Jedro

Tožnica je ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga upravičena do odpravnine po kolektivni pogodbi dejavnosti, ki je višja od odpravnine, kot bi ji šla na podlagi 109. člena ZDR.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Stroški predloga za izdajo dopolnilne sodbe so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko odpravnine v višini 2.997,99 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2010 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 499,56 EUR, v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo(2 točka izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožnica se pritožuje zoper del sodbe, v katerem je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na priznanje zakonskih zamudnih obresti od zneska razlike v odpravnini za obdobje od 1. 9. 2007 do 20. 6. 2010, pri čemer pa sodba nima izreka o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka. Zato predlaga, da sodišče ustrezno dopolni sodbo, v kolikor pa šteje, da priznanje zakonskih zamudnih obresti od zneska razlike v odpravnini od 21. 6. 2010 dalje, vsebuje tudi zavrnitev dela zahtevka za priznanje zakonskih zamudnih obresti od 8.7.2006 do 20. 6. 2010 vlaga pritožbo zoper del, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na priznanje zakonskih zamudnih obresti od zneska razlike v odpravnini od 1. 9. 2007 do 20. 6. 2010, iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati znesek 2.997,99 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2007 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Po prepričanju sodišča je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 21. 6. 2010 dalje ko je od tožene stranke zahtevala izplačilo razlike v odpravnini. Tožnica se s takšnim stališčem ne strinja. Rok za izpolnitev obveznosti tožene stranke po izplačilu odpravnine je bil določen (7. 7. 2006) in je torej tožena stranka prišla v zamudo že dne 8. 7. 2006, ne pa morebiti šele s pozivom tožnice. Ugovor zastaranja je bil edini ugovor, ki ga je v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti podala tožena stranka, ni pa ugovarjala, da je v zamudo prišla šele 21. 6. 2010. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka(14. in 15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnice oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa tožnici naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke. Med strankama v postopku ni sporno, da sta stranki s podpisom pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 6. 2003 izrecno izključili uporabo Kolektivne pogodbe za dejavnost bank in hranilnic v RS, v delu, ki se nanaša na plačo in posledično tudi v delu, ki se nanaša na izračun odpravnine, ter da se za to področje uporabljajo določbe ZDR. Napačen pa je zaključek sodišča, da je po spremembi kolektivne pogodbe le ta pričela veljati tudi za tožnico. Kolektivna pogodba, ki je bila sprejeta po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi v 3. členu določa, da velja za vse delavce, zaposlene pri delodajalcu, razen če ni s posamezno pogodbo o zaposlitvi drugače določeno. Edini pravilni zaključek je torej, da je izključitev uporabe kolektivne pogodbe veljala tudi za vse kasnejše spremembe le te. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno. Stranki se vsekakor nista dogovorili, da izključitev uporabe določenih členov kolektivne pogodbe velja tudi za vse kasnejše spremembe le te. Tudi sama tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, „da se je tožnica v 20. členu individualne pogodbe o zaposlitvi izrecno dogovorila, da se določbe panožne kolektivne pogodbe, ki je veljavna v času sklepanja individualne pogodbe in ki je uporabna za konkretni primer, ne uporabljajo in ne veljajo. Torej tudi sama tožena stranka priznava, da se je odpoved nanašala zgolj na kolektivno pogodbo iz leta 1998. Tudi če bi se dogovorili drugače, bi bil tak njun dogovor glede na določbe 3. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bank in hranilnic v RS ter določbe 7. in 30. člena ZDR, neveljaven. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožnice se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350.člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne kršitev, ki jo uveljavlja tožena stranka v pritožbi. Pritožbeno sodišče se ne strinja s trditvijo v pritožbi tožene stranke, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti.

K pritožbi tožnice: Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o zahtevku za priznanje zakonskih zamudnih obresti od 8. 7. 2006 oziroma od 1. 9. 2007 do 20. 6. 2010. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 2.997,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2010 dalje do plačila. O tožbenem zahtevku na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.997,99 EUR od 8. 7. 2006 oziroma ob upoštevanju ugovora zastaranja od 1. 9. 2007 do 20. 6. 2010 ni bilo odločeno, zato je pritožbeno sodišče štelo pritožbo tožnice za predlog za izdajo dopolnilne sodbe (327. člen ZPP v zvezi s 325. členom ZPP), zato je v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v dopolnilno sojenje, da odloči tudi o tem delu tožbenega zahtevka.

Zaradi vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v dopolnilno sojenje je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnice za končno odločitev (4. odstavek 165. člena ZPP).

K pritožbi tožene stranke: V tem individualnem delovnem sporu je tožnica zahtevala plačilo razlike odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da sta se tožnica in tožena stranka v pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da se ne uporabljajo določbe 120. do 148. člena takrat veljavne Kolektivne pogodbe za dejavnost bank in hranilnic v Republiki Sloveniji (Ur. list RS, št. 36/98), ker je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktor zakladništva. Po spremembi Kolektivne pogodbe dejavnosti bank in hranilnic v letu 2004 (Ur. list RS, št. 81/2004) , ki je v 3. členu izrecno določala, da kolektivna pogodba velja za vse delavce, zaposlene pri delodajalcih iz 2. člena kolektivne pogodbe, razen če ni s posamezno pogodbo o zaposlitvi drugače določeno, vendar ne v manjšem obsegu, kot je to določeno s to kolektivno pogodbo, je sodišče prve stopnje zaključilo, da velja tudi za tožnico kolektivna pogodba v celoti. Torej tudi določila, ki se nanašajo na višino odpravnine, ki gre delavcu v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Postavilo se je na stališče, da je kolektivna pogodba dejavnosti dala tožnici več pravic, kot jih določa Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) oziroma pogodba o zaposlitvi. Zato je zahtevku ugodilo, razen v delu odločitve o zakonskih zamudnih obrestih.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Med strankama ni sporno, da sta se v pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 6. 2003 dogovorili, da se ne uporabljajo določbe od 120. do 148. člena takrat veljavne Kolektivne pogodbe dejavnosti bank in hranilnic v Republiki Sloveniji (Ur. list RS, št. 36/98). Med temi določbami je tudi določba o višini odpravnine presežnemu delavcu (139. člen). Tožnica je plačilo razlike v odpravnini utemeljevala s spremembo Kolektivne pogodbe dejavnosti bank in hranilnic v Republiki Sloveniji (Ur. list RS, št. 81/2004), ki je v 3. členu določal, da velja ta kolektivna pogodba za vse delavce, zaposlene pri delodajalcih iz 2. člena te kolektivne pogodbe, razen če ni s posamezno pogodbo o zaposlitvi drugače določeno, vendar ne v manjšem obsegu, kot je to določeno s to kolektivno pogodbo. Tožena stranka je tožnici ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov izplačala odpravnino v skladu z določbo 109. člena ZDR. Citirani člen zakona določa le minimum pravic, v skladu s 2. odstavkom 7. člena ZDR pa se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon. Pritožba izpostavlja, da sta stranki s podpisom pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 6. 2003 (torej že v času veljavnosti novega ZDR) izrecno izključili uporabo kolektivne pogodbe v delu, ki se nanaša na plačo in posledično tudi v delu, ki se nanaša na izračun odpravnine ter da 3. člen nove kolektivne pogodbe za tožnico ne velja , ker je bilo s pogodbo o zaposlitvi drugače določeno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je razlogovanje pritožbe napačno. Tretji člen kolektivne pogodbe iz leta 2004 določa ne le, da velja kolektivna pogodba za vse delavce, razen če ni s posamezno pogodbo o zaposlitvi določeno drugače, vendar pa ne v manjšem obsegu, kot je to določeno s to kolektivno pogodbo. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je kolektivna pogodba dejavnosti določala več pravic kot ZDR in pogodba o zaposlitvi, zato je tožnica upravičena do odpravnine v višini, kot jo je določala kolektivna pogodba iz leta 2004. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožnice pa ni prispeval k rešitvi zadeve.