Jedro

Ugovor aktivne legitimacije ne bi bil utemeljen niti v primeru, če bi ga tožena stranka podala pravočasno. Trenutek, v katerem se presoja utemeljenost tožbenega zahtevka, je namreč konec glavne obravnave in ne vložitev tožbe. Tudi v kolikor tožeča stranka ob vložitvi tožbe ni bila imetnica terjatve, je to postala do konca glavne obravnave.

Ker je tožena stranka terjatve izterjala po začetku stečajnega postopka, je kondikcijska terjatev tožeče stranke nastala po začetku stečajnega postopka in velja za njeno poplačilo enak režim kot za poplačilo stroškov stečajnega postopka.

Izrek

Reviziji glede tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti se delno ugodi, tako da se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti zavrne, kolikor te obresti presegajo znesek 187.053,07 EUR.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je v ponovljenem sojenju ugodilo zahtevku tožeče stranke za plačilo 44.825.397,96 SIT s pripadki na podlagi neupravičene obogatitve. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Relevantno dejansko stanje 3. Pravdni stranki sta dne 21.05.1998 sklenili prodajno pogodbo za različne vrste blaga iz poslovne dejavnosti tožeče stranke. V zavarovanje terjatve tožeče stranke (kot prodajalca) so ji bile s pogodbo odstopljene vse bodoče terjatve tožene stranke iz naslova prodaje blaga, nastale v času od sklenitve pogodbe do plačila zadnje zapadle terjatve po prodajni pogodbi (globalna fiduciarna cesija). Pred izpolnitvijo prodajne pogodbe je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek (21.12.1998). Kljub globalnemu odstopu terjatev, jih je po začetku stečajnega postopka izterjala tožena stranka.

Razlogi, ki jih uveljavlja revizija 4. Tožena stranka uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrže ali zavrne.

5. Tožena stranka navaja, da v času vložitve tožbe (22.03.2002) tožeča stranka ni bila upravičena zahtevati plačila terjatve iz naslova sklenjene prodajne pogodbe v višini 44.825.397,96 SIT, saj jo je pred tem (05.06.2001) s pogodbo o odstopu terjatev odstopila tretji osebi, D. d.d., L. Tožena stranka izpodbija tudi tek zamudnih obresti in opozarja, da naj bi do 01.01.2002 že presegle glavnico.

6. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Razlogi za (pretežno) zavrnitev revizije 7. Tožena stranka je prvič izpodbijala utemeljenost tožbenega zahtevka iz razloga, da naj bi bila uveljavljana terjatev že pred pravdo odstopljena tretji osebi, šele v pritožbi, ne da bi obenem pojasnila, zakaj ni novih dejstev navedla že prej (drugi odstavek 286. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami – ZPP). Nova dejstva in dokazi so zato glede na določbo četrtega odstavka 286. člena ZPP prepozni in se ne upoštevajo. Po mnenju tožene stranke bi moralo sodišče samo upoštevati dejstvo odstopa terjatve, saj so bile v spisu listine, ki so to potrjevale. Tretji, ki naj bi mu bila sporna terjatev odstopljena (D. d.d.), je namreč med postopkom na prvi stopnji želel vstopiti v pravdo namesto tožeče stranke, a sodišče takšne spremembe tožbe ni dovolilo. Stališče tožene stranke pa ni sprejemljivo, saj je zatrjevani odstop vtoževane terjatve tretji osebi pred vložitvijo tožbe dejstvo, ki ga sodišče v pravdnem postopku ne ugotavlja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 7. člena ZPP), v kolikor ne gre za primer iz drugega odstavka 7. člena ZPP. Čeprav so nekateri podatki o odstopu terjatve v spisu, ti dopisi ne predstavljajo trditvene podlage in ne gre za navedbe strank.

8. Tudi sicer spisovni podatki ne potrjujejo navedb revidentke. Pogodba o odstopu terjatev z dne 05.06.2001, na katero se sklicuje revidentka, je bila razveljavljena s sodno poravnavo med tožečo stranko in D. d.d.. To izhaja iz zapisnika z glavne obravnave pri Okrožnem sodišču v Mariboru, opr. št. Pg 239/2003, z dne 30.11.2004 (priloga B2). Vtoževana terjatev je tako še pred koncem glavne obravnave na prvi stopnji (10.01.2006) prešla nazaj na tožečo stranko, ki je tako postala aktivno stvarno legitimirana. Zato ugovor aktivne legitimacije ne bi bil utemeljen niti v primeru, če bi ga tožena stranka podala pravočasno. Trenutek, v katerem se presoja utemeljenost tožbenega zahtevka, je namreč prav konec glavne obravnave in ne vložitev tožbe. Tudi v kolikor tožeča stranka ob vložitvi tožbe ni bila imetnica terjatve, je to postala do konca glavne obravnave.

9. Terjatve tožene stranke, ki so bile odstopljene v zavarovanje tožeči stranki, so glede na ugotovljeno dejansko stanje nastale pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko. Na podlagi anticipirane fiduciarne cesije iz prodajne pogodbe pa so prešle neposredno v premoženje tožeče stranke. Njihova izterjava s strani tožene stranke je bila tako brez pravne podlage (neupravičena), tožeča stranka pa zaradi tega prikrajšana, saj tožena stranka ni navajala, da dolžnik kljub plačilu terjatve njej ni bil prost obveznosti iz cediranih terjatev v razmerju do tožeče stranke.

10. Ker je tožena stranka terjatve izterjala po začetku stečajnega postopka, je tudi kondikcijska terjatev tožeče stranke nastala po začetku stečajnega postopka in velja za njeno poplačilo enak režim kot za poplačilo stroškov stečajnega postopka (158. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Uradni list RS, št. 67/1993 – ZPPSL). Takšno stališče izhaja tudi iz sodb sodišč druge in prve stopnje, ki sta tožbenemu zahtevku pravilno ugodili na podlagi določb o neupravičeni obogatitivi (210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami – ZOR, ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika).

Razlogi za delno ugoditev reviziji 11. Ustavno sodišče Republike Slovenije je dne 02.03.2006 z odločbo U-I-300/04 razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami – OZ), kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 01.01.2002, uporablja 277. člen ZOR), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. To je pomenilo, da se je tudi za te obresti uveljavilo pravilo iz 376. člena OZ, po katerem so zapadle neplačane obresti nehale teči, ko je njihova vsota dosegla glavnico. V obravnavani zadevi so zamudne obresti od zneskov 4.755.940,34 SIT, ki tečejo od dne 09.01.1999, 14.956.671,00 SIT, ki tečejo od dne 26.03.1999 ter 25.113.786,62 SIT, ki tečejo od dne 01.05.1999 do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (dne 10.01.2006) že presegle glavnico. Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča Up-33/05, z dne 06.03.2008, je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbi sodišč nižjih stopenj spremenilo tako, da zamudne obresti prenehajo teči z dnem, ko so dosegle glavnico (prvi odstavek 380. člena ZPP), višji zahtevek na njihovo plačilo pa zavrnilo. Tožena stranka je tako dolžna plačati tožeči stranki zamudne obresti v višini 187.053,07 EUR. V ostalem delu revizija ni utemeljena in jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

12. Ker tožena stranka ni uspela s pretežnim delom pravnega sredstva sama nosi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).