Jedro

Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da predloženi novi dokazi v postopku obnove izkazujejo, da je dejanski temelj okvare zdravja pri tožniku bolezen in ne poškodba, kot izhaja iz ugotovitev zdravniške komisije II. stopnje. Zdravniška komisija pa je izvedenski organ toženke, zato toženka tožniku, ki je predlagal postavitev neodvisnega izvedenca medicinske stroke, ni omogočila, da vodi učinkovito (enakopravno) obravnavo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 14000-1/2008/71 z dne 24. 10. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 587,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 14000-1/2008/27 z dne 12. 11. 2012, v katerem je tožnik uveljavljal obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Na podlagi novo predloženih dokazov je zatrjeval, da je temelj njegove okvare zdravja poškodba in ne bolezen kot je bilo ugotovljeno z odločbo z dne 12. 11. 2012. V obrazložitvi je toženka navedla, da je bila odločba izdana v ponovljenem postopku na podlagi sodbe I U 1346/2014 z dne 18. 9. 2014. V ponovnem postopku je tožnika seznanila z izvidom in mnenjem zdravniške komisije II. stopnje z dne 17. 6. 2014. Tožnik je nanj odgovoril s pripombami, odgovoru pa je priložil še zdravniško mnenje A.A., kopijo obvestila zdravnika z dne 31. 5. 1990, kopijo zdravniškega potrdila z dne 14. 5. 2012, kopijo sklepa z dne 25. 6. 1984 ter kopijo izvida z dne 27. 10. 1988. Vsi predloženi dokazi pa niso taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločitve glede tožnikove upravičenosti do priznanja statusa civilnega invalida vojne, ker gre za bolezen in tožnikova zahteva iz leta 2007 za priznanje tega statusa ni bila vložena v roku, predpisanem v Zakonu o vojnih invalidih (ZVojl). Na podlagi navedenega tudi ne najde razlogov za ugoditev izvedbi dokazov z izvedenci, ki jih je tožnik predlagal. 2. Tožnik izpodbija odločbo ter v tožbi pojasnjuje svoje stališče o tem, ali je podlaga za priznanje vojne invalidnosti poškodba ali bolezen. Toženki očita, da se je sama opredeljevala do tega vprašanja ter ni izvedla dokaza z izvedencem, ki ga je predlagal. Tudi v tožbi predlaga postavitev izvedenca spec. psih. nevropsihiatra in zaslišanje matere. Opozarja na zdravniško potrdilo lečečega psihiatra, ki naj bi dokazovalo napačno sklepanje zdravnikov zdravniške komisije II. stopnje. Meni, da dokumenti dokazujejo maltretiranje in strah, ki ga je moral kot 8-letni otrok prestajati zaradi montiranega procesa proti očetu, in da je iz njih razvidno, da je njegova bolezen posledica poškodbe nepravilnega delovanja možganov, povzročene s hudim duševnim stresom. Izpodbijani odločitvi očita tudi kršitev načela enakosti pred zakonom, Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter 1., 3. in 5. člena Konvencije o pravicah invalidov. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe.

4. Sodišče je o vloženi tožbi že odločalo in s sodbo I U 1948/2014 z dne 29. 1. 2015 tožbo zavrnilo. V sodbi je ugotovilo, da je bila tožnikova vloga z odločbo z dne 12. 11. 2012 zavrnjena, ker jo je vložil prepozno, to je po roku 2 let od uveljavitve ZVojl, kot določa drugi odstavek 121. člena in po roku 5 let od domnevnega nastanka bolezni, kot določa prvi odstavek 96. člena ZVojl. Opredelilo pa se je tudi, da okoliščina, ki jo tožnik skuša dokazati, ali je njegova okvara zdravja posledica poškodbe ali bolezni, ni pravno odločilna za ugotavljanje pravočasnosti zahteve, saj ZVojl za okvaro zdravja, ki bi bila posledica poškodbe, ne določa drugačnih rokov. Ker morebitna okoliščina, da je šlo za poškodbo, ne bi privedla do drugačne odločitve glede pravočasnosti vložene zahteve, na kateri je temeljila odločitev v odločbi z dne 12. 11. 2012, so neutemeljeni tudi očitki o neizvedbi dokazov v smeri, da je okvara zdravja posledica poškodbe.

5. Na podlagi tožnikove revizije je Vrhovno sodišče s sklepom X Ips 76/2015 z dne 19. 12. 2017 sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje. V obrazložitvi je navedlo, da se določbi 96. in 121. člena ZVojl nanašata zgolj na okvaro zdravja kot posledico bolezni. Zato je stališče sodišča prve stopnje, da okoliščina, ali je okvara zdravja posledica poškodbe ali bolezni, ni pravno odločilna za ugotavljanje pravočasnosti zahteve, povsem nejasno in neobrazloženo. Sodišče prve stopnje ga bo zato moralo v ponovljenem postopku, če bo pri njem vztrajalo, podrobneje obrazložiti. Zaradi navedenega stališča sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov v smeri, ali je revidentova okvara zdravja posledica poškodbe. Ker pa se je toženka v obravnavani zadevi odločilno oprla na ugotovitve zdravniške komisije II. stopnje, kar pomeni, da je v dokaznem postopku mnenje prispevala samo nasprotna stranka, se mora sodišče prve stopnje opredeliti do predlaganih dokazov medicinske stroke oz. dokaza po postavitvi izvedenca, upoštevaje, da je zdravniška komisija izvedenski organ toženke, ki je v tej zadevi le ena izmed strank. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up-233/15 z dne 19. 10. 2017. 6. Tožba je utemeljena.

1. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je izdalo odločbo št. 14000-1/2008/27 z dne 12. 11. 2012, s katero je tožniku zavrnilo zahtevo z dne 23. 10. 2007 za priznanje statusa civilnega invalida vojne, ker ne gre za poškodbo, temveč bolezen, zato je zahtevo vložil prepozno, glede na določbi 96. in 121. člena ZVojl. Tožnik je 22. 5. 2013 vložil predlog za obnovo postopka in ga utemeljeval na 1. točki 260. člena ZUP. Izpodbijana odločba, s katero je organ predlog tožnika za obnovo postopka zavrnil, je izdana na podlagi predhodnih sodb Upravnega sodišča I U 1370/2013 in I U 1346/2014, na podlagi katerih sta bili predhodni odločitvi organov o zavrnitvi predloga za obnovo postopka odpravljeni in zadeva vrnjena toženki v ponovno odločanje. V izpodbijani zadevi se je organ, ki je ponovno presodil nove dokaze (mnenje zdravnika dr. A.A. z dne 13. 5. 2013, 10. 5. 2013, 6. 5. 2014 in obvestilo zdravniku iz leta 1997), oprl na ugotovitve zdravniške komisije II. stopnje in štel za dokazano, da je dejanski temelj v smislu okvare zdravja, ki se upošteva kot podlaga za priznanje vojne invalidnosti, bolezen tožnika in ne poškodba, kar utemeljuje pravilnost odločbe z dne 12. 11. 2012. 7. Sodišče je s sodbo I U 1948/2014 z dne 29. 11. 2015 tožbo tožnika zavrnilo, ker je menilo, da je organ pravilno presodil, da ni pogojev za obnovo postopka, ker okoliščina, ki jo je tožnik zatrjeval, ali je okvara zdravja posledica poškodbe ali bolezni, ni pravno odločilna za ugotavljanje pravočasnosti zahteve, saj ZVojl za okvaro zdravja, ki bi bila posledica poškodbe, ne določa drugačnih rokov.

8. Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 76/2015 z dne 19. 12. 2017 meni, da iz določb 96. in 121. člena Zvojl izhaja, da veljata roka zgolj za okvaro zdravja kot posledico bolezni ter je bil namen zakonodajalca časovno omejiti le uveljavljanje zahtev za priznanje statusa vojnega invalida na podlagi okvare zdravja kot posledice bolezni. Sodišče v ponovnem postopku reševanja zadeve sprejema stališče Vrhovnega sodišča, da iz 96. in 121. člena ZVojl izhaja, da veljata roka iz teh členov zgolj za okvaro zdravja kot posledico bolezni.

9. Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da predloženi novi dokazi v postopku obnove izkazujejo, da je dejanski temelj okvare zdravja pri tožniku bolezen in ne poškodba, kot izhaja iz ugotovitev zdravniške komisije II. stopnje. Zdravniška komisija pa je izvedenski organ toženke, zato toženka tožniku, ki je predlagal postavitev neodvisnega izvedenca medicinske stroke, ni omogočila, da vodi učinkovito (enakopravno) obravnavo. Toženka se je oprla na stališče zdravniške komisije, ki je njen izvedenski organ, zato v tej luči njeno stališče, da na podlagi navedenega ne najde razlogov za ugoditev izvedbi dokazov z izvedenci ni prepričljivo obrazloženo, odločitev toženke pa je posledično sprejeta na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče po analogiji s stališčem sprejetim v odločbi Ustavnega sodišča Up 233/15 z dne 19. 10. 2017 meni, da mora imeti tudi v upravnem postopku tožnik možnost, da vodi učinkovito (enakopravno) obravnavo, ki pa to ni, kolikor mu organ izvedbo dokaza zavrne, svojo obrazložitev pa opre na ugotovitev zdravniške komisije, ki je njegov izvedenski organ. V ponovnem postopku reševanja zadeve naj zato toženka tožniku da možnost, da dokaže, da je dejanski temelj okvare zdravja pri njem poškodba, s postavitvijo ustreznega izvedenca medicinske stroke. Bistveno v obravnavani zadevi je namreč vprašanje dejanskega temelja za okvaro tožnikovega zdravja, torej ali je to bolezen ali pa poškodba, kot skuša dokazati tožnik. Od tega je odvisno vprašanje pravočasnosti njegovega predloga za obnovo postopka, kar je bil razlog za večkratno zavrnitev.

10. Ker je v obravnavani zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno ter je bilo zato posledično napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.

11. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu) ter stroške revizijskega postopka v skladu s 2. točko sklepa Vrhovnega sodišča. Višina stroškov revizijskega postopka je odmerjena v skladu z drugim odstavkom 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), ob upoštevanju tarifne številke 3300 ZOdvT, v višini 282,00 EUR in 60002 v višini 20,00 EUR, skupaj 587,00 EUR. Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.