Jedro

Tožniku je bila prvostopenjska odločba toženca pravilno vročena neposredno v tujino (vročena je bila njegovi ženi kot enemu izmed odraslih članov gospodinjstva). Ker je pritožbo zoper to odločbo vložil prepozno, je le-ta postala pravnomočna, zato procesne predpostavke za sodno varstvo niso izpolnjene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. odstavka 63. člena v zvezi s 75. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) zavrglo tožbo.

Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da je bil dne 16. 11. 2011, ko je prispela odločba št. ... datirana z 8. 11. 2011 odsoten. Nahajal se je v Nemčiji. S tem v zvezi je tudi predložil dokaz - fotokopijo potnega lista in avtobusno vozovnico, kjer se vidi datum izhoda in prihoda v državo. Odsoten je bil v času 10. 11. 2011 do 9. 12. 2011. Kot dokaz predlaga tudi zaslišanje A.A.. Prej omenjeno odločbo je sprejela tožnikova žena, s katero ni v stiku. Žena je tudi bolna, tako da tožnika ni mogla obvestiti o prispelem pismu. Po prihodu v Srbijo je po telefonu poklical Območno enoto ZPIZ v B. zaradi pridobitve informacije, kdaj bo izdana odločba o pokojnini. Navedeni organ je tožniku posredoval fotokopijo odločbe, ki jo je našel v poštnem nabiralniku 20. 2. 2012. Ker mu le-ta ni bila pravilno vročena s povratnico to pomeni, da je pritožbo, ki jo je vložil 29. 2. 2012, podal v zakonskem roku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik je vložil tožbo zoper drugostopenjski sklep št. ... z dne 16. 3. 2012, s katerim je tožena stranka zavrgla tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 8. 11. 2011. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 33,40 EUR na mesec od 19. 7. 2011 dalje. Tožena stranka je v predsodnem postopku ugotovila, da je bila odločba z dne 8. 11. 2011 tožniku vročena 16. 11. 2011, pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo pa je vložil dne 29. 2. 2012, torej po izteku zakonsko določenega 15-dnevnega roka.

ZDSS-1 v 63. členu določa, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. V teh primerih socialni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt pritožbe ni vložila, ali jo je vložila prepozno. Sodišče prve stopnje bi torej moralo najprej preizkusiti, ali je podana procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je socialni spor dopusten. Za sprejem odločitve je torej odločilen odgovor na vprašanje, ali je tožnik pri toženi stranki pravočasno, torej v zakonsko določenem 15-dnevnem roku vložil pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 8. 11. 2011. Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je tožena stranka prvostopenjsko odločbo z dne 8. 11. 2011 vročala neposredno naslovniku v tujino. Za tako postopanje je imela ustrezno podlago v 2. odstavku 92. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), kjer je določeno, da se fizičnim in pravnim osebam v tujini lahko vroča neposredno ali po diplomatski poti, razen če mednarodna pogodba ne določa drugače. Uredba o upravnem poslovanju (Ur. l. RS, št. 20/2005 s spremembami) v 3. odstavku 171. člena določa, da se za vročanje v tujino ovojnica za osebno vročanje uporablja, če je takšen način vročanja v skladu z mednarodnimi poštnimi predpisi. V nasprotnem primeru se osebno vročanje v tujino opravlja neposredno z uporabo mednarodnih poštnih predpisov. Vročanje po določbah ZUP se torej opravlja na območju Republike Slovenije, medtem ko je glede vročanja v tujini potrebno uporabiti predpis, kjer so urejeni mednarodni poštni standardi. Skladno z mednarodno pravnimi predpisi so bili sprejeti Splošni pogoji izvajanja univerzalne poštne storitve (Ur. l. RS, št. 31/07). V 2. odstavku 20. člena je določeno, da se priporočena pisma vročajo naslovniku osebno na naslovu. Če to ni mogoče, se vročijo enemu od odraslih članov gospodinjstva ali osebi, pooblaščeni za prevzem pošiljk. Tudi iz povratnice je razvidno, da jo lahko podpiše naslovnik ali v skladu s predpisi naslovne države, druga pooblaščena oseba ali delavec naslovne pošte.

Kot ugotavlja sodišče prve stopnje in kar očitno med strankama ni sporno, je bila odločba 8. 11. 2011 vročena tožnikovi ženi in sicer dne 16. 11. 2011. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bila vročitev opravljena skladno z že citiranimi predpisi. Odločba je bila vročena enemu od odraslih članov gospodinjstva, kar je skladno s splošnimi pogoji izvajanja univerzalne poštne storitve. Tožnik je šele na naroku za glavno obravnavo navajal, da naj bi bila njegova žena bolna, vendar kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, tožnik ni predložil nobenega dokaza iz katerega bi izhajalo, da je tožnikovi ženi odvzeta ali omejena poslovna sposobnost. Tega tožnik ne zatrjuje niti v pritožbi. Omenja zgolj, da z ženo nima stikov, kar pa na samo rešitev zadeve ne vpliva, nenazadnje tožnik omenjeno navaja šele v pritožbi zoper prvostopenjski sklep in je glede tega, upoštevaje določbo 1. odstavka 337. člena ZPP, prekludiran. V pritožbi sme namreč pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena tega zakona. Ker je bila prvostopenjska odločba z dne 8. 11. 2011 pravilno vročena dne 16. 11. 2011, je tako tožnik z vložitvijo pritožbe zoper navedeno odločbo, ki jo je pri toženi stranki vložil dne 29. 2. 2012 nedvomno zamudil zakonsko določeni 15-dnevni rok za vložitev pritožbe. Tožena stranka je zato pritožbo s sklepom z dne 16. 3. 2012 utemeljeno zavrgla. S tem, ko je zamudil rok za vložitev pritožbe je namreč prvostopenjska odločba z dne 8. 11. 2011 postala dokončna in pravnomočna.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje skladno z 2. odstavkom 63. člena ZDSS-1 v zvezi s 75. členom istega zakona po predhodnem preizkusu tožbe, le-to utemeljeno zavrglo. V 75. členu ZDSS-1 je namreč določeno, da po predhodnem preizkusu tožbe sodišče izda sklep s katerim se tožba zavrže tudi v primeru, če je bila pritožba zoper upravni akt vložena prepozno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.