Jedro

Zahtevo za varstvo zakonitosti v zadevah o prekršku lahko vloži edino (vrhovni) državni tožilec, ne pa tudi storilec prekrška ali njegov zagovornik.

Izrek

Zahteva zagovornice storilca M.S. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Storilec M.S. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 27.11.2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 14.2.2007, spoznan za odgovornega prekrška po prvem odstavku 122. člena ZVCP-1 in prekrška po tretjem odstavku 132. člena ZVCP-1. Izrečena mu je bila enotna globa v znesku 240.000 SIT in 24 kazenskih točk v cestnem prometu za prekrška, storjena z motornim vozilom B kategorije, s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 16.8.2007 vlaga zagovornica storilca, odvetnica S.M. iz D., in sicer zaradi kršitve materialnih določb zakona ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po določbi drugega odstavka 169. člena Zakona o prekrških (ZP-1, Ur. list RS št. 7/03, s spremembami in dopolnitvami) zahtevo za varstvo zakonitosti lahko vloži državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pritožbe zoper sodbo o prekršku sodišča prve stopnje. V skladu s citirano določbo ZP-1 torej sme zahtevo za varstvo zakonitosti v zadevah o prekršku vložiti edino (vrhovni) državni tožilec, ne pa tudi storilec prekrška ali njegov zagovornik. Ta lahko vloži edino pobudo za vložitev izrednega pravnega sredstva pri vrhovnem državnem tožilstvu.

Glede na to, da ZP-1 storilcu prekrška in njegovemu zagovorniku ne daje pravice vložiti to izredno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornice storilca M.S. za varstvo zakonitosti kot nedovoljeno zavrglo (drugi odstavek 423. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom ZP-1).