Jedro

Če bi bila odločba, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v RS, izvršena še pred pravnomočnostjo, vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, četudi bi tožnik v tem upravnem sporu uspel. V tem primeru se namreč tožnik ne bi več nahajal na območju RS in bi ostal brez sedanje zaposlitve. Ker vzpostavitev prejšnjega stanja ne bi bila več mogoča, sodno varstvo v upravnem sporu ne bi bilo učinkovito. S tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva. Odložitev izvršitve izpodbijanega akta tudi ne nasprotuje javni koristi. Zato je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

Izrek

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se odloži izvršitev odločbe Upravne enote Ljubljana št. 214-9348/2013-8 z dne 23. 10. 2013 do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Odločitev o stroških postopka si sodišče pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnik je vložil tožbo, s katero izpodbija odločbo Upravne enote Ljubljana št. 214-9348/2013-8 z dne 23. 10. 2013, s katero je prvostopenjski organ zavrnil njegovo prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Z isto odločbo je odločil, da je tožnik dolžan zapustiti Republiko Slovenijo v 15 dneh po dokončnosti odločbe. Tožnik je zoper odločbo prvostopenjskega organa in odločbo drugostopenjskega organa vložil tožbo, s katero zahteva bodisi odpravo drugostopenjske odločbe ali pa odpravo obeh odločb in vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče do odločitve o tožbi odloži izvršitev prvostopenjske odločbe tako, da se mu podaljša rok za zapustitev Republike Slovenije in ta začasna odredba naj velja do pravnomočnega zaključka postopka, s predložitvijo stroškovnika pa smiselno predlaga tudi povrnitev stroškov zahteve za izdajo začasne odredbe.

V zahtevi za izdajo začasne odredbe tožnik navaja, da v primeru odložitve izvršitve prvostopenjske odločbe ne bo prizadeta javna korist, prav tako pa tudi ne koristi nasprotnih strank. Izvršitev prvostopenjske odločbe pa bi zanj predstavljala nepopravljivo škodo. Tožnik je zaposlen v Sloveniji, njegova zaposlitev mu omogoča preživetje in poplačilo dolgov, ki jih ima v Albaniji. Denar si je sposodil za stroške zdravljenja njegove žene in izposojeni znesek znaša približno 3.000,00 EUR. Če navedenega zneska ne vrne, mu resno grozijo po življenju. Za sedaj je dogovorjen, da mesečno pošilja v Albanijo približno od 100,00 do 150,00 EUR. Če bi prenehal z vračilom denarja, bi bilo resno ogroženo njegovo življenje. Vrnitev v Albanijo, preden bi poplačal svoj dolg, bi bila zanj usodna.

Tožena stranka na zahtevo za izdajo začasne odredbe ni odgovorila.

K točki I. izreka: Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi iz naslednjih razlogov: Na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Pogoja, ki morata biti hkrati podana za izdajo začasne odredbe, sta torej nastanek škode ter to, da mora biti ta škoda težko popravljiva.

V konkretnem primeru tožnik izkazuje škodo s tem, da če bi zapustil Slovenijo, bi izgubil zaposlitev, posledično temu pa ne bi mogel vračati dolga v Albaniji, če pa tega ne bi vračal, mu upniki grozijo. Iz navedenega torej izhaja, da tožnik meni, da bi mu škoda nastala zaradi izgube zaposlitve, kar bi posledično pomenilo nezmožnost plačevanja dolga. Vrnitev v Albanijo naj bi bila za tožnika usodna.

Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da je izpodbijani akt že pred pravnomočnostjo postal izvršljiv od tedaj dalje, ko poteče 15 dni od dokončnosti odločbe. V kolikor bi bila izpodbijana odločba izvršena še pred pravnomočnostjo, bi to imelo za tožnika tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, četudi bi v tem upravnem sporu uspel. V kolikor bi bila izpodbijana odločba izvršena še pred pravnomočnostjo, se v času do pravnomočnosti tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije in bi ostal brez zaposlitve, ki jo ima sedaj. Vzpostavitev prejšnjega stanja ne bi bila več mogoča in zato sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti učinkovito. S tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva, kajti ta pravica se lahko uresničuje le pod pogojem, da je tako sodno varstvo učinkovito. Poleg tega po oceni sodišča izvršitev izpodbijanega akta tudi ne nasprotuje javni koristi. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišče je torej iz zgoraj navedenih razlogov ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe, ne pa iz vseh razlogov, ki jih navaja tožnik, saj je zatrjevanje škode v smislu groženj premalo konkretizirano, izpodbijana odločba pa tožniku niti ne nalaga dolžnosti vrnitve v Albanijo. Poleg navedenega sodišče tudi ugotavlja, da tožnik za svoje trditve ni predložil nobenih dokazov. Vendar pa ne glede na navedeno obstaja razlog za ugoditev zahtevi za izdajo začasne odredbe, ker zaradi izvršitve odločbe vzpostavitev prejšnjega stanja ne bi mogla biti več mogoča, kar pa predstavlja nepopravljivo škodo.

K točki II. izreka: O vseh stroških postopka bo sodišče odločalo ob izdaji končne odločbe.