Jedro

Pri neodplačnih pogodbah, kot je darilna pogodba, je lahko nagib tako zelo pomemben, da darila brez njega ne bi bilo. S tem postane nagib del pravne podlage darilne pogodbe. Tak nagib je na primer sklenitev zakonske zveze in če je zaradi pozneje nastalih okoliščin (razveze zakonske zveze) odpadla pravna podlaga pravnega posla, je s tem pravni posel prenehal veljati. Kar je stranka v izvrševanju pogodbe dala, ima pravico zahtevati nazaj (4. odst. 210. čl. ZOR). Lahko zahteva vrnitev darila, kar je po vsebini zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Gre za kondikcijski zahtevek, ki zastara v petih letih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Pritožnika sta dediča dne 5.12.1998 umrle F. G., ki je z darilno pogodbo z dne 30.9.1970 podarila svojemu sinu J. G. in svoji snahi prvi toženki A. G. parc. št. 91/4 in 91/6, ki sta se odpisali od vl. št. 116 k.o. ... in vpisali v novo vl. št. 424 k.o. ... in sicer vsakemu do 1/2. Razlog za darilo je bila zakonska zveza in namen, da si obdarjenca zgradita hišo. V času življenja darovalke sta se razvezala, zato tožnika kot sin in hčerka pokojne darovalke zahtevata od obdarjencev vrnitev darila, ker je odpadel nagib in s tem pravna podlaga darilne pogodbe. Drugi in tretji toženec sta otroka oziroma dediča pokojnega obdarjenca J. G.. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo in sklepom tožbo zavrglo v delu, ki se glasi na dolžnost tožencev za izstavitev zemljiškoknjižne listine glede 1/2 parc. št. 91/4 k.o. .. v tistem obsegu, ki v naravi predstavlja njivo v površini 1729 m2. V tem obsegu gre namreč za pravnomočno razsojeno stvar glede na sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Domžalah, opr. št. P 204/87 z dne 6.2.1989. V preostalem delu je prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek zoper tožence, ki naj bi bili dolžni izstaviti za zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi bi bilo možno vknjižiti lastninsko pravico na ime pok. F. G. za preostali del parc. št. 91/4 ter na parcelo 91/6 vl. št. 424 k.o. ..., ker bi sicer listino nadomestila sodba. Po presoji prvostopnega sodišča je tožbeni zahtevek v preostalem delu (kolikor ni tožba zavržena), neutemeljen, ker je darilna pogodba z dne 30.9.1970 še vedno veljavna v obsegu, kolikor ni bila razveljavljena s sodbo opr. št. P 204/87. Pokojna F. G. razveljavitve darilne pogodbe v širšem obsegu ni zahtevala, kar konkludentno pomeni, da je v tem delu priznala obdarjencema lastninsko pravico, izvirno pridobljeno s skupno gradnjo hiše, prav tako pa njena tožba ne obsega parcele št. 91/6, ki predstavlja pot oziroma dostop do hiše, čemur tudi tožnika ne oporekata. Glede na razloge tožbe po mnenju prvostopnega sodišča niso izpolnjeni pogoji za preklic daritve po paragrafih 947-954 ODZ in tudi ne po 84. in 85. čl. ZZZDR. Zahteva tožnikov očitno temelji na 60. in 62. čl. ZOR, vendar zahtevka za razveljavitev preostalega dela darilne pogodbe tožnika nista postavila, zato ni pravne podlage za njun nadaljnji zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine v obsegu, ki prekoračuje pravnomočno sodbo opr. št. P 204/97. Rok za razveljavitev preostalega dela darilne pogodbe je tudi zamujen (117. čl. ZOR). Drugi toženec tudi utemeljeno opozarja na dobrovernost druge in tretje tožene stranke, ki sta postala solastnika na podlagi dedovanja po očetu, pokojna darovalka pa tožbe na sina do njegove smrti ni razširila, zaključje prvostopno sodišče. Proti zgoraj opisanima sodbi in sklepu se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP in predlaga spremembo sodbe (in sklepa?), podredno pa razveljavitev in ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da iz izreka ni razvidno, v katerem delu je tožba zavržena, odločitev pa tudi ni pravilna. Trditve, da bi bila legitimirana za tožbo le pok. F. G., so zavajanja sodišča. V pravdni zadevi opr. št. P 204/87 je sodeloval odvetnik L. M., ki zastopa toženo stranko v tem postopku. Zadeva opr. št. P 204/87 je ostala tožnikoma prikrita, ker se ni nikoli realizirala. Ker je postala sodba pravnomočna dne 2.3.1989, menita tožnika, da je glede na potek 10-letne dobe sedaj možno ponovno zahtevati to, kar je z zahtevkom obseženo. Torej v tem delu sodišče ne bi smelo tožbe zavreči. Ob tem pa je toženka S. G. zahtevek tožeče stranke pripoznala, kar bi pomenilo, da bi sodišče glede tega moralo sprejeti ustrezno odločitev, ki bi bila razvidna iz izreka. V tistem delu, v katerem je tožena stranka vezana na obveznost do tožeče stranke, bi sodišče moralo ločeno odločati. To pa še posebej iz razloga, ker sodba na tretji strani izrečno navaja, da toženci niso niti nujni niti enotni sosporniki. Ob tem je pripomniti, da sodišče, kjer omenja hišo, nima pravega stališča, saj če hiša obstaja, ji pripada le funkcionalno zemljišče, nikakor pa zemljišče, ki zadostuje, kot izhaja iz konkretnega primera, za tri stanovanjske objekte. Sodišče pa se je tudi postavilo na nepravilno stališče glede zemljišča parc. št. 91/6 k.o. .... Gre za nepremičnine, ki imajo isti položaj kot zemljišče, na katerem je postavljena stanovanjska zgradba. Če takrat, to je 30.9.1970 ob sklenitvi pogodbe oziroma v povezavi s to pogodbo, tožnika nista postavila zahtevka, to še ne pomeni, kot to razlaga sodišče, da gre za zathevek, ki prekoračuje pravnomočno sodbo P 204/87. Ob tem sodišče sploh ni ugotavljalo, od koga in na kakšen način sta toženka in njen pokojni zakonec pridobila to zemljišče parc. št. 91/6 k.o. .... Sodišče našteva določila družinskega zakona in obligacijskega zakona, takšna razlaga pa je neupoštevna, saj sta tožnika pridobila možnost vložiti to tožbo na podlagi dedovanja po pok. materi, torej gre za premoženjsko pravico, ki je podedljiva. Pravna podlaga za takšen zahtevek vsekakor obstaja. Toženka pa ne zahteva razveljavitve darilne pogodbe, kot to sodišče zgrešeno razlaga. Toženka A. G. in J. G. sta se ločila v času življenja F. G. in to pomeni, da je namen daritve odpadel. Zato je tudi zahtevek tožnikov postavljen le na izstavitev listine, o razveljavitvi zato ne more biti govora, še manj pa o tem, da bi bil rok za vložitev tožbe zamujen. Če tožnica v zadevi opr. št. 204/87 ni vložila tožbe tudi zoper svojega sina J. G., je to njena stvar. Tožnika pa sta se v tej pravdni zadevi odločila v zapisanem zahtevku oziroma obsegu. Tožnika sta to možnost podedovala po pok. materi F. G.. Pritožba ni utemeljena. Prvostopno sodišče je tožbo v delu, kot ga je navedlo v izreku izpodbijanega sklepa, pravilno zavrglo. Zavržen je tisti del tožbe, s katerim se uveljavlja zahtevek, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Domžalah, opr. št. P 204/87 z dne 6.2.1989. Šlo je za identičen zahtevek pravne prednice tožnikov pokojne zapustnice F. G. zoper prvotoženko A. G., ki mu je bilo s pravnomočno sodbo ugodeno. Tožnika v pritožbi ne zanikata, da se del tožbe nanaša na že pravnomočno razsojeno stvar (2. odst. 319. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99). V kolikšnem obsegu je tožba zavržena, je razvidno iz izreka izpodbijanega sklepa in hkrati iz sodbe opr. št. P 204/87 z dne 6.2.1989. O tem zahtevku med istimi strankami ni več mogoče odločati. Zmotno pa je stališče pritožbe, da lahko tožeča stranka ponovno zahteva isto, kar je bilo prisojeno že v prejšnji sodbi, ker v 10-letni dobi ni prišlo do realizacije pravnomočne sodbe. Očitno ima v mislih 10 letni zastaralni rok za terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodbo (379. čl. ZOR). To zastaranje nima nobene zveze z materialno pravnomočnostjo, ki se nanaša na vsebino sodne odločbe in ki ima absolutno naravo. Na pravnomočno odločbo so vezani tako sodišče kot stranke in univerzalni nasledniki teh strank. Pravnomočnost ima za posledico, da stranke ne morejo ponovno uveljavljati, kar je pravnomočno priznano in sodišče ne sme ponovno ali drugače odločiti. Te posledice veljajo časovno gledano neomejeno, brez podlage pa je drugačna pritožbena trditev, da lahko stranka po 10-tih letih ponovno zahteva to, kar je že razsojeno. Procesno in materialnopravno je torej izpodbijani sklep o delnem zavrženju tožbe pravilen in pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP). Pravilno je prvostopno sodišče zavrnilo tudi preostali del tožbenega zahtevka tožeče stranke za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice na ime pok. F. G. glede preostalih nepremičnin, to je parc. št. 91/6 in dela parc. št. 91/4 (ki v naravi ni njiva) vl. št. 424 k.o. .... Odločitev prvostopnega sodišča je materialnopravno pravilna, čeprav so razlogi delno zmotni. Ne drži namreč pojasnjevanje prvostopnega sodišča, da bi morala tožeča stranka zahtevati razveljavitev darilne pogodbe z dne 30.9.1970 še v tistem delu, kolikor s prejšnjo sodbo ni bila razveljavljena in nadalje, da tožnika kot dediča ne moreta uveljavljati svojih zahtevkov izven obsega pravnomočne sodbe opr. št. P 204/87. Prvostopno sodišče tudi ni pravilno ugotovilo pravne podlage, ki jo uveljavlja tožeča stranka, pri čemer je potrebno ugotoviti, da tistih podlag, ki jih navaja izpodbija sodba v zadnjem odstavku list. št. 34 in v 1. odst. list. št. 35 tožeča stranka dejansko ni uveljavljala. Sklicevala pa se je na odpadlo podlago pravnega posla, kot pravilno poudarja v pritožbi in kot je ugotoviti iz trditvene podlage v tožbi. Po navedbah tožeče stranke naj bi bila darilna pogodba z dne 30.9.1970 sklenjena iz posebnih nagibov in sicer zaradi sklenitve zakonske zveze med obema obdarjencema, ki naj bi na podarjenem zemljišču zgradila hišo. Pri neodplačnih pogodbah, kot je darilna pogodba, je lahko nagib tako zelo pomemben, da darila brez njega ne bi bilo, tako da s tem postane nagib del pravne podlage darilne pogodbe. Če ni pravne podlage, je pogodba nična, če je zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadla pravna podlaga pravnega posla, je s tem posel prenehal veljati. Kar sta stranki v izvrševanju pogodbe dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj, oziroma sta to dolžni vrniti (4. odst. 210. čl. ZOR). Zato zaradi odpadle pravne podlage ni mogoče zahtevati razveljavitve darilne pogodbe, kot zmotno navaja prvostopno sodišče, saj je pogodba že prenehala veljati, pač pa je mogoče zahtevati le vrnitev darila. Pri nepremičninah je zato pravilen zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, saj je to po svoji vsebini zahtevek za vrnitev darila. Zahtevek tožeče stranke je bil torej postavljen pravilno in bi bil odvečen zahtevek za razveljavitev pogodbe. Vendar je bil zahtevek (v tistem delu, kolikor ni bil del zavržene tožbe) pravilno zavrnjen. Prvostopno sodišče je napačno popolnoma vezalo pravico tožnikov kot dedičev pokojne darovalke na njeno pravico izpodbijanja pogodbe, tožeča stranka pa je zmotno menila, da ni časovnih omejitev za uveljavljanje podedovanih pravic. Drugi toženec J. G. se je namreč skliceval na zastaranje terjatve tožnikov, njegov ugovor zastaranja pa je utemeljen. Pri tem je treba ugotoviti, da sta drugi toženec J. G. in tretja toženka S. G. enotna sospornika v smislu 196. čl. ZPP, saj je mogoče v razmerju do njiju spor rešiti samo na enak način za oba. Sta namreč otroka in dediča pokojnega J. G., to je enega od obeh obdarjencev po sporni darilni pogodbi in če naj bi zaradi razveze zakonske zveze med obdarjencema odpadla pravna podlaga darilne pogodbe do 1/2 pok. J. G. podarjene nepremičnine, se lahko spor zoper oba njegova dediča reši samo na enak način za oba. Po materialnem pravu sta lahko le enotna pravdna stranka, to pa pomeni, da se učinki pravdnih dejanj enega sospornika raztezajo tudi na drugega sospornika. S tem, ko je drugi toženec J. G. uveljavljal zastaranje terjatev tožnikov, se posledice tega sklicevanja širijo tudi na tretjo toženko S. G.. Po drugi strani pa je njena pripoznava tožbenega zahtevka brezpredmetna, saj velja v primeru enotnih sospornikov po 196. čl. ZPP načelo najugodnejšega dejanja za vse enotne sospornike, zato bi bila pripoznava veljavna le, če bi zahtevek pripoznali vsi enotni sosporniki. Ko torej pri enotnih sospornikih velja le tisto pravdno dejanje, ki je za vse najugodnejše, se ugovor zastaranja, ki ga je podal eden od enotnih sospornikov, razteza tudi na drugega. Ko pa pritožba zatrjuje, da toženci niso nujni in enotni sosporniki in se sklicuje na prvostopno sodbo, prezre, da prvostopno sodišče to ugotavlja za prvotoženko na eni strani in za drugega ter tretjega toženca na drugi strani. Tako je tudi pravilno, saj je bila prvi toženki podarjena 1/2 nepremičnine, pravnemu predniku preostalih dveh tožencev pa druga polovica nepremičnine in zato taki obdarjenci niso enotni sosporniki. Dediča enega obdarjenca pa sta med seboj enotna sospornika. Ugovor zastaranja je utemeljen. Zahtevek tožnikov, češ da je odpadla podlaga pravnega posla in je s tem darilna pogodba prenehala veljati ter terja vrnitev darila, je kondikcijski, saj stranka zahteva nazaj tisto, kar je nasprotna stranka v izvrševanju pogodbe prejela. Zahtevek tožeče stranke temelji na 4. odst. 210. čl. ZOR (v zvezi s 1. odst. 51. čl. ZOR), torej veljajo splošna pravila ZOR o zastaranju. Za kondikcijske zahtevke iz 4. odst. 210. čl. ZOR velja splošni zastaralni rok iz 371. čl. ZOR, torej te terjatve zastarajo v petih letih. Tožeča stranka zahteva vrnitev darila, ker so toženci nekaj prejeli glede na podlago, ki je odpadla. Po navedbah tožeče stranke naj bi podlaga odpadla zaradi razveze zakonske zveze obeh obdarjencev, do katere je prišlo s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Domžalah, opr. št. P 478/85 z dne 13.5.1986 (C2). Ker začne za staranje teči takrat, ko upnik terjatev lahko uveljavljala (361. čl. ZOR), so najprej darovalka pok. F. G. in po njeni smrti z dne 5.12.1989 tudi njeni dediči imeli pravico uveljavljati vrnitev darila pet let od pravnomočnosti prej navedene razvezne sodbe, to je od junija 1986 dalje. Ker je predmetna tožba vložena dne 24.2.1999, je zaključiti, da je bila vložena potem, ko je tožeči stranki zaradi zastaranja, ki je nastopilo v letu 1991, že prenehala pravica zahtevati vrnitev darila. Zaradi zastaranja torej zahtevek zoper drugega in tretjega toženca ni utemeljen, kar pomeni, da je odločitev prvostopnega sodišča, ko je tožbeni zahtevek zavrnjen, v razmerju do drugega in tretjega toženca materialnopravno pravilna. Nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene, uveljavljanih a ne obrazloženih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Del tožbenega zahtevka (kolikor ni zajet v zavrženem delu tožbe) je pravilno zavrnjen tudi zoper prvotoženko A. G., obdarjenko po darilni pogodbi z dne 30.9.1970. Njej je bila s sodbo opr. št. P 204/87 že naložena vrnitev dela darila in sicer njene polovice parc. št. 91/4 k.o ... v obsegu njivskega dela parcele v izmeri 1729 m2. Kot ugotavlja prvostopno sodišče, je prvi toženki po darilni pogodbi preostal še del parcele št. 91/4 v obsegu 120 m2, kjer sta zakonca G. postavila hišo in pa parc. št. 91/6 vl. št. 424 k.o. ... v izmeri 297 m2, ki je v naravi pot in predstavlja dostop do hiše. Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da sta obdarjenca na delu parc. št. 91/6 v površini 120 m2 (po podatkih zemljiške knjige) skupaj zgradila hišo in s tem originarno pridobila lastninsko pravico na tej nepremičnini, pot na parc. št. 91/6 pa predstavlja dostop do hiše, to je zemljišče, ki je nujno potrebno za nemoteno uporabo hiše (funkcionalno zemljišče). Na tem delu zemljišč je prišlo zaradi vlaganj do nastanka nove stvari, to je hiše s funkcionalnim zemljiščem in hkrati do originarne pridobitve lastninske pravice obeh obdarjencev na tem delu, zato vrnitev darila v naravi, kot zahtevata tožnika, v razmerju do prve toženke ni možna. Pritožbeno nasprotovanje temu delu sodbe ni utemeljeno, kolikor pa pritožba zatrjuje, da pot na parc. št. 91/6 v površini 297 m2 ne prestavlja funkcionalnega zemljišča, ne ponuja za tako trditev nobenih dokazov in zato ne more ovreči tozadevnih ugotovitev prvostopnega sodišča. Tožbeni zahtevek je zato pravilno zavrnjen tudi proti prvi toženki.Pritožbeno sodišče v skladu z vsem opisanim zaključuje, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in da ni kršitev postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Odločitev prvostopnega sodišča je v skladu z materialnim pravom, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo ter sklep potrdilo (353. čl. ZPP in 2. točka 365. čl. ZPP).