker je tožeča stranka povrnitev škode iz tega naslova zahtevala prepozno. Po mnenju toženca je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da gre za dva zahtevka, zato je pravilno odločalo tudi o podrednem tožbenem zahtevku in ga zavrglo. Priglaša stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

6. Prvostopenjsko sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka, zlasti ne načela kontradiktornosti, z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožeče stranke. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Skladno z določbo 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami, saj je na narokih za glavno obravnavo dne 22. 6. 2015 in 6. 10. 2015 v dokaznem sklepu navedlo, katere dokaze je izvedlo, katerih ne in tudi pojasnilo, zakaj je zavrnilo posamezne dokazne predloge. Podrobno obrazložitev o zavrnjenih dokaznih predlogih je nato podalo tudi v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zaslišanje prič, ki so bile prisotne na sestanku, kjer naj bi toženec zatrjeval, da gre na bolje plačano delovno mesto. Zatrjevanja toženca namreč ne morejo biti (pravno) upoštevna, saj bi bila lahko tudi pavšalna ali neresnična. Prav tako je bil utemeljeno zavrnjen dokazni predlog za pridobitev podatkov o dejanskih nakazilih na transakcijski račun toženca s strani podjetja D. d.o.o. Morebitni dodatni denarni prilivi s strani omenjenega podjetja namreč sami zase niso dokaz, da je tožnik konkurenčno deloval oziroma kršil konkurenčno prepoved. Tožeča stranka bi namreč najprej morala konkretizirano zatrjevati ter tudi dokazati, pri katerem ponudniku je toženec kot zaposleni pri D. d.o.o. izvajal konkurenčno dejavnost (kakor je to storila za obdobje med 2010 in 2012, ko je predložila elektronsko sporočilo C.C. z dne 25. 3. 2014). Sodišče prve stopnje je zavzelo (pravilno) stališče, da se je tožeča stranka z navedenim elektronskim sporočilom seznanila s toženčevimi kršitvami konkurenčne prepovedi v času njegove zaposlitve pri njih, zato je utemeljeno zavrnilo zaslišanje E.E. iz podjetja G. d.o.o. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo vse izvedene dokaze in na podlagi dokazne ocene sprejelo odločitev, ki jo je jasno in argumentirano obrazložilo. V izpodbijani sodbi zato tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

7. V izpodbijani sodbi ni podana niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ko je sodišče prve stopnje kot nesporno med strankama ugotovilo dejstvo, da je predstavljala osnovna plača toženca v pogodbi o zaposlitvi s podjetjem D. d.o.o (v znesku 783,66 EUR) nižji zaslužek v primerjavi s plačilom za delo, ki ga je pred tem prejemal pri tožeči stranki (1.690,00 EUR). Sodišče prve stopnje ni spregledalo bistvenih zatrjevanj tožeče stranke, da je bila pogodba o zaposlitvi s podjetjem D. d.o.o. fiktivna, zaradi česar tožeča stranka v predmetni pravdi tudi znesek 783,66 EUR šteje za neresničen in fiktiven. Dejstvo pa je, da je tožeča stranka v času, ko je prejela poziv toženca na plačilo nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule skupaj z navedeno pogodbo, to štelo za resnično oziroma verodostojno, in ker je bil znesek osnovne plače toženca nižji v primerjavi s plačilom za delo, ki ga je pred tem prejemal pri tožeči stranki, je 15. 8. 2013 pričela z izplačili zahtevanih nadomestil. 8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno odločalo o dveh različnih zahtevkih, saj je tožeča stranka za čas od 17. 7. 2013 do 15. 9. 2013 zahtevala odškodnino iz naslova kršitve konkurenčne klavzule, podredno pa je za čas, ko je bil toženec zaposlen pri njej zahtevala odškodnino (v istem znesku) iz naslova kršitve konkurenčne prepovedi. Gre za dva različna pravna instituta, uveljavljana za različni obdobji, zato bi ju tožeča stranka eventuelno lahko uveljavljala tudi hkrati (in ne kot primarni in podredni zahtevek), a je v pripravljalni vlogi z dne 7. 4. 2015 izrecno navedla, da odškodnino iz naslova konkurenčne prepovedi uveljavlja podredno. Glede na navedeno v izpodbijani sodbi in sklepu ni podana niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

10. V tem sporu se presoja, ali je toženec v času med 17. 7. 2013 in 15. 9. 2013 kršil konkurenčno klavzulo in tožeči stranki zaradi tega dolguje pavšalno odškodnino v znesku 20.000,00 EUR, kot je bilo dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 5. 2010 ter sporazumom o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2013. Podredno je sodišče prve stopnje odločalo, ali je toženec v času zaposlitve pri tožeči stranki do 16. 7. 2013 kršil konkurenčno prepoved. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec ni storil očitanih kršitev, zato je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, medtem ko je podredni tožbeni zahtevek zaradi prepozno vložene tožbe zavrglo. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja:

11. Stranki sta se ob prenehanju delovnega razmerja s sporazumom dne 15. 7. 2013 dogovorili, da v veljavi ostane konkurenčna klavzula, kakor sta jo stranki dogovorili že v pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 5. 2010. Del dogovora je bilo tudi določilo, da je tožena stranka kot delodajalec dolžna tožniku izplačevati nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule do 15. v mesecu. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka z izplačevanji nadomestila za spoštovanje konkurenčne prepovedi prenehala 15. 9. 2013. Takrat je namreč zapadlo plačilo nadomestila za mesec avgust, ki ga je tožeča stranka plačala šele 23. 10. 2013, pa še to na poravnalni račun ... banke, čeprav je bilo med strankama dogovorjeno, da se nadomestilo izplačuje tožencu. Toženca torej od 16. 9. 2013 dalje dogovorjena konkurenčna klavzula ni več zavezovala, zato se v predmetnem postopku kršenje konkurenčne klavzule ugotavlja le za čas od 17. 7. 2013 do 15. 9. 2013. Ob navedenem tudi ni pomemben točen datum podpisa pogodbe o zaposlitvi za delovne naloge, povezane z F. sistemi, ki jo je toženec v jeseni podpisal s podjetjem D. d.o.o., na katero se sodišče prve stopnje v obrazložitvi utemeljeno sklicuje. Obstoj te pogodbe sta sicer potrdila tako toženec kot A.A. 12. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali so dela, ki jih je toženec opravljal v času od 17. 7. 2013 do 15. 9. 2013, predstavljala konkurenčno dejavnost dejavnosti, s katero se ukvarja tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je pri odločanju utemeljeno upoštevalo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto organizator prevozov, ki jo je toženec dne 14. 7. 2013 sklenil s podjetjem D. d.o.o., in izpoved direktorja tega podjetja A.A. Pritožbena zatrjevanja, da je toženčev svak in zato neverodostojna priča, so pavšalna in nedokazana. Dejstvo, da sta toženec in priča v svaštvenem razmerju, namreč samo po sebi še ne pomeni neverodostojnosti priče. Izpoved A.A. in predvsem dejstvo, da je toženec pri podjetju D. d.o.o. v obdobju od 17. 7. 2013 do 15. 9. 2013 opravljal dela organizatorja prevozov, za kar je imel sklenjeno tudi pogodbo, je potrdil tudi B.B. 13. Iz pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 7. 2013 izhaja, da naj bi toženec opravljal organizacijo prevoza v deljenem delovnem času. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izvedene dokaze, predvsem izpovedi toženca, prič A.A. in B.B., ter ugotovilo, da je tožnik v spornem času opravljal dela disponenta, kurirja, nabavnika in v okviru tega skrbel za dokumentacijo in prevoz šoferjev. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tako delo ne predstavlja konkurenčne dejavnosti dejavnosti, s katero se ukvarja tožeča stranka, zaradi česar je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo dogovorjene pavšalne odškodnine v višini 20.000,00 EUR. Tožeča stranka ni dokazala svojih navedb, da je tožnik dejansko opravljal (tudi) dela, ki so bila konkurenčna njeni dejavnosti. Tožeča stranka bi morala za obdobje med 17. 7. 2013 in 15. 9. 2013 konkretno navajati dela, ki naj bi jih tožnik opravljal v okviru konkurenčne dejavnosti, in stranke, pri katerih je ta dela opravljal. Pritožbena zatrjevanja o neživljenjskem zaključku, da tožnik le v spornem obdobju ni deloval konkurenčno, ne morejo biti (pravno) upoštevna, saj je v pravdi bistveno in relevantno le tisto, kar je tudi dokazano.

14. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zavrglo podredni zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova kršenja konkurenčne prepovedi v višini 20.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem izpostavlja, da bi bila tožba na plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi prepozna tudi v primeru, če bi šteli, da je bil tak zahtevek postavljen že s tožbo, vloženo dne 3. 7. 2014. Tožena stranka je namreč dne 25. 3. 2014 s strani C.C. s.p. prejela seznam izdanih računov s strani podjetja D. d.o.o. za čas od 14. 7. 2010 do 31. 12. 2012, iz katerega nedvoumno izhaja, da je od 1. 1. 2012 servise opravljal toženec. Skladno z 2. odstavkom 39. člena ZDR-1 lahko delodajalec zahteva povrnitev škode, nastale z delavčevo kršitvijo konkurenčne prepovedi, v roku treh mesecev od dneva, ko je zvedel za opravljanje dela ali sklenitev posla, oziroma v roku treh let od dokončanja dela ali sklenitve posla. Neutemeljene oz. pavšalne so pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni mogla že na podlagi informacije z dne 25. 3. 2014 sklepati na tožnikovo kršitev konkurenčne prepovedi in da se je uradno seznanila o tožnikovi kršitvi konkurenčne prepovedi v aprilu ali maju 2014. Po oceni pritožbenega sodišča je že dokument, ki ga je tožeča stranka prejela 25. 3. 2014 s strani C.C. nedvomno dokazoval tožnikovo kršenje konkurenčne prepovedi. Drugih dokumentov iz aprila oziroma maja 2014, na podlagi katerih naj bi se uradno seznanila s toženčevimi kršitvami, pa tožeča stranka ni predložila. Rok za vložitev tožbe z odškodninskim zahtevkom iz tega naslova se je zato iztekel 25. 6. 2014. Glede na to, da je bila tožba vložena 3. 7. 2014, tožeča stranka ne bi mogla uspeti z odškodninskim zahtevkom iz naslova kršitve konkurenčne prepovedi, saj je tožbo vložila prepozno. Tožeča stranka pa je sicer tako odškodnino izrecno zahtevala šele s podrednim zahtevkom dne 8. 4. 2015, ki ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo.

15. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje, pri tem pa je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165. člena in 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške pritožbe. Toženec pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni bistveno pripomogel k reševanju zadeve (1. odstavek 155. člena ZPP).