Jedro

Kršitev kazenskega zakona je podana takrat, kadar sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi materialno pravo in ne, če vložnik pri zatrjevanju kršitve kazenskega zakona izhaja iz lastne, glede odločilnih dejstev popolnoma nasprotne dokazne presoje.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu v zvezi s 4. odstavkom 95. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenec oprosti stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Obsojeni J.P. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 28.1.1999 spoznan za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po 1. odstavku 183. člena KZ in na podlagi iste zakonske določbe obsojen na 2 leti zapora. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi obsojenčevega zagovornika deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu kazen znižalo na 1 leto in 6 mesecev zapora. V ostalem je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je dne 31.8.2000 zagovornik obsojenega J.P. iz razlogov po 1. in 2. točki 420. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec A.R. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je sodišče pravilno uporabilo kazenski zakon, ni pa zagrešilo procesnih kršitev. Poudarja, da zagovornik v zahtevi nakazuje na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ne more biti predmet presoje v tem postopku. Zato meni, da je zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obsojenega J.P. v zahtevi trdi, da sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznim predlogom obrambe, s katerimi je ta želela dokazati, da je mladoletna oškodovanka G.Z. pod vplivom matere, sicer nekdanje obsojenčeve izvenzakonske partnerice, ki da se ni mogla sprijazniti z dejstvom, da jo je obsojenec zapustil ter zaživel v skupnosti z drugo žensko, obsojenca po krivem obremenila. Vložnik v zahtevi mnenje sodne izvedenke K.D., specialistke klinične psihologije - psihoterapevtke, dokazno vrednoti drugače, kot sta to v izpodbijani pravnomočni sodbi storili sodišči prve in druge stopnje. Navaja tudi, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da ni sprejemljivo, da bi devetletni otrok, če bi bil sredstvo, s katerim je manipulirala njegova mati, da bi se maščevala obsojencu med kazenskim postopkom, na obravnavah pri klinični psihologinji, ginekologinji in na sodišču vsakič povedal enako, to je, da ga je obsojenec spolno zlorabil. Sodišču prve stopnje v zahtevi očita, da ni hotelo razjasniti razmerja med oškodovankino materjo in obsojencem, kar da je narekovala okoliščina, da je nekdanja partnerica pred vložitvijo kazenske ovadbe tako grobo napadla obsojenca, da se je moral zateči po pomoč na policijsko postajo. Vzrok napada je bila potrditvah vložnika ljubosumnost zaradi obsojenčevega življenja z drugo žensko. V zahtevi vložnik tudi poudarja, da je sodišče zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje obsojenčevih sosedov, ki da so videli, da je oškodovanka v obsojenčevi stanovanjski hiši, kamor jo je pripeljala mati, večkrat prespala. Vse navedene okoliščine po vložnikovi presoji govorijo v prid sklepu, da je oškodovankina mati, ki je ljubosumna in motena osebnost, iz maščevanja zlorabila svoj vpliv na hčerko G.Z. in šla celo tako daleč, da je obsojencu začela groziti, da ga bo prijavila, ker naj bi spolno nadlegoval tudi njunega štiriletnega sina. S takimi navedbami obsojenčev zagovornik podaja drugačno dokazno presojo od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi in s tem uveljavlja razlog zmotne in tudi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po 2. odstavku 420. člena ZKP iz tega razloga ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Svojo trditev, da je sodišče druge stopnje kršilo kazenski zakon, obsojenčev zagovornik v zahtevi utemeljuje z navedbo, da je taka kršitev podana, ker je pritožbeno sodišče potrdilo prvostopenjsko sodbo "z vsemi zgoraj navedenimi kršitvami". Kršitev kazenskega zakona je podana takrat, kadar sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi materialno pravo. Pri zatrjevanju, da je podana kršitev kazenskega zakona, vložnik zahteve ne izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v izpodbijani pravnomočni sodbi, pač pa iz lastne, glede odločilnih dejstev popolnoma nasprotne dokazne presoje. Na ta način ne uveljavlja kršitev kazenskega zakona, temveč napada v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kar pa, kakor je že povedano, ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Obsojenčev zagovornik ne more biti uspešen niti s trditvijo, da sodišče druge stopnje ni sprejelo nobene ocene o utemeljenosti zavrnitve dokaznih predlogov, na podlagi katerih bi lahko prvostopenjsko sodišče razjasnilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je v skladu s 7. odstavkom 364. člena ZKP v sodbi podrobno obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazne predloge obrambe za zaslišanje prič A.B., Z.S. in M.S. in čemu ni postavilo izvedenca psihiatrične stroke, da bi ta pregledal obsojenca ter podal mnenje, ali je sposoben storiti takšna dejanja, kot so mu bila očitana v obtožnici. Taki presoji je v celoti pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ki je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo navedene dokazne predloge obrambe ter svojo odločitev v tem delu tudi ustrezno obrazložilo. Zato ne drži, da višje sodišče ni presodilo te navedbe pritožbe. Zato ni podana kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP, ki jo s temi navedbami uveljavlja obsojenčev zagovornik.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obsojenega J.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenčev zagovornik z zahtevo ni uspel, vendar je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP obsojenega J.P. glede na njegove slabe gmotne razmere oprostilo plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.