Jedro

Ker iz izreka in obrazložitve sodbe nedvoumno izhaja, da sta obsojenca uporabila silo zoper oškodovanca zato, da zlomita oškodovančev odpor, saj v trenutku, ko ju je zalotil, predmetov, ki sta jih nameravala vzeti in si jih prilastiti, še nista imela v posesti, oziroma sta uporabila silo zato, da si prilastita tuje premične stvari, je sodišče njuno ravnanje pravilno pravno opredelilo kot rop po 213. členu KZ in ne kot roparsko tatvino po 1. odstavku 214. člena KZ.

V oktobru 1994 organi za notranje zadeve niso bili dolžni dati osebi, ki ji je bila odvzeta prostost, pouka, da ima pravico vzeti si zagovornika.

Izrek

Zahteva obsojenega D.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi z 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, iz 1. do 6. točke II. odstavka 95. člena ZKP.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo obsojena D.G. in F.B. za kriva storitve kaznivega dejanja ropa po 1. odstavku 213. člena v zvezi s členom 25. KZ. Obema obsojencema je izreklo kazen 3 leta in 8 mesecev zapora, v kateri jima je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas, ko jima je bila v zvezi s to kazensko zadevo odvzeta prostost. Višje sodišče je pritožbi obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Plačila stroškov kazenskega postopka ju je oprostilo.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (sodbo Okrožnega sodišča v Celju in sodbo Višjega sodišča v Celju) je obsojeni D.G. vložil dne 23.12.2002 zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakonika in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP (torej iz razloga po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP). Predlaga razveljavitev obeh sodb.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, predlaga vrhovnemu sodišču, da naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne, saj uveljavljane kršitve materialnega in procesnega zakona niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zatrjevanje vložnika zahteve, da sta s soobsojenim F.B. izpolnila kvečjemu znake kaznivega dejanja roparske tatvine po 214. členu KZ in ne kaznivega dejanja ropa po 213. členu KZ kot je to napačno pravno opredelilo sodišče z izpodbijano pravnomočno odločbo, ni utemeljeno. Iz izreka in obrazložitve sodbe namreč nedvoumno izhaja, da sta obsojenca uporabila silo zoper oškodovanca zato, da zlomita oškodovančev odpor, saj je v trenutku, ko ju je zalotil, predmetov, ki sta jih nameravala vzeti in si jih prilastiti, še nista imela v posesti, oziroma sta uporabila silo zato, da si prilastita tuje premične stvari. Sodišče je torej na ugotovljeno dejansko stanje uporabilo pravilno zakonsko določbo, saj storilec pri roparski tatvini (1. odstavek 214. člena KZ), za razliko od kaznivega dejanja ropa uporabi silo z namenom, da bi ukradeno stvar obdržal. Zatrjevana kršitev določb 2. in 4. točke 4. člena ZKP, ki jo vidi obsojenec v tem, da ga organi za notranje zadeve niso seznanili s pravico do odvetnika, niti mu odvetnika niso zagotovili, ni podana. V času, ko so obsojenca obravnavali organi za notranje zadeve (oktober leta 1994) je veljal še prejšnji Zakon o kazenskem postopku, ki je začel veljati 1.7.1977 in je veljal do 1.1.1995. Ta zakon je nalagal samo preiskovalnemu sodniku dolžnost poučiti obdolženca, ki mu je odvzeta prostost (takoj, ko mu je bil pripeljan), da ima pravico vzeti si zagovornika. Formalna obramba priprti osebi torej tedaj ni bila obvezna. Nikakršnega pouka v zvezi s tem pa niso bili dolžni dajati organi za notranje zadeve. Šele nov Zakon o kazenskem postopku - 4. člen (z veljavnostjo od 1.1.1995) ter Zakon o policiji - 44. člen (ki je začel veljati 18.7.1998) sta zahtevala pouk o pravici do zagovornika osebi, ki ji je kakorkoli odvzeta prostost ter tudi obligatorno formalno obrambo.

Očitek, da sodišče s sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe (kršitev iz 7. točke 371. člena ZKP) ni obrazložen in kot tak tudi ne more biti predmet presoje vrhovnega sodišča, ko odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti (1. odstavek 424. člena ZKP).

S tem, da naj bi policisti napisali zapisnik o zaseženih predmetih šele naslednji dan, čeprav iz zapisnika izhaja, kot da je bil napisan neposredno po zasegu, zasežene predmete pa so dali v oškodovančev avtomobil, od koder so jih vzeli šele naslednjega dne, so po mnenju obsojenca kršili 220., 221., 222. in 223. člen ZKP. Meni še, da so dokazi pridobljeni na ta način prepovedani dokazi. Te navedbe niso utemeljene. Policisti so tedaj postopali v skladu z 1. odstavkom 151. člena, 154. členom ter 211. členom tedaj veljavnega Zakona o kazenskem postopku, oziroma so v povsem pravilno in zakonito obsojencema zasegli predmete, ki so bili najdeni v oškodovančevem avtomobilu, s katerim sta se obsojenca tedaj vozila. Okoliščina, da je bil zapisnik o zasegu napisan kasneje in ne na kraju samem, pa na pravilnost in zakonitost postopka nima nikakršnega vpliva, o čemer pa ima razloge že odločba prvostopenjskega sodišča (1. odstavek na 7. strani sodbe sodišča prve stopnje) ter sodba pritožbenega sodišča (v 7. odstavku na 2. strani sodbe).

Pritrditi pa je potrebno obsojencu, da se je zadeva reševala dalj časa, kot bi to zahtevala pravna in dejanska vprašanja, o katerih je bilo treba odločiti. Razlog za to je pripisati tudi v veliki meri obema obsojencema. Sodišče prve stopnje, ki je dobilo zadevo v razsojo po razveljavitvi odločbe s strani pritožbenega sodišča, je namreč imelo, kot je razvidno iz podatkov, v spisu velike težave, preden je ugotovilo naslov novih bivališč obeh obsojencev ter jima uspelo vročiti vabila na glavno obravnavo. Sicer pa je odmaknjenost kaznivega dejanja bila obsojencu upoštevana pri odmeri kazni kot tehtna olajševalna okoliščina. Trajanje postopka pa vpliva na zakonitost sodne odločbe ni imelo, niti obsojenec tega vpliva v zahtevi ni obrazložil. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP.