Jedro

Tožeča stranka je tožbo sicer res delno umaknila zaradi plačil tožene stranke, vendar pa ta s plačili ni (delno) izpolnila zahtevka. Teh plačil namreč ni izvedla v svojem imenu in za svoj račun (iz svojega premoženja), temveč je vseskozi poudarjala, da plačuje v imenu in za račun etažnih lastnikov, oziroma da tisto, kar prejema od etažnih lastnikov, prenakazuje naprej tožeči stranki. Čeprav je torej tožeča stranka prejela nakazila iz računa tožene stranke (ki je upravnica), jih je prejela v imenu in za račun etažnih lastnikov. Zato je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožena stranka (v svojem imenu in za svoj račun) delno izpolnila iztoževano terjatev, zaradi česar naj bi bilo treba delne umike tožbe šteti za uspeh tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana III. točka izreka sodne odločbe (sklep o stroških) spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku osmih dni povrniti stroške pravdnega postopka v višini 411,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku osmih dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 193,80 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo odločilo, da se delni umik tožbenega zahtevka za dne 13. 11. 2020 plačanih 110,12 EUR, dne 3. 12. 2020 plačanih 510,72 EUR, dne 15. 12. 2020 plačanih 15,73 EUR in dne 28. 12. 2020 plačanih 259,57 EUR vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi (neizpodbijana I. točka izreka) ter da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 103,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2020 dalje do plačila (neizpodbijana II. točka izreka). O stroških pravdnega postopka je odločilo tako, da je dolžna tožena stranka tožeči v roku osmih dni plačati pravdne stroške v višini 255,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (izpodbijana III. točka izreka).

2. Zoper III. točko izreka (sklep o stroških) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožena stranka. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodno odločbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožeči stranki naloži plačilo stroškov tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Kot izhaja iz sodne odločbe je tožeča stranka v delu umaknila tožbo, v preostalem delu pa z zahtevkom zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije ni uspela. Izpodbijani sklep o stroških je sodišče prve stopnje utemeljilo na podlagi določbe 158. člena ZPP, ker naj bi tožeča stranka delno umaknila tožbo takoj, ko je tožena stranka delno izpolnila zahtevek. Tožena stranka v pritožbi navaja, da navedena plačila ni mogoče razumeti kot „uspeh v pravdi“ tožeče stranke, saj da naj bi te zneske kot upravnica plačevala v imenu in za račun etažnih lastnikov skladno z njihovimi plačili na podlagi 71. člena Stanovanjskega zakonika.1

5. Tožeča stranka je tožbo sicer res delno umaknila zaradi plačil tožene stranke, vendar pa ta s plačili ni (delno) izpolnila zahtevka. Teh plačil namreč ni izvedla v svojem imenu in za svoj račun (iz svojega premoženja), temveč je vseskozi poudarjala, da plačuje v imenu in za račun etažnih lastnikov, oziroma da tisto, kar prejema od etažnih lastnikov, prenakazuje naprej tožeči stranki (list. št. 47 in 57 spisa). Čeprav je torej tožeča stranka prejela nakazila iz računa tožene stranke (ki je upravnica), jih je prejela v imenu in za račun etažnih lastnikov. Zato je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožena stranka (v svojem imenu in za svoj račun) delno izpolnila iztoževano terjatev, zaradi česar naj bi bilo treba delne umike tožbe šteti za uspeh tožeče stranke.2

6. V konkretnem primeru je tako treba uporabiti splošno pravilo iz 158. člena ZPP, ki določa, da mora tožeča stranka, ki (delno) umakne tožbo, toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka, saj izjema od tega pravila ni podana. V preostalem (neumaknjenem) delu pa stroške odmeriti po uspehu (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka mora tako toženi povrniti vse njene potrebne pravdne stroške. Ker pritožba višini priznanih stroškov ne ugovarja konkretizirano, znašajo pravdni stroški tožene stranke 411,20 EUR. V primeru zamude je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).

7. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP). O pritožbi zoper sklep je na podlagi prvega odstavka 366.a člena ZPP odločila sodnica posameznica.

8. O stroških pritožbenega postopka je višje sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, 154. členom in 155. členom ZPP, Odvetniško tarifo (OT) ter Zakonom o sodnih taksah (ZST-1), ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR. Tožena stranka je s svojo pritožbo uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti pritožbene stroške. Ti obsegajo nagrado za pritožbo v višini 250 točk (1. točka tar. št. 21 OT), materialne stroške v višini 2 % od nagrade, kar znaša 5 točk (tretji odstavek 11. člena OT), ter sodno takso za pritožbo v višini 40,80 EUR (tar. št. 3009 ZST-1), kar vse skupaj znaša 193,80 EUR.

1 Ki določa, da mora upravnik brez odlašanja izpolniti zapadle denarne obveznosti tretjim osebam iz pogodb glede upravljanja večstanovanjske stavbe, glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika. 2 Prim. tudi sklep VSL II Cpg 824/2016.