Jedro

Za presojo poteka absolutnega zastaralnega roka je ključen datum odprave sodne odločbe na naslov storilca in ne datum, ko je odločba odpravljena prekrškovnemu organu.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni PR 257/2007 z dne 15. 3. 2011, v zvezi s plačilnim nalogom Postaje prometne policije Murska Sobota z dne 23. 3. 2007 spremeni tako, da se postopek o prekrških po tretjem odstavku 122. člena ZVCP-1 in po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 237. člena ZVCP-1 ustavi.

II. Odločba o enotni sankciji se razveljavi.

III. Za prekršek po c) točki četrtega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 130. člena ZVCP-1 se izreče že določena globa v višini 250,38 EUR in 5 kazenskih točk. IV. Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Postaja prometne policije Murska Sobota je zoper D. H. dne 23. 3. 2007 izdala plačilni nalog zaradi prekrškov po c) točki sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1, po tretjem odstavku 122. člena ZVCP-1, po c) točki četrtega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 130. člena ZVCP-1 in po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 237. člena ZVCP-1. Izrečena mu je bila enotna globa v višini 1.043,24 EUR in 14 kazenskih točk. Zoper plačilni nalog je storilec po svojem zagovorniku vložil zahtevo za sodno varstvo, kateri je Okrajno sodišče v Gornji Radgoni delno ugodilo. Sodišče je izpodbijani plačilni nalog v odločitvi o sankciji zaradi prekrška po tretjem odstavku 122. člena ZVCP-1 spremenilo tako, da je storilcu izreklo globo 500,00 EUR, zaradi prekrška po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 237. člena ZVCP-1 je sodišče storilcu izreklo opomin, glede prekrška po c) točki sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1 pa je sodišče skladno s

5. točko prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) plačilni nalog spremenilo tako, da je postopek ustavilo. V ostalem je sodišče zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in plačilni nalog potrdilo tako, da mora storilec prekrška plačati globo v skupnem znesku 750,38 EUR.

2. Vrhovna državna tožilka je na pobudo storilčevega zagovornika zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi kršitve 3. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1. Navaja, da je absolutno zastaranje postopka nastopilo dne 23. 2. 2011, to je preden je prekrškovni organ odpravil izpodbijano sodbo storilcu prekrška, ter da je pregon za prekršek absolutno zastaral. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da sodbo okrajnega sodišča v zvezi z odločbo prekrškovnega organa spremeni tako, da se postopek o prekršku po tretjem odstavku 122. člena ZVCP-1 in po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 237. člena ZVCP-1 ustavi.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 in ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu in njegovemu zagovorniku. Zagovornik storilca je v odgovoru pritrdil navedbam vrhovnega državnega tožilstva.

B.

4. ZP-1 v prvem odstavku 42. člena določa, da postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen (relativno zastaranje), po določbi tretjega odstavka istega člena pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku (absolutno zastaranje). Ustavno sodišče je v odločbi Up-762/03 z dne 7. 4. 2005 zavzelo stališče glede absolutnega zastaranja pregona zaradi prekrška, v kateri je odločilo, da ne zadošča, da organ pred iztekom zastaralnega roka izda odločbo, temveč mora imeti posameznik, na katerega se odločba nanaša, tudi možnost, da se seznani z njeno vsebino. To pomeni, da mora biti odločba pred potekom zastaralnega roka vsaj odpravljena na njegov naslov (enako odločbe Vrhovnega sodišča IV Ips 118/2010 z dne 9. 9. 2010, IV Ips 119/2010 z dne 15. 7. 2010, IV Ips 26/2011 z dne 31. 3. 2011 in druge).

5. Odločbe sodišča o zahtevi za sodno varstvo se vlagatelju vročajo po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tako, da sodišče kot drugostopenjski organ vrne spis skupaj z izvirnikom sodbe ter morebitna druga pisanja prekrškovnemu organu, prekrškovni organ pa je tisti, ki sodbo vroči vlagatelju zahteve za sodno varstvo (65. a člen ZP-1), in sicer v osmih dneh od dneva, ko prejme dokument (prvi odstavek 257. člena ZUP).

6. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je D. H. prekršek po tretjem odstavku 122. člena ZVCP-1 in prekršek po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 237. člena ZVCP-1 storil dne 23. 3. 2007. Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je o zahtevi za sodno varstvo storilca odločilo dne 15. 3. 2011 in sodbo istega dne odpravilo Postaji prometne policije v Murski Soboti. Iz vročilnice v spisu izhaja, da je bila odločba sodišča prekrškovnemu organu vročena že naslednji dan, to je 16. 3. 2011. Postaja prometne policije je odločbo sodišča o zahtevi za sodno varstvo na naslov storilca in njegovega zagovornika odpravila dne 22. 6. 2011, pri čemer je iz poštne vročilnice razvidno, da je bila sodba storilcu vročena dne 27. 6. 2011, njegovemu zagovorniku pa dne 23. 6. 2011. 7. Absolutno zastaranje postopka o prekršku iz tretjega odstavka 42. člena ZP-1 je nastopilo dne 23. 3. 2011 (vrhovna državna tožilka v zahtevi napačno navaja datum 23. 2. 2011). Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je o zahtevi za sodno varstvo odločilo znotraj štiriletnega zastaralnega roka in odločbo prekrškovnemu organu tudi odpravilo v okviru le tega. Vendar je glede na že citirano ustavno odločbo in uveljavljeno prakso Vrhovnega sodišča (točka 4) za presojo poteka absolutnega zastaralnega roka ključen datum odprave sodne odločbe na naslov storilca in ne datum, ko je odločba odpravljena prekrškovnemu organu. Odločbo sodišča o zahtevi za sodno varstvo je prekrškovni organ storilcu in njegovemu zagovorniku odpravil dne 22. 6. 2011, torej takrat, ko je pregon za prekršek že absolutno zastaral. 8. Vrhovno sodišče je glede na ugotovljeno kršitev tretjega odstavka 42. člena ZP-1 zahtevi vrhovne državne tožilke ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 spremenilo tako, da je postopek o prekrških po tretjem odstavku 122. člena ZVCP-1 in po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 237. člena ZVCP-1 ustavilo. Ker je bil postopek ustavljen, na podlagi četrtega odstavka 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1, stroški postopka bremenijo proračun. Zahteva za varstvo zakonitosti ne uveljavlja kršitve tretjega odstavka 42. člena ZP-1 za prekršek po c) točki četrtega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 130. člena ZVCP-1. Glede na navedeno je bilo potrebno odločbo o enotni sankciji razveljaviti in za prekršek po c) točki četrtega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 130. člena ZVCP-1 izreči že določeno globo v višini 250,38 EUR in 5 kazenskih točk. Drugačna odločitev sodišča bi namreč pomenila delovanje po uradni dolžnosti, ki pa je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva.