Jedro

Delna sprememba dejanskega opisa in pravne kvalifikacije kaznivega dejanja v obtožnem predlogu sama po sebi ne pomeni, da v času odreditve pripora ni bil podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, opredeljeno v izpodbijanem sklepu.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Kpd 31925/2012 z dne 24. 6. 2012 zoper obdolženega G. P. odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) . Okrožno sodišče v Krškem je s sklepom I Ks 31925/2012 z dne 26. 6. 2012 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčeva zagovornica iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutem eljeno. Po oceni vrhovne državne tožilke je na vse navedbe zahteve argumentirano odgovorilo že Višje sodišče v Ljubljani, ki je s sklepom z dne 5. 7. 2012 zavrnilo pritožbo zagovornice zoper sklep o podaljšanju pripora.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencu in njegovi zagovornici. Zagovornica je v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke izrazila nestrinjanje s stališčem vrhovne državne tožilke ter vztrajala pri navedbah zahteve.

B.

5. Zagovornica v zahtevi navaja, da je bil zoper obdolženca pripor predlagan in odrejen zaradi kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 217. člena KZ-1, kasneje pa je državni tožilec na podlagi istih dokazov vložil obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. Obramba je zato prepričana, da v času odreditve pripora ni bil podan utemeljen sum za storitev kaznivega dejanja prikrivanja.

6. Delna sprememba dejanskega opisa in pravne kvalifikacije kaznivega dejanja v obtožnem predlogu sama po sebi ne pomeni, da v času odreditve pripora ni bil podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, opredeljeno v izpodbijanem sklepu. Državni tožilec je ob vložitvi obtožnega predloga ocenil, da iz zbranih dokazov ne izhaja zgolj, da je obdolženec avtomobil prevzel ter ga poskušal spraviti v Romunijo, čeprav je vedel, da je ukraden (kaznivo dejanje prikrivanja), pač pa da je vozilo skupaj z bratom tudi ukradel (kaznivo dejanje tatvine). Dejstveni opis v obtožnem predlogu tako še zmeraj vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 217. člena KZ-1, le da je to dejanje v odnosu do kaznivega dejanja tatvine ti. nekaznivo naknadno dejanje (navidezen realni stek).

7. Prav tako neutemeljene so navedbe zagovornice, da utemeljen sum ne more temeljiti na posredni izjavi soobdolženega C., ki naj bi povsem neutemeljeno obremenil obdolženca. Stališče zagovornice, da izjava soobdolženca o nečem, česar ni neposredno zaznal, ne predstavlja dokaza v kazenskem postopku, je pravno napačno. Sodišče pri presoji dejanskega stanja namreč ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno (prvi odstavek 18. člena ZKP). Kolikor pa zagovornica z dokazno presojo sodišča ne soglaša, uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Zagovornica nadalje nasprotuje presoji sodišča, da je pri obdolžencu podan priporni razlog begosumnosti. Navaja, da je obdolženec državljan Romunije, ki je članica Evropske unije, in zgolj iz navedenega razloga obdolženca ni dopustno pripreti. Zoper obdolženca se je kazenski postopek vodil že v Republiki Italiji, kjer je bil organom dosegljiv. Opozarja tudi, da se senat do navedenih ugovorov, ki jih je zagovornica podala v pritožbi, ni opredelil, temveč je nepravilno zaključil, da je obdolženec predkaznovan ter da slednje povečuje njegovo begosumnost. 9. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je obdolženec državljan Republike Romunije, da je čez ozemlje Slovenije le potoval, in sicer v Romunijo, ter da ga na Slovenijo nič ne veže. Glede na navedene okoliščine ter upoštevaje težo kaznivega dejanja in predpisano kazen, je sodišče napravilo razumen sklep o obstoju realne in konkretne nevarnosti, da bo obdolženec pobegnil in se s tem izognil kazenskemu postopku. Dejstvo, da je obdolženec državljan Evropske unije, pa seveda ne pomeni, da je nevarnost pobega izključena.(1)

10. Glede opredelitve do pritožbenih navedb je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da je standardu obrazloženosti drugostopenjske odločbe zadoščeno tudi v primeru, če iz obrazložitve izhaja, da se je sodišče s pritožbenimi očitki seznanilo oziroma jih ni prezrlo(2). V obravnavanem primeru iz obrazložitve drugostopnega sklepa izhaja, da se je senat s pritožbenimi navedbami seznanil, vendar je sprejel razloge prvostopnega sodišča, iz katerih tudi po oceni senata izhaja nevarnost obdolženčevega pobega. V povezavi z razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je senat v celoti soglašal, so bile pritožbene navedbe tako zadovoljivo presojene. Ali je bil obdolženec v Republiki Italiji že pravnomočno obsojen, pa za presojo pripornega razloga begosumnosti v obravnavanem primeru niti ni odločilno.

C.

11. Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženčeva zagovornica, v zahtevi za varstvo zakonitosti niso podane, jo je Vrhovno sodišče, na podlagi 425. člena ZKP, zavrnilo.

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Op. št. (1): Glej odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 314/2007 z dne 20. 9. 2007, XI Ips 79538/2010 z dne 18. 11. 2010, XI Ips 59519/2011 z dne 5. 1. 2012. Op. št. (2): Glej sodbe Vrhovnega sodišča XI Ips 16880/2011 z dne 5. 5. 2011, XI Ips 59519/2011 z dne 5. 1. 2012, XI Ips 42756/2010 z dne 8. 12. 2011.