Jedro

Tožnik ni podal vloge za izdajo soglasja k prenosu koncesije, marveč vlogo za podajo soglasja k statusnemu preoblikovanju koncesionarja lekarniške dejavnosti, ki pa ga ZLD-1 in ZGD-1 zakonsko ne predpisujeta, zato ni podane zakonske podlage, ki bi nalagale upravnemu organu kot koncedentu izdajo soglasja k statusnemu preoblikovanju koncesionarja lekarniške dejavnosti. Statusno preoblikovanje in izbira pravno organizacijske oblike, v kateri bo subjekt opravljal dejavnost, je v dispoziciji subjektov. Glede na določbe ZGD-1 obstaja numerus clausus zakonsko predpisanih pravno organizacijskih oblik, v katerih subjekti opravljajo svojo dejavnost. Ker pa je statusno preoblikovanje in izbira pravno organizacijske oblike opravljanja dejavnosti v dispoziciji strank, ki svobodno izbirajo pravno organizacijsko obliko za opravljanje dejavnosti in se svobodno odločajo o statusnem preoblikovanju ne gre za upravno zadevo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Mestna uprava Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju tudi prvostopenjski organ) zavrgla tožnikovo vlogo z dne 13. 8. 2020 za izdajo soglasja k statusnemu preoblikovanju koncesionarja lekarniške dejavnosti. V obrazložitvi navaja, da je tožniku, zasebnemu zdravstvenemu delavcu kot koncesionarju 28. 2. 2020 z odločbo 502-173/99 za nedoločen čas podelila koncesijo za opravljanje lekarniške dejavnosti in 29. 5. 2020 sklenila še pogodbo o koncesiji za opravljanje lekarniške dejavnosti 1/2000 ter nato še anekse k tej pogodbi. Izvajalec lekarniške dejavnosti, ki je na dan uveljavitve zakona opravljal lekarniško dejavnost na podlagi koncesije in je bil registriran kot zasebni zdravstveni delavec, se sme v skladu s sedmim odstavkom 121. člena Zakona o lekarniški dejavnosti (v nadaljevanju ZLD-1) statusno preoblikovati v gospodarsko družbo na davčno nevtralen način. Ker ZLD-1 v zvezi s tem postopkom prvostopenjskemu organu kot koncedentu ne nalaga nobenih ravnanj ali izdaje upravnih aktov oz. dokumentov in tudi ne določa izvedbe statusnega preoblikovanja koncesionarja ob pogoju soglasja koncedenta, ne gre za upravno zadevo, zato je v skladu s točko 1 prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel tožnikovo vlogo za izdajo soglasja k statusnemu preoblikovanju koncesionarja lekarniške dejavnosti.

2. Pritožbeni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo. Sklicuje se na sedmi odstavek 121. člena ZLD-1. Upravna zadeva je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (2. člen ZUP). V upravnem postopku pristojni organ ugotavlja in presoja ali so v konkretnem primeru izpolnjeni predpisani pogoji za pridobitev, povečanje, zmanjšanje ali izgubo določene pravice oziroma za naložitev, povečanje, zmanjšanje, ukinitev ali oprostitev določene obveznosti ter izda o tem ustrezen konkretni upravni akt, upravno odločbo. Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo. ZLD-1 izdaje soglasja koncedenta ne predpisuje. Na podlagi točke 1 prvega odstavka 129. člena ZUP upravni organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če zadeva, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva. Odločanje o statusnemu preoblikovanju koncesionarja pa ni upravna zadeva, saj ne gre za odločanje o pravici s področja upravnega prava in tudi ne za javnopravno zadevo v smislu 4. člena ZUP. Za odločanje v upravnih stvareh mora biti podana zakonska podlaga. Tožnik tudi ugovarja, da mu ni bila zagotovljena pravica do izjave, vendar ne pojasni, kaj konkretno bi želel z dokaznim predlogom dokazati.

3. Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in uvodoma povzema potek postopka ter na straneh 3 do 6 tožbe navaja razloge, zaradi katerih so podane procesne predpostavke za upravni spor in razloge za odločanje Upravnega sodišča RS na podlagi 65. člena ZUS-1 v sporu polne jurisdikcije. Zgolj odprava izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje bi tožniku prizadela težko popravljivo škodo, saj toženka, kljub jasnemu stališču sodne prakse, tožniku onemogoča statusno preoblikovanje po določbi sedmega odstavka 121. člena ZLD-1. Tožnik brez soglasja MOL ne more na pravno veljaven način izvesti statusnega preoblikovanja. Tako bi lahko prišlo do položaja, ko tožnik lekarniške dejavnosti ne bi mogel več opravljati, kar pojasni. Sklicuje se na Odločbo Ustavnega sodišča RS (v nadaljevanju USRS) U-I-166/17-15 z dne 5. 11. 2020. Tožnik meni, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno. Svojo odločitev prvostopenjski organ utemeljuje na dejstvu, da ZLD-1 izdaje soglasja k statusnemu preoblikovanju koncesionarja lekarniške dejavnosti izrecno ne ureja. Takšna razlaga je napačna, kar izhaja že iz obrazložitve tožnikove vloge in tudi iz pritožbenih navedb, na katere se sklicuje. Dodatno pojasnjuje, da je lekarniška dejavnost zvrst javne službe, ki jo opravljajo javni zavodi in zasebniki na podlagi koncesije. Na podlagi ZLD-1 se koncesija za izvajanje lekarniške dejavnosti poleg fizičnim osebam, lahko podeli tudi pravnim osebam, v katerih ima nosilec lekarniške dejavnosti, ki je hkrati tudi njen poslovodja oz. poslovodni organ, več kot 50 % delež v osnovnem kapitalu (prvi odstavek 39. člena ZLD-1). Izvajalec lekarniške dejavnosti, ki je na dan uveljavitve zakona opravljal lekarniško dejavnost na podlagi koncesije in je bil registriran kot zasebni zdravstveni delavec, se sme v skladu s sedmim odstavkom 121. člena ZLD-1 statusno preoblikovati v gospodarsko družbo na davčno nevtralen način, kar se izvede ob smiselni uporabi določb Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ki se nanašajo na statusno preoblikovanje podjetnika. Bistveno je, da pri prenosu preidejo vse pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem, prevzemna družba pa kot univerzalni pravni naslednik vstopa v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika (drugi odstavek 667. člena ZGD-1). Ker postopek prenosa koncesije z ZLD-1 (kot lex specialis) ni posebej urejen, je potrebno subsidiarno uporabiti določbe Zakona o javno zasebnem partnerstvu (v nadaljevanju ZJZP), Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS) in Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej). Po 46. člen ZGJS lahko koncesionar opravljanje gospodarske javne službe prenese na drugo osebo samo, če je prenos predviden v koncesijski pogodbi, v nasprotnem primeru pa samo z dovoljenjem koncedenta. ZJZP in ZGJS za primer prenosa koncesije izrecno predvidevata predhodno pisno soglasje javnega partnerja. Potreba po soglasju koncedenta za prenos koncesije s statusnim preoblikovanjem izhaja tudi iz odločbe USRS U-I-194/17-21 z dne 15. 11. 2018, kjer je USRS navedlo, da so iz prepovedi, določene v 42. členu ZZDej, izrecno izvzeti prenosi koncesij v okviru materialnih preoblikovanj in da ni nujno, da se prenos zdravstvene koncesije z materialnim preoblikovanjem konča z odvzemom koncesije (kljub 6. alineji prvega odstavka 44.j člena ZZDej), pač pa lahko koncedent prenos zdravstvene koncesije, ki ga vsaj v temelju dopušča zakon (v okviru materialnega preoblikovanja), predhodno odobri. Po povedanem se koncesije lahko prenašajo v okviru materialnega preoblikovanja (tudi po določbah 667. člena Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1) po predhodnem soglasju koncedenta. Namen zakonodajalca pri sprejemu sedmega odstavka 121. člena ZLD-1 je bil obstoječim koncesionarjem zagotovi kontinuiteta delovanja tako, da jim omogoči opravljanje lekarniške dejavnosti v statusni obliki kapitalske družbe. S tem se uresničuje načelo svobodne gospodarske pobude, enakega varstva pravic ter enakosti pred zakonom. Edini razlog, ki utemeljuje zavrnitev izdaje soglasja bi lahko bil, morebitno neizpolnjevanje pogojev prevzemnika, ki jih za koncesionarje, organizirane v obliki kapitalske družbe, določa ZLD-1. Tožnik meni, da je izdaja soglasja za opravljanje lekarniške dejavnosti upravna zadeva, kot to določa 2. člen ZUP. Oba upravna organa sta spregledala primere, ko materialni zakon ne določa kakšen postopek je potrebno uporabiti, temveč se uporablja ZUP (in gre za upravno zadevo), če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave zadeve. ZJZP in ZGJS kot generalna predpisa (lex generalis) izdajo soglasje k prenosu koncesije določata zaradi javnega interesa. Brez soglasja javnega partnerja ni možno prenašati izvajanja javnih nalog oz. pooblastil, ki so podeljena s koncesijo. Sedmi odstavek 121. člena ZLD-1 je kot izjemo od splošne prepovedi koncesije, izrecno uredil možnost prenosa v okviru materialnega statusnega preoblikovanja. Odločitev o soglasju k statusnem preoblikovanju oz. prenosu koncesije zahteva odločanje v upravnem postopku zaradi varstva javnega interesa, hkrati pa to pomeni odločanje o pravici oz. pravni koristi koncesionarja. Izdaja soglasja oz. postopek pridobitve predhodnega soglasja koncendenta po mnenju tožnika vsebuje vse elemente upravne zadeve. Tožnik kot koncesionar opravlja lekarniško dejavnost na podlagi koncesije, ki se izdaja v upravnem postopku. Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oz., če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave zadeve. Pravna podlaga za izdajo soglasja nedvomno obstaja, odločanje o njegovi (ne)izdaji pa pomeni odločanje o pravici oz. pravni koristi. Pri odločitvi o izdaji soglasja gre za pravno vezano odločitev, kjer mora upravni organ presojati ali prevzemna družba izpolnjuje pogoje, ki jih za koncesionarje, organizirane v obliki kapitalskih družb, predpisuje ZLD-1 in v primeru, da je temu tako, mora soglasje izdati. Drugačna razlaga bi bila v nasprotju z namenom določbe sedmega odstavka 121. člena ZLD-1 in v nasprotju z načelom enakosti in pravne varnosti. S tem, ko prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom vloge za izdajo soglasja ni opredelil kot upravno zadevo, je napačno uporabil materialno pravo.

4. Tožnik ugovarja tudi bistveno kršitev določb postopka (4. alineja drugega odstavka 237. člena ZUP), ker izpodbijani sklep ni obrazložen v skladu z 214. členom ZUP. V obrazložitvi je zgolj pavšalno navedba, da ZLD-1 z nobenim določilom v zvezi s statusnim preoblikovanjem v gospodarsko družbo koncendentu ne nalaga ravnanj ali izdaje upravnih aktov oz. dokumentov in tudi ne izvedbe postopka statusnega preoblikovanja koncesionarja ob pogoju soglasja koncendenta. Zgolj sklicevanje na ZLD-1, brez navedb vseh relevantnih predpisov, ima za posledico, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Pritožbeni organ pa le povzema pritožbene razloge ter brez smiselnega zaključka navaja zakonska določila in stališča sodne prakse, za katere ni jasno, kako naj bi vplivale na konkretno zadevo. Poleg navedenega tožniku tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo soglasja.

5. Nepravilno je v zadevi ugotovljeno dejansko stanje, oz. ga prvostopenjski organ sploh ni ugotavljal zaradi zaključka, da ne gre za upravno stvar. Očita arbitrarno ravnanje MOL ter navaja prakso drugih lokalnih skupnosti, ki so izdale soglasje. USRS je z odločbo U-I-166/17-15 dne 5. 11. 2020 zaradi ugotovljene pravne praznine ugotovilo, da je celoten 121. člen ZLD-1 v neskladju z Ustavo RS ter zakonodajalcu naložilo, da mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti. Tožnik v tem postopku zasleduje izdajo soglasja k statusnem preoblikovanju, pri čemer se 121. člen ZLD- 1, kljub navedeni odločbi USRS, še naprej uporablja, saj obravnava možnosti prenosa poslovnih deležev pravne osebe s koncesijo, kar je lahko relevantno šele v naslednji fazi. Ker je izdaja soglasja k preoblikovanju po mnenju tožnika bistvena za zagotovitev njegove pravne varnosti, navedena odločba USRS pa tudi ne prepoveduje statusnega preoblikovanja temveč ureja področje prenosa poslovnih deležev, je razlaga, po kateri se navedeno soglasje za statusno preoblikovanje lahko izda, skladna z navedeno odločbo USRS. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in tožniku izda soglasje za prenos koncesije, podeljene z odločbo MOL 502-173/99 za nedoločen čas, v postopku prenosa podjetja na družbo A., d. o. o., ..., Ljubljana, na podlagi sedmega odstavka 121. člena ZLD-1. MOL kot koncedent je dolžna pod pogojem vpisa statusnega preoblikovanja v sodni oz. poslovni register in pod pogojem, da prevzemna družba izpolnjuje pogoje, ki jih za koncesionarje, organizirane v obliki kapitalske družbe, predpisuje ZLD-1, izdati odločbo, s katero prevzemni družbi podeli koncesijo pod obstoječimi pogoji oz. podrejeno, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. V vsakem primeru naj toženki naloži, da je tožniku dolžna povrniti stroške tega postopka v roku 15 dni po prejemu sodne odločbe o njihovi odmeri, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih obeh upravnih odločb ter podrobneje navaja razloge za zavrnitev tožbe. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. V pripravljalnih vlogah stranki dodatno argumentirata svoja stališča. 8. Ker se v postopku izpodbija procesni sklep v postopku izdaje upravnega akta, je sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 v zadevi odločalo po sodnici posameznici.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit ter utemeljena s pravilnimi razlogi, ki jih navajata prvostopenjski in pritožbeni organ, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. ZUS-1 nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

11. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je prvostopenjski organ pravilno zavrgel tožnikovo vlogo za izdajo soglasja k statusnemu preoblikovanju koncesionarja lekarniške dejavnosti na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi s sedmim odstavkom 121. člena ZLD-1, ker ne gre za upravno zadevo. Sodišče je v skladu z določbami ZUS-1 presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanega postopkovnega sklepa, v okviru tožbenih ugovorov, ki v skladu z določbo 52. člena ZUS-1 ne predstavljajo nedopustne tožbene novote. Sodišče v tem upravnem sporu ni dolžno niti pristojno presojati pravilnosti in zakonitosti statusnega preoblikovanja, saj je to dopustno in utemeljeno z določbami ZGD-1, sam ZLD-1 pa izrecnega odgovora na vprašanje, ali lahko pride na podlagi statusnega preoblikovanja tudi do prenosa koncesije, ne daje.1 Sodišče pripominja, da v konkretnem primeru predmet sodne presoje ni odločitev upravnega organa o vlogi za izdajo soglasja k prenosu koncesije za lekarniško dejavnost. V takšnem primeru pa mora upravni organ postopati po pravilih upravnega postopka, za kar ima podlago v ZUP.2

12. Prvostopenjski organ je tožnikovo vlogo za izdajo soglasja k statusnemu preoblikovanju koncesionarja lekarniške dejavnosti z izpodbijanim sklepom zavrgel ter je tako vsebinsko ni obravnaval. Kot pravno podlago za svojo odločitev je navedel točko 1 prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri upravni organ najprej preizkusi zahtevo in jo med drugim s sklepom zavrže tudi, če zadeva, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva. Na podlagi 2. člena ZUP pa je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (prvi odstavek). Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave zadeve (drugi odstavek).

13. Med strankama ni sporno, da je v konkretnem primeru tožnik vložil vlogo za izdajo soglasja k statusnemu preoblikovanju koncesionarja lekarniške dejavnosti in ne vloge za izdajo soglasja k prenosu koncesije za lekarniško dejavnost. Tudi ni sporno, da je tožnik zasebni zdravstveni delavec, ki kot koncesionar na podlagi odločbe Mestne uprave Mestne občine Ljubljana 502-173/99 z dne 28. 2. 2020 in pogodbe o koncesiji za opravljanje lekarniške dejavnosti 1/2000 z dne 29. 5. 2020 ter aneksov k tej pogodbi opravlja koncesionirano dejavnost, lekarniško dejavnost. Prav tako ni sporno, da lekarniška dejavnosti kot del zdravstvene dejavnosti predstavlja javno službo. Na podlagi sedmega odstavka 121. člena ZLD-1 se izvajalec lekarniške dejavnosti, ki na dan uveljavitve tega zakona opravlja lekarniško dejavnost na podlagi koncesije in je registriran kot zasebni zdravstveni delavec, lahko statusno preoblikuje v gospodarsko družbo na davčno nevtralen način na podlagi smiselne uporabe določb zakona, ki ureja gospodarske družbe in se nanašajo na statusno preoblikovanje podjetnika, pri čemer pa je potrebno upoštevati odločbo USRS U-I-166/17-15 z dne 5. 11. 2020, s katero je ugotovilo, da je celoten 171. člen ZLD-1 v neskladju z Ustavo in Državnemu zboru naložilo v danem roku odpravo ugotovljene protiustavnosti.

14. V konkretnem primeru gre za statusno preoblikovanje tožnika kot registriranega zasebnega zdravstvenega delavca, ki opravlja lekarniško dejavnost v gospodarsko družbo na davčno nevtralen način na podlagi smiselne uporabe določb zakona, ki ureja gospodarske družbe in se nanašajo na statusno preoblikovanje podjetnika (667. člen ZGD-1). Pri statusnem preoblikovanjem po drugem odstavku 667. člena ZGD-1 gre za primer univerzalnega pravnega nasledstva. Statusno preoblikovanje po sedmem odstavku 121. člena ZLD-1 ne predstavlja primera podelitve koncesije po prvem odstavku 39. člena ZLD-1. Iz odločbe USRS U-I-194/17-21 z dne 15. 11. 2018 je razvidno stališče, da koncept materialnih preoblikovanj sloni na institutu univerzalnega pravnega nasledstva in da gre (tudi) v takšnem primeru za prenos koncesije s koncesionarja na drugega izvajalca zdravstvene dejavnosti, na katerega (na ta prenos) pa se v omenjeni zadevi presojana določba tretjega odstavka 42. člena ZZDej ne nanaša. V citirani odločbi je USRS tudi navedlo (opomba 73), da določba drugega odstavka 74. člena ZJZP dopušča prenos posebne in izključne pravice (torej tudi koncesije) na drugega izvajalca skladno z zakonom in ob predhodnem soglasju javnega partnerja, to je koncedenta. Tudi iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, št. I Cpg 903/2013 z dne 11. 2. 2015, je razvidno stališče, da obstajajo področja (kot je upravnopravno), na katerih pri statusnem preoblikovanju ne pride do samodejnega prenosa vseh pravic in obveznosti, ker bi zgolj z uporabo določb ZGD-1 o univerzalnem pravnem nasledstvu lahko prišlo do obida javnopravnih omejitev, in je zato utemeljeno (z odločbo) ugotavljati, ali je prenos koncesije na prevzemno družbo dopusten in ali so v takšnem primeru izpolnjeni pogoji, ki omogočajo koncedentu, da s prenosom soglaša. V predmetni zadevi pa tožnik ni podal vloge za izdajo soglasja k prenosu koncesije, marveč vlogo za podajo soglasja k statusnemu preoblikovanju koncesionarja lekarniške dejavnosti, ki pa ga ZLD-1 in ZGD-1 zakonsko ne predpisujeta, kot to pravilno navajata prvostopenjski in pritožbeni organ, zato tudi po presoji sodišča ni podane zakonske podlage, ki bi nalagale upravnemu organu kot koncedentu izdajo soglasja k statusnemu preoblikovanju koncesionarja lekarniške dejavnosti. Statusno preoblikovanje in izbira pravno organizacijske oblike, v kateri bo subjekt opravljal dejavnost, je v dispoziciji subjektov. Glede na določbe ZGD-1 obstaja numerus clausus zakonsko predpisanih pravno organizacijskih oblik, v katerih subjekti opravljajo svojo dejavnost. Ker pa je statusno preoblikovanje in izbira pravno organizacijske oblike opravljanja dejavnosti v dispoziciji strank, ki svobodno izbirajo pravno organizacijsko obliko za opravljanje dejavnosti in se svobodno odločajo o statusnem preoblikovanju (dispozitivne norme ZGD-1), tudi po presoji sodišča ne gre za upravno zadevo. V konkretnem primeru ne gre za situacijo pa drugem odstavku 2. člena ZUP, kot to zmotno zatrjuje tožnik v tožbi, saj pri statusnem preoblikovanju subjekta ni potrebe za varstvo javnega interesa in navedeno tudi ne izhaja in narave zadeve. Prav tako v konkretnem primeru ne gre za odločanje o pravici s področja upravnega prava in tudi ne za javnopravno zadevo v smislu 4. člena ZUP. Prvostopenjski organ je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovil, da za odločanje o zahtevku, ki ga je podal pritožnik, ni zakonsko določena (upravna) pristojnost prvostopenjskega organa. Šlo pa bi za upravno zadevo zaradi varstva javnega interesa v primeru odločanja o vlogi stranke za prenos koncesije, kar pa ni konkretni primer. Prenos koncesije tudi po mnenju sodišča zaradi varstva javnega interesa ni dispozitivna odločitev subjekta, kot to pravilno navaja tožnik v tožbi. Tožnik po presoji sodišča prvostopenjskemu organu neutemeljeno očita napačno uporabo materialnega prava. Glede na predhodno navedeno je neutemeljen tožnikov očitek, da brez soglasja MOL ne more na pravno veljaven način izvesti statusnega preoblikovanja.

15. Po presoji sodišča so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori kršitve določb postopka. Izpodbijani sklep vsebuje vse zakonsko predpisane sestavine, kot jih določa 214. člen ZUP in zadošča standardu obrazloženosti ter tudi omogoča preizkus. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, dopolnjeni z razlogi iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa jasno izhaja pravna podlaga za zavrženje tožnikove vloge za izdajo soglasja k statusnemu preoblikovanju koncesionarja lekarniške dejavnosti, jasno so navedeni tudi razlogi. Sodišče sodi, da je prvostopenjski organ odločitev oprl na pravilno zakonsko določbo točke 1 prvega odstavka 129. člena ZUP v povezavi z 2. členom ZUP, ki jo je tudi pravilno uporabil. Glede na dejstvo, da je prvostopenjski organ predmetno tožnikovo vlogo zavrgel in je zato vsebinsko ni obravnaval, tudi očitek nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ni utemeljen. Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor arbitrarne odločitve prvostopenjskega organa. Odločitev upravnega organa bi bila arbitrarna in bi s tem pomenila kršitev 22. člena Ustave RS, če bi bila „očitno napačna in brez razumnih pravnih argumentov“, česar pa prvostopenjskemu organu v konkretnem primeru ne moremo očitati. Upravni organ se je v obrazložiti izpodbijanega akta jasno in argumentirano opredelil do bistvenih okoliščin, ki so v konkretnem primeru narekovale odločitev upravnega organa, ki pa je bila v danem primeru zavrženje tožnikove vloge za izdajo soglasja k statusnemu preoblikovanju koncesionarja lekarniške dejavnosti. Sklicevanja tožnika na druge podobne zadeve na odločitev v konkretnem primeru ne vpliva. Kot je tožniku pravilno pojasnil pritožbeni organ v obrazložitvi odločbe upravni organ vodi upravni postopek in odloča v upravnih stvareh samostojno v okviru in na podlagi zakonov, podzakonskih predpisov, predpisov lokalnih skupnosti in splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. V skladu z določbo 12. člena ZUP uradna oseba samostojno opravlja dejanja v upravnem postopku in v tem okviru ugotavlja dejstva in okoliščine ter na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin uporablja predpise oziroma splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil. 16. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče v postopku tudi ni našlo očitanih kršitev kršitev določb postopka ter tudi ne kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Med strankama je sporna razlaga materialnega prava in sicer točke 1 prvega odstavka 129. člena v povezavi z 2. členom ZUP.

18. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Glej sodbo Upravnega sodišča RS IV U 31/2020-19 z dne 3. 7. 2020. 2 Glej sodbo Upravnega sodišča RS I U 115/2018-16 z dne 20. 9. 2018.