Jedro

V skladu z načelom enakosti pred zakonom je odločitev, da ima pravico do delne pokojnine tudi odvetnik, ki svojo dejavnost opravlja z največ polovico polnega delovnega časa in ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice tako, da je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 17. 3. 2008 in št. ... z dne 30. 10. 2007 (1. točka izreka). Tožnici je priznalo pravico do delne pokojnine od 1. 2. 2006 dalje (2. točka izreka). Tožencu je nadalje naložilo, da je dolžan v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe s posebno odločbo odločiti o odmeri, višini in izplačilu delne pokojnine ter tožnici v istem roku izplačati vse že zapadle zneske delne pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nadalje je odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 280,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pri tem navaja, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-358/04-13 z dne 19. 10. 2006 (Ur. l. RS, št. 112/06) odločilo, da sta 1. odstavek 58. člena in 2. odstavek 178. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1) v neskladju z Ustavo. Nadalje je odločilo, da je zakonodajalec ugotovljeno neskladje dolžan odpraviti v roku 9 mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Ustavno sodišče je sprejelo ugotovitveno odločbo in je torej zgolj ugotovilo, da sta prej citirani določbi v neskladju z Ustavo. Odločbi torej nista bili odpravljeni ali razveljavljeni, pravne posledice ugotovljene neskladnosti pa še niso urejene, kajti odprava neskladnosti je v pristojnosti zakonodajalca. Dokler s strani zakonodajalca prostiustavnost ni odpravljena, se takšna zakonska ali druga ureditev kljub ugotovitveni odločbi Ustavnega sodišča, uporablja še naprej, kar pomeni, da sta izpodbijani odločbi toženca pravilni in zakoniti. Toženec je namreč odločal v skladu z veljavno določbo 1. odstavka 58. člena ZPIZ-1. Tudi v času odločanja sodišča prve stopnje neskladnost še ni bila odpravljena. Sodišče se je protizakonito in protiustavno postavilo v vlogo zakonodajalca in ni upoštevalo tedaj še veljavno določbo zakona tako, kot je zapisana, temveč je štelo, kot da je razveljavljena in namesto zakonodajalca oblikovalo novo zakonsko normo. S tem je kršilo materialno pravo, torej v času sojenja še veljavne določbe ZPIZ-1. Prav tako je z odločitvijo kršilo določbo 50. člena in 4. odstavka 153. člena Ustave RS. V kolikor bi toženec pri reševanju zahtevkov v upravnem postopku postopal tako, kot je to storilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi, opr. št. VIII Ips 172/2006, bi kršil načelo enakosti pred zakonom, saj bi ravnal samovoljno in to ne glede na že citirano odločbo Ustavnega sodišča RS z dnem 19. 10. 2006. Nadalje toženec še poudarja, da je sodišče prve stopnje tudi nepravilno priznalo datum, od kdaj naprej gre tožnici pravica do delne starostne pokojnine. Datum je določilo pred datumom objave odločbe Ustavnega sodišča RS v Uradnem listu in tudi pred potekom roka 9 mesecev za odpravo ugotovljene neskladnosti. Razen tega tožnica 1. 2. 2006 še ni vložila zahtevek za priznanje pravice do delne pokojnine. Iz listinske dokumentacije je namreč razvidno, da je vlogo za priznanje navedene pravice vložila 26. 10. 2007. Zaradi vsega navedenega tudi ni pravne podlage za priznanje zakonskih zamudnih obresti, saj toženec ni v zamudi s plačili. Razen tega je sodišče tudi nepravilno uporabilo določbo 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1, ki ureja vprašanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, saj gre pri odškodnini za drugo pravno istovetnost kot pri zamudnih obrestih, ki jih vtožuje tožnica. Kakršenkoli odškodninski zahtevek pa ne izhaja iz tožbenega zahtevka in tudi ne iz trditvene podlage tožnice. V zvezi s 1. odstavkom 276. člena pa toženec poudarja, da izpodbijani odločbi temeljita na veljavnih določbah ZPIZ-1. Toženec torej ni v ničemer ravnal nezakonito, saj je nosilec in izvajalec obveznega zavarovanja, razlogi, ki so bili ugotovljeni z odločbo Ustavnega sodišča RS o ustavno skladni razlagi neke zakonske določbe, pa ne morejo pomeniti protipravnega ravnanja toženca. Posledično je tudi nepravilna odločitev glede povrnitve stroškov postopka. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP).

Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo toženca opr. št. ... z dne 17. 3. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 30. 10. 2007, s katero je toženec odločil, da se zavrne zahteva za priznanje pravice do delne pokojnine. Toženec se je postavil na stališče, da ima tožnica kot odvetnica v skladu z določbo 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 status samozaposlene osebe. Ker ne gre za delovno razmerje z največ polovico delovnega časa, pač pa za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje odvetnika, s tem niso izpolnjeni pogoji po 1. odstavku 58. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do delne pokojnine. V navedenem členu je namreč določeno, da zavarovanec, ki je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, lahko pridobi pravico do delne pokojnine, če je v delovnem razmerju z največ polovico polnega delovnega časa. V 178. členu je urejen ponovem vstop v zavarovanje (reaktivacija). Določeno je, da uživalec pokojnine, ki na območju Republike Slovenije oziroma v tujini ponovno sklene delovno razmerje, je izvoljen ali imenovan za nosilca javne ali druge funkcije, za katero prejema plačo oziroma nadomestilo plače za opravljanje te funkcije, ali začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje. Ne glede na omenjeno določbo, pa se upravičencu izplačuje polovica pokojnine, če je zaposlen z največ polovico polnega delovnega časa.

Glede pritožbenih navedb v zvezi z uporabo 1. odstavka 58. člena ZPIZ-1 in 2. odstavka 178. člena ZPIZ-1, je pritožbeno sodišče že v več zadevah, kot npr. Psp 285/2009, Psp 156/2009, Psp 147/2009, Psp 256/2009 zavzelo stališče, da je upoštevajoč dejstvo, da so pri plačilu prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje samozaposleni in zaposleni v enakem položaju, potrebno zavarovance enako obravnavati tudi pri uveljavljanju pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja. Tako stališče je zavzelo tudi že Vrhovno sodišče RS v zadevi pod opr. št. VIII Ips 172/2006 z dne 25. 10. 2007 kot tudi Ustavno sodišče RS v že citirani zadevi z dne 19. 10. 2006. Obveznost, ki jo je zakonodajalcu naložilo Ustavno sodišče Republike Slovenije, ni bila izvršena. V tem primeru pa sodišče določb zakona, za katere je ugotovljena neustavnost, ne sme uporabiti. Tudi iz odločitve Vrhovnega sodišča RS (Ru 30/96) izhaja, da mora sodišče pri sojenju upoštevati tudi odločitev Ustavnega sodišča, s katero je ugotovljena neustavnost zakonske določbe, četudi posamezna določba zaradi razlogov po 48. členu ZUstS ni razveljavljena. Za določbe zakona, za katere je Ustavno sodišče ugotovilo neskladje z Ustavo, smiselno velja ureditev po 44. členu ZUstS, po katerem se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Vrhovno sodišče je v navedeni sodbi ugotovilo, da sodišče ne sme odkloniti sodnega varstva. V primeru zakonskih praznin je naloga sodnika, da ugotovljeno pomanjkljivost v zakonu zapolni in pri tem upošteva pravila, ki urejajo sorodne pravice oziroma splošna pravna pravila. Kot je to obrazložilo tudi Višje delovno in socialno sodišče v zadevi opr. št. Psp 156/2009 z dne 13. 5. 2009, je odvetniško dejavnost mogoče šteti kot zaposlitev. Delovnega časa za opravljanje odvetniške dejavnosti oziroma poslovnega časa za odvetniško pisarno, zakon ne določa. Zato je v skladu z načelom enakosti pred zakonom odločitev, da ima pravico do delne pokojnine tudi odvetnik, ki svojo dejavnost opravlja z največ polovico polnega delovnega časa. Glede na navedeno torej sodišče nikakor ni prevzelo pristojnosti zakonodajalca, kot to navaja toženec v pritožbi, temveč je zgolj upoštevaje odločitev Ustavnega sodišča, samo zapolnilo pravno praznino, ki je nastala potem, ko je Ustavno sodišče ugotovilo, da sta že citirani določbi ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo.

Toženec v pritožbi ne izpodbija ugotovljenega dejanskega stanja. Iz ugotovitve sodišča prve stopnje tako izhaja, da tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine, da pa je s 1. 2. 2006 začela opravljati dejavnost odvetništva v skrajšanem delovnem času. Kot to poudarja toženec, izhaja pa tudi iz dokumentacije v upravnem spisu, je tožnica vlogo za priznanje pravice do delne pokojnine vložila 26. 10. 2007. ZPIZ-1 v 1. odstavku 156. člena določa, da zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice. Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine je prenehanje obveznega zavarovanja, razen za vajence in osebe iz 2. odstavka 34. člena tega zakona (2. odstavek 156. člena ZPIZ-1). Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, je do spremembe zavarovanja (opravljanje odvetniške dejavnosti v skrajšanem delovnem času) prišlo s 1. 2. 2006. V tem primeru so tudi po stališču pritožbenega sodišča z navedenim dnem bili izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do delne pokojnine. Pri tem pa je potrebno poudariti, da datum priznanja pravice ni vedno enak datumu, od kdaj naprej se dajatev iz pokojninskega zavarovanja izplačuje zavarovancu. Glede izplačila je namreč potrebno uporabiti določbo 157. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, se pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Sodišče prve stopnje glede datuma, od kdaj naprej se tožnici izplačuje delna pokojnina, ni razsodilo, temveč je odločitev o izplačilu naložilo tožencu. Kot to izhaja iz 3. točke izreka izpodbijane sodbe bo namreč toženec s posebno odločbo odločil o odmeri, višini in tudi o izplačilu delne pokojnine. Pri tem je sodišče tudi v obrazložitvi opozorilo ravno na prej citirano določbo 2. odstavka 157. člena ZPIZ-1 ter na dejstvo, da je tožnica vlogo za priznanje pravice do delne pokojnine vložila šele dne 26. 10. 2007. Tožnica je bila torej za polovico polnega delovnega časa zavarovana od 1. 2. 2006 dalje. Za preostali čas do polnega delovnega časa ni imela statusa zavarovanca. Za takšen primer pa velja 2. odstavek 157. člena ZPIZ-1, po katerem se osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev za nazaj. Tako stališče je zavzelo pritožbeno sodišče že v zadevi pod opr. št. Psp 156/2009 z dne 13. 5. 2009. Glede na vse navedeno je torej odločitev sodišča prve stopnje, da se tožnici prizna pravica do delne pokojnine od 1. 2. 2006 dalje pravilna, medtem ko bo o datumu, od kdaj naprej se ji delna pokojnina izplačuje, upoštevaje prej citirano določbo ZPIZ-1 odločil toženec s posebno odločbo. Glede na navedeno so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti. Kot je to določeno v 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1, se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezen znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe. Ker sta bili odločbi toženca odpravljeni, je s tem izpolnjen dejanski stan po prej citirani določbi ZPIZ-1, kar pomeni, da je toženec dolžan plačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti. Pri tem ni pomembno, da tožnik odškodnino ni izrecno uveljavljal, saj je Ustavno sodišče v odločbi, opr. št. Up-133/04 z dne 1. 12. 2005 navedlo, da navedba pravne podlage tožbenega zahtevka ni obvezna sestavina vsebine tožbe. Pravna kvalifikacija tožbenega zahtevka je po načelu „iura novit curia“ (sodišče pravo zna) naloga sodišča. Tožnica je navedla vsa odločilna dejstva in tudi postavila zahtevek, na podlagi katerega je mogoče razsoditi, da je izpolnjeno dejansko stanje, kot ga je imel zakonodajalec v mislih, ko je določil odškodninsko odgovornost toženca v primeru izdaje nezakonitih odločb ter kasnejšega priznanja pravice za nazaj. S tem, ko je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, je utemeljeno naložilo tožencu tudi plačilo stroškov postopka (1. odstavek 68. člena ZDSS-1 oziroma 1. odstavek 154. člena ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.