Jedro

Toženec je sicer ravnal nestrokovno, ko ni preveril, ali je v rezervoarju in dovodnih ceveh samo dizelsko gorivo, vendar kljub temu ni mogoče, da bi glava motorja, če bi bila prej brezhibna, počila takoj ob zagonu. Zato sta oba sklepa, da je bila glava poškodovana že prej. Ob takem dejanskem stanju ni podana vzročna zveza med ravnanjem toženca in nastalo škodo kot ena od predpostavk odškodninske odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v K. zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 1.199.327,18 SIT. Ugotovilo je, da je bil motor, ki ga je tožnik izročil tožencu, že pokvarjen, da je toženec kot prevzemnik dela tožnika opozoril na napake motorja, da je torej opravil svojo pojasnilno dolžnost in da je tožnik kljub temu naročil popravilo. Tožnik pa tudi ni dokazal, da bi do napake prišlo zaradi zagona motorja z napačnim gorivom.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da je odgovornost treba presojati v smislu ugotavljanja kvalitete izvedbe naročila. Izvedenec J. je pojasnil, da je toženec ravnal nestrokovno. Če bi toženec sumil okvaro motorja, bi moral popravilo odkloniti, tega pa ni storil. Zato niso toliko pomembna dejstva ob prevzemu, pomembnejša so dejstva glede same nekvalitetne izvedbe. Sodišče je bistveno kršilo postopek, ker ni pojasnilo razlik v izvedenskih mnenjih, saj je izvedenec J. ugotovil krivdo toženca. Prav tako na sodbo ne more vplivati dejstvo, da je bila tožba popravljena.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je med postopkom na prvi stopnji zatrjeval, da je toženec pri zamenjavi bencinskega motorja z dizelskim (ki ga je priskrbel tožnik) pozabil izprazniti bencinsko gorivo iz rezervoarja. Ob zagonu motorja je zato počila glava motorja. V tem smislu torej drži pritožbena navedba, da je odgovornost toženca treba presojati z vidika kvalitete izvedbe naročila. Prvostopno sodišče je za ugotovitev vzroka poškodbe, to je počenja glave motorja, imenovalo dva izvedenca. Med obema mnenjema je res nekaj razlik, vendar sta oba izvedenca glede odločilne okoliščine prišla do iste ugotovitve. Toženec je sicer ravnal nestrokovno, ko ni preveril, ali je v rezervoarju in dovodnih ceveh samo dizelsko gorivo, vendar kljub temu ni mogoče, da bi glava motorja, če bi bila prej brezhibna, počila takoj ob zagonu. Zato sta oba sklepala, da je bila glava poškodovana že prej. Ob takem dejanskem stanju (ki mu pritožba izrecno ne nasprotuje) ni podana vzročna zveza med ravnanjem toženca in nastalo škodo kot ena od predpostavk odškodninske odgovornosti. V zvezi s tem je dodati, da je neutemeljena pritožbena navedba, da gre za kršitev postopka, ker ni pojasnjeno nasprotje med mnenjema, saj je eden od izvedencev ugotovil krivdo toženca. Krivda je stvar pravne presoje in ni naloga izvedenca, zato razlike med mnenjema glede krivde ne morejo biti upoštevne. Zgoraj pa je bilo pojasnjeno, da sta si izvedenca glede odločilne okoliščine, to je, da do okvare ni prišlo zaradi enkratnega zagona z bencinskim gorivom, ampak je bila glava motorja počena že prej, enotna, in med njunima mnenjema ni nasprotij.

Prvostopno sodišče je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to je 625. člen Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri je podjemnik dolžan opozoriti naročnika na napake materiala, ki mu ga je naročnik izročil, kar jih je opazil ali moral opaziti, ker sicer odgovarja za škodo (1. odstavek 625. člena OZ). Če je naročnik zahteval, naj stvar izdela iz materiala z napakami, na katere ga je podjemnik opozoril, pa mora podjemnik ravnati po njegovi zahtevi, razen če je očitno, da material ni primeren za naročeno delo (o tem tožnik nima navedb) ali če bi izdelava iz zahtevanega materiala lahko škodila podjemnikovemu ugledu (na ta razlog bi se lahko skliceval kvečjemu toženec). Z opozorilom se torej lahko podjemnik izogne svoji odgovornosti iz prvega odstavka 625. člena OZ. Prvostopno sodišče se je zato pravilno ukvarjalo z okoliščinami ob prevzemu dela, ki bi lahko vplivale na toženčevo odgovornost. Iz razlogov sodbe izhaja, da je toženec izrazil dvom o kvaliteti prinešenega motorja, tožnik pa je pri popravilu vztrajal. Tem dejanskim ugotovitvam pritožba izrecno ne nasprotuje. Ker je podan dejanski stan iz drugega odstavka 625. člena OZ, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi toženec lahko popravilo odklonil. Povedano pomeni, da ni podana toženčeva odgovornost niti na podlagi določbe 625. člena OZ.

Nerazumljiva je pritožbena navedba, da gre za kršitev postopka, ker je sodišče opiralo sodbo na dejstvo, da je bila tožba popravljena. Prvostopno sodišče je v skladu z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ocenjevalo izvedene dokaze, vsakega posebej in vse skupaj. Spreminjanje tožbenih navedb je res naštelo kot eno od okoliščin, zaradi katerih tožniku ni verjelo (kar samo po sebi ni nedovoljeno), vendar v povezavi z njegovo izpovedjo, predvsem pa z ostalimi izvedenimi dokazi. Prvostopno sodišče je pri ugotavljanju dejanskega stanja izhajalo iz izpovedi toženca in priče S.U., nikakor pa ne iz okoliščine, da je tožnik spreminjal svoje navedbe.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še z vidika pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ). Ker takih kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.