Jedro

Glede na določbo 2. odst. 108. člena ZPP, ki se po mnenju pritožbenega sodišča uporablja tudi pri odločanju o plačilu oziroma oprostitvi plačila sodnih taks, je v konkretnem primeru, ko je tožeča stranka predlog za oprostitev vložila po svojem pooblaščencu, ki je odvetnik, sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je takšno nepopolno vlogo zavrglo, ne da bi jo pošiljalo tožeči stranki v dopolnitev (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 6/2009). Pravilnosti navedenega ravnanja pritožba s sklicevanjem na uporabo določb ZUP v postopkih odločanja o plačilu oziroma oprostitvi sodnih taks ne uspe omajati. Dejstvo je namreč, da se v predmetnem postopku odloča o civilnopravnem razmerju, zato sodišče v celotnem postopku, torej tudi pri odločanju o plačilu oziroma oprostitvi sodnih taks, odloča po pravilih tega postopka, to pa so pravila ZPP. Poleg tega določbe ZPP uporabljamo tudi v primerih, ko zakon na njegovo uporabo ne napotuje. Nenazadnje pa ZPP tudi sam v 1. odst. 168. člena določa, da se v pravdnem postopku glede oprostitve, odloga ali obročnega plačila taks uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodne takse, torej ZST-1, kar daje dovolj legitimacije za uporabo določb ZPP.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse oziroma podrejeno za obročno plačilo takse. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da tožeča stranka predlogu za oprostitev plačila sodne takse oziroma njeno obročno plačilo ni predložila vsega, kar določata 2. in 3. odst. 12. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in ker je vlogo vložila po odvetniku, jo je sodišče skladno z določbo 2. odst. 108. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zavrglo.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka po svojih pooblaščencih in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ali spremeni in po potrebi vrne zadevo v nov postopek. V pritožbi se najprej sklicuje na 12. člen ZST-1 in navaja, da gre pri sodni taksi za samostojno javnopravno obveznost taksnega zavezanca v razmerju do države, ki terja vsaj smiselno uporabo Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kot ta to določa v 4. členu. Plačilo sodne takse in s tem tudi vprašanje oprostitve plačila je namreč posebna obveznost stranke v odnosu do države, in kot tako ne predstavlja civilnega razmerja. Poleg tega ZST-1 ne vsebuje postopkovnih določb in tudi ne določa subsidiarne uporabe določb drugega postopkovnega predpisa. V kolikor predlagatelj svojemu predlogu za oprostitev, vloženem po odvetniku, ne predloži izjave o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu, bi ga sodišče skladno z ZUP moralo pozvati na dopolnitev takšne formalno nepopolne vloge. ZUP namreč ne razlikuje med nepopolno vlogo laične stranke in nepopolno vlogo odvetnika. Poudarja, da Pravilnik sicer določa, da mora biti izjava predložena na predpisanem obrazcu, vendar pa so sodišča skladno s 125. členom Ustave RS vezana samo na ustavo in zakon, ki pa vlagatelju takšne obveznosti ne nalaga. Iz 12. člena ZST-1 izhaja le obveznost podati vsebinsko ustrezno izjavo o premoženjskem stanju, ne pa tudi obveznosti podati jo na predpisanem obrazcu. Predpisani obrazec je le sredstvo za pridobitev vsebinsko ustrezne izjave o premoženjskem stanju vlagatelja in mora sodišče tudi v primeru, če je izjava predložena na predpisanem obrazcu, presojati njeno vsebino in ne obliko.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka podala predlog za oprostitev plačila sodne takse oziroma podrejeno njeno obročno plačilo. Skladno z 2. odst. v zvezi s 3. odst. 12. člena ZST-1 mora stranka, ki je pravna oseba, predlogu za oprostitev priložiti pisno izjavo o svojem premoženjskem stanju, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo in vsebuje zlasti podatke stranke o premoženju, denarnih sredstvih in dohodkih iz dejavnosti. Podrobnejšo vsebino izjave in obliko obrazca predpiše minister za pravosodje. Iz podatkov spisa izhaja, da tožeča stranka takšne izjave svojemu predlogu ni priložila, zato je njena vloga nepopolna, saj ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (1. odst. 108. člena ZPP). Glede na določbo 2. odst. 108. člena ZPP, ki se po mnenju pritožbenega sodišča uporablja tudi pri odločanju o plačilu oziroma oprostitvi plačila sodnih taks, je v konkretnem primeru, ko je tožeča stranka predlog za oprostitev vložila po svojem pooblaščencu, ki je odvetnik, sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je takšno nepopolno vlogo zavrglo, ne da bi jo pošiljalo tožeči stranki v dopolnitev (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 6/2009). Pravilnosti navedenega ravnanja pritožba s sklicevanjem na uporabo določb ZUP v postopkih odločanja o plačilu oziroma oprostitvi sodnih taks ne uspe omajati. Dejstvo je namreč, da se v predmetnem postopku odloča o civilnopravnem razmerju, zato sodišče v celotnem postopku, torej tudi pri odločanju o plačilu oziroma oprostitvi sodnih taks, odloča po pravilih tega postopka, to pa so pravila ZPP. Poleg tega določbe ZPP uporabljamo tudi v primerih, ko zakon na njegovo uporabo ne napotuje. Nenazadnje pa ZPP tudi sam v 1. odst. 168. člena določa, da se v pravdnem postopku glede oprostitve, odloga ali obročnega plačila taks uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodne takse, torej ZST-1, kar daje dovolj legitimacije za uporabo določb ZPP. Držijo sicer nadaljnje pritožbene navedbe, da mora sodišče pri odločanju presojati vsebino izjave in ne oblike, vendar pa podatki, ki jih je tožeča stranka navedla v predlogu, tudi po vsebini niso zadostni in ne ustrezajo podatkom, ki morajo biti sicer posredovani v pisni izjavi in bi sodišču zadoščali za odločitev o taksni oprostitvi oziroma obročnem plačilu. Glede na zgoraj obrazloženo je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pritožba tožeče stranke pa neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče, potem ko tudi uradoma upoštevnih kršitev (2. odst. 350. člena ZPP) ni zasledilo, zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).