Jedro

V primeru, da je plača direktorja opredeljena v individualni pogodbi o zaposlitvi in se v ničemer ne sklicuje na Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo, se tožnik - direktor neutemeljeno sklicuje na določbe SKPG, ki določa, da za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili ne veljajo določbe kolektivne pogodbe, ki se nanašajo na plače.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev obstoja terjatve do tožene stranke iz naslova prikrajšanja pri plačah za čas od 1.1.1992 do 12.4. 1995, v skupnem bruto znesku 902.498,50 tolarjev oz. skupnem neto znesku 499.753,70 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dnevov zapadlosti posameznih mesečnih prikrajšanj do plačila in obstoja terjatve kot stroška stečajnega postopka po 2. odst. 160. čl. ZPPSL v višini 254.475,40 tolarjev bruto oz. 161.102,00 tolarjev neto, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dnevov zapadlosti plač do plačila, v 8 dneh, zavrnilo pa je tudi zahtevek tožnika za plačilo stroškov postopka, z zamudnimi obrestmi. Sodišče je odločilo tudi, da je tožnik dolžan plačati sodno takso za tožbo v znesku 2.025,00 tolarjev in sodno takso za sodbo v enakem znesku, vse v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa spremembo in ugoditev njegovemu zahtevku. Navaja, da je imel s toženo stranko nesporno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v kateri je bilo v 3. točki določeno, da njegov osnovni osebni dohodek predstavlja 3,6 krat povprečni mesečni osebni dohodek na delavca pri toženi stranki, vendar formalno ni šlo za "individualno pogodbo", prav tako pa s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ni bila nikjer izključena uporaba določb splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo ter panožne kolektivne pogodbe. Sodišče je pri odločanju očitno spregledalo Dogovor o kriterijih za individualne pogodbe o zaposlitvi poslovodnih delavcev in delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi v gospodarstvu (Ur.l. RS št. 35/94, 45/94), po katerem je v 6. točki določen način obračuna plače poslovodnega delavca, ki tudi ne more biti nižja, kot velja za najvišji tarifni razred v splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo, povečano za 10%. Tožnik ni bil prikrajšan samo pri svoji osnovni plači, temveč tudi pri izhodiščni plači najvišjega tarifnega razreda po kolektivni pogodbi, ki je v rekapitulaciji plač prikazana kot strošek.

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz dokaznega postopka je tožnik sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi 1.7.1992, aneks k pogodbi o zaposlitvi pa 13.7.1993. Gre za pogodbo direktorja tožene stranke, za dobo 4 let, ki določa tudi njegovo plačo v višini 3,6-kratne povprečne plače na delavca pri toženi stranki, brez minulega dela. Ta plača je jasno opredeljena in se v ničemer ne sklicuje na Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo (SKPG, Ur.l. RS št. 31/90, ali SKPG, Ur.l. RS št. 39/93). Obe navedeni kolektivni pogodbi sicer v splošni določbi, ki opredeljuje njuno veljavnost, določata, da za poslovodne delavce in delavce z osebnimi pooblastili ne veljajo določbe kolektivne pogodbe, ki se nanašajo na plače. Zato se tožnik popolnoma neutemeljeno sklicuje na SKPG, neutemeljeno pa tudi na sicer šele kasneje sklenjen Dogovor o kriterijih za individualne pogodbe o zaposlitvi poslovodnih delavcev in delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi v gospodarstvu. Ta dogovor že v 1. točki jasno določa, da le usmerja ravnanje udeležencev pri sklepanju individualnih pogodb o zaposlitvi ter jih zavezuje k ravnanju v skladu s politiko plač v gospodarstvu za leto 1994, zato je jasno, kakšna je njegova narava.

Glede na navedeno je sklicevanje tožnika na ta dogovor ali njegovo 6. točko neutemeljeno, pritožbeno sodišče pa je v skladu z določbo 368. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis, v času odločanja pritožbenega sodišča pa glede na določbo 498. čl. ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP/77, v povezavi s 1. odst. 166. čl. ZPP/77).