Jedro

Pri tožnici do dokončnosti odločbe kljub demenci ni bilo potrebno stalno nadzorstvo (temveč le občasno), poleg tega je sama zmogla zadovoljevati večino osnovnih življenjskih potreb (sama se obuje in obleče, sama skrbi za higieno v smislu osnovnega umivanja, se sama giblje v stanovanju in sama hrani). Stanje po dokončni odločbi in kakršnekoli spremembe niso stvar tega postopka, ampak se pri tožencu lahko začne nov postopek z novo dokumentacijo. Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo je zato neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 17. 4. 2014 in št. ... z dne 6. 1. 2014 ter se ji prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo od vložitve vloge 29. 11. 2013 dalje. Obenem je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna in da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), saj obstoji nasprotje o odločilnih dejstvih, medtem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin in med samimi temi listinami. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z mnenjem osebne zdravnice ugotovilo, da tožnica ni slabovidna, čeprav iz mnenja osebne zdravnice izhaja, da je inkontinentna za urin, predvsem pa, da je zaradi psihične prizadetosti potreben stalen nadzor in 24 urna pomoč svojcev ter stalna strokovna nega, najmanj zdravstvenega tehnika od oktobra 2011 dalje. Sodišče prve stopnje ni povzelo vseh diagnoz, napačno pa je tudi povzelo mnenja invalidskih komisij. Iz dokumentacije je tudi razvidno, da je tožnica realitetno kontrolo že izgubila, saj v tem času ni bila sposobna več hoditi ven, ni bila sposobna uporabljati električnega pripomočka za zdravljenje inkontinence, ni bila sposobna obveznega vsakodnevnega povijanja nog, pravilnega uživanja zdravil, skrbi za lastno higieno zaradi inkontinence. Tožnica v tem času tudi ni bila sposobna, da bi si sama preskrbela in pripravila hrano, fizioloških potreb ni opravljala na običajen način, saj je zaradi inkontinence ves čas nosila plenice, ki jih ni menjavala, oblačila, ki jih je nosila doma, so bila neprimerna, prav tako pa stanovanja ni bila sposobna sama zapustiti. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno določbo 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), saj je upoštevalo zgolj prvi odstavek citirane določbe. V konkretnem primeru gre za alternativno določen pogoj, in meni, da tožnica nedvomno izpolnjuje pogoj težjega psihiatričnega bolnika v domači negi, ki potrebuje stalno nadzorstvo, kot je ugotovila že lečeča zdravnica dne 28. 11. 2013. Meni, da je izvedenec podal svoje mnenje mimo zdravstvene dokumentacije in celo mimo ugotovitev obeh invalidskih komisij. Izvedenec tudi ni gradil svojega mnenja v skladu s pravili stroke in doktrine. Meni, da je sodišče prve stopnje nekritično sprejelo izvedeniško mnenje, ki niti ni zajelo bistvenih vprašanj, ki jih je postavilo sodišče. Sodišče prve stopnje bi glede na utemeljen ugovor tožnice in podane pripombe, moralo v tem postopku angažirati drugega izvedenca, saj je bilo izvedeniško mnenje izredno pomanjkljivo in skopo zapisano. Izvedenec je sam ugotovil, da je tožnica težji psihiatrični bolnik in da potrebuje nadzor, kar pomeni, da so izpolnjeni pogoji, ki jih določa drugi odstavek 101. člena ZPIZ-2 za ugoditev tožbenemu zahtevku. Tožnica v celoti izpolnjuje zahteve, kot jih opredeljuje omenjeno zakonsko določilo, saj osnovne življenjske potrebe niso samo hranjenje, oblačenje, slačenje, obuvanje, sezuvanje in gibanje v stanovanju in zunaj njega ter skrb za osebno higieno, temveč so tudi druga življenjska opravila, ki so nujna za ohranjanje življenja in jih tožnica ni sposobna opravljati. Izguba realitetne kontrole pa je razvidna tudi iz vse tožničine zdravstvene dokumentacije in tega izvedenec ni zanikal, ampak je le zapisal, da je odnos do realnosti primeren, hkrati pa je ugotovil, da ni orientirana niti v času niti v prostoru in da je mentalno dezorientirana in da je izkazan deficit kratkoročnega spomina. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

5. Neutemeljen je očitek, da je podana kršitev po 14. točki in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne obstaja nasprotje med odločilnimi dejstvi in med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin. Sodba je tudi razumljiva in se jo lahko preizkusi in ne nasprotuje sama sebi.

6. V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) v materialnem in procesnem smislu presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 17. 4. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 6. 1. 2014, s katero je toženec odločil, da zavarovanka, sedaj tožnica, nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. V konkretnem primeru je sporno vprašanje, ali je bilo pri tožnici do dokončne odločbe z dne 17. 4. 2014 potrebno stalno nadzorstvo, in če zaradi duševnih, telesnih ali socialnih posledic bolezni ni mogla zadovoljevati večine ali vseh osnovnih življenjskih potreb.

7. Pravico do dodatka za pomoč in postrežbo ureja ZPIZ-2 v določbi 101. člena. Ta v prvem odstavku določa, da je uživalcu pokojnine neogibno potrebna pomoč in postrežba za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in izven njega, samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja. Po drugem odstavku citirane določbe pa je uživalcu pokojnine neogibno potrebna pomoč in postrežba za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb iz prejšnjega odstavka, ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo. Potreba po stalnem nadzoru psihiatričnega bolnika v domači negi je podana, če je kronični bolnik, ki je izgubil realitetno kontrolo in če zaradi duševnih, telesnih ali socialnih posledic bolezni ne more zadovoljevati večine ali vseh osnovnih življenjskih potreb. Ugotavljanje navedenih dejstev pomeni, da je treba odgovoriti na strokovna vprašanja o tožničinem psihičnem stanju ter vplivu takšnega stanja na zmožnost opravljanja osnovnih življenjskih potreb navedenih v določbi 101. člena ZPIZ-2. 8. Na navedena vprašanja je sodišče prve stopnje pridobilo odgovore s pomočjo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca specialista psihiatra, kot mu nalaga 243. člen ZPP.

9. Mnenje o tožničinem psihičnem zdravstvenem stanju in sposobnostih opravljanja osnovnih življenjskih potreb, je izvedenec podal na podlagi medicinske dokumentacije, osebnega pregleda tožnica oziroma po opravljenem razgovoru in psihiatrični eksploraciji tožnice, izvedenca pa je sodišče prve stopnje, zaradi pripomb na mnenje, v prisotnosti obeh strank še zaslišalo.

10. Izvedenec je ugotovil, da pri tožnici evidentno obstaja dementno stanje, ker vse kar je manj kot 20 točk, ki jih po lestvici KPSS doseže posameznik, govori za demenco. Tožnica je po tej lestvici dosegla 19/30 točk, vendar ima po mnenju izvedenca, nekatere sposobnosti dobro ohranjene, kot npr. se tožnica sama obuje in obleče, sama skrbi za higieno v smislu osnovnega umivanja, se sama giblje v stanovanju ter sama hrani. Menil je, da je v času do dneva dokončne odločbe (17. 4. 2014) zmogla opravljati osnovne življenjske potrebe, to je osnovne življenjske potrebe določene v 101. členu ZPIZ-2, da pa je pri njej potreben občasen nadzor. Po mnenju izvedenca pri tožnici v spornem obdobju globina demence (kar je potrdil test KPSS) še ni bila takšna, da bi bilo kot težjemu psihiatričnemu bolniku potrebno stalno nadzorstvo. Pri tožnici namreč izvedenec ni ugotovil, da bi izgubila realitetno kontrolo, torej da ne bi vedela kje je, da bi imela kakršnokoli obliko psihotičnega doživljanja in da bi zatrjevala neresnične stvari ali dogodke. Tožnica je na osebnem pregledu vedela v katerem kraju se nahaja, v katerem delu mesta, kakšna stavba je to, ni pa si zapomnila nadstropja. Imela je splošno orientacijo o kraju in stavbi.

11. V tej zadevi ni sporno, da gre pri tožnici za začetno Alzheimerjevo bolezen s kasnim začetkom G30.1, kar jasno izhaja iz obeh mnenj invalidskih komisij in je ta bolezen navedena kot glavna bolezen. V obeh mnenjih pa je še navedeno, da gre pri tožnici za arterijsko hipertenzijo, atrijsko fibrilacijo in inkontinenco, vendar te zdravstvene težave niso navedene kot glavne bolezni, ki vplivajo na oceno sposobnosti opravljanja osnovnih življenjskih potreb. Zato pritožba neutemeljeno vztraja, da sodišče prve stopnje pri tožnici ni navedlo vseh diagnoz. Iz obeh mnenj invalidskih komisij in enako iz dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje, ki ga je sodišče prve stopnje najprej pridobilo v sodnem postopku, pa izhaja tudi, da pri tožnici še ni mogoče ugotoviti potrebe po pomoči in postrežbi in da ni moč ugotoviti, da bi potrebovala stalen nadzor zaradi izgube relitetne kontrole oziroma duševnih posledic bolezni. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na mnenja invalidskih komisij, ker je sodišče prve stopnje prav zato, ker se tožnica z mnenji invalidskih komisij, podanimi v predsodnem postopku in enako z dopolnilnim mnenjem pridobljenim v sodnem postopku, ni strinjala, na njen predlog izvedlo dokaz z izvedencem. Na mnenje sodnega izvedenca je sodišče oprlo svojo odločitev, ne pa na mnenja invalidskih komisij, čeprav gre za enaka mnenja, kot ga je glede potrebe po pomoči in postrežbi oziroma opravljanja osnovnih življenjskih potreb in stalnega nadzora, podal izvedenec.

12. Sodišče prve stopnje je v mnenju sodnega izvedenca imelo dovolj strokovne medicinske podlage za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka. Izvedenec je v mnenju odgovoril na bistvena vprašanja pomembna za samo odločitev. Izvedenec je ugotavljal sposobnost opravljanja osnovnih življenjskih potreb v smislu 101. člena ZPIZ-2, med katera pa ne sodi preskrba in priprava hrane, kakor tudi ne ostale potrebe, na katere se sklicuje pritožba, kot npr., da ni bila sposobna uporabljati električnega pripomočka za zdravljenje inkontinence, da ni bila sposobna obveznega vsakodnevnega povijanja nog, pravilnega uživanja zdravil, skrbi za lastno higieno zaradi inkontinence in da se ni pravilno oblačila oziroma da so bila oblačila, ki jih je nosila doma, neprimerna.

13. Ker tožnica ni izgubila realitetne kontrole, zaradi svojega zdravstvenega stanja pa je večino osnovnih življenjskih potreb opravljala še sama, pri tožnici tudi po prepričanju pritožbenega sodišča do 17. 4. 2014, še ni bilo mogoče ugotoviti potrebe po pomoči in postrežbi. Dejansko stanje glede tožničine sposobnosti opravljanja osnovnih življenjskih potreb v smislu 101. člena ZPIZ-2 je bilo tudi dovolj razčiščeno in niso obstajala nobena nasprotja med izvedenskim mnenjem in dokumentacijo in tudi pritožba zgolj pavšalno navaja, da mnenje ni podano skladno z dokumentacijo, te dokumentacije pa ne konkretizira. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza z drugim izvedencem, ker za izvedbo tega dokaza ni bilo nobene podlage. Stanje po dokončni odločbi (17. 4. 2014) in kakršnekoli spremembe, pa niso stvar tega postopka, ampak se, če pride do sprememb in do poslabšanja zdravstvenega stanja, pri tožencu lahko začne nov postopek z novo dokumentacijo. Še posebej do tega lahko pride v konkretnem primeru, ker gre pri tožnici za takšno obolenje, da je glede na mnenje izvedenca, pričakovati poslabšanje stanja.

14. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspela.