Jedro

Odločba o priglasitvi del se izda, če so ta dela v skladu s prostorsko ureditvenim načrtom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 3.10.2003. Z njo je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke proti odločbi o dovolitvi priglašenih del Oddelka za okolje in prostor, Upravne enote Nova Gorica z dne 19.2.2003, s katero je bilo investitorju A.A. izdano dovoljenje za legalizacijo lope za spravilo orodja na zemljišču parc. št. ... k.o. ..., pod tam navedenimi pogoji.

Tožena stranka v izpodbijanem upravnem aktu navaja, da za nameravana dela (oziroma za njihovo legalizacijo) po Odloku o gradnji pomožnih objektov v Mestni občini N.G. (Uradno glasilo, št. 2/97) zadostuje priglasitev (10. člen), poseg pa ni v nasprotju z določili Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor na mestnem območju N.G. (Uradne objave, št. 1/2000, 11/2000, 10/2002 in 15/2002, dalje Odlok o PUP); za odmik, ki je manjši od predpisanega v 23. členu Odloka o PUP (znaša 1.20 m) naj bi bili izpolnjeni z Odlokom predpisani pogoji.

Sodišče v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje (2. odstavek 67. člena). Glede tožbenega ugovora o kršitvi določbe o odmiku (23. člen Odloka o PUP) navaja, da je objekt, ki se legalizira, odmaknjen od parcelne meje 1.20 m ter da glede na svojo velikost, višino in odmaknjenost objekta, ležečega na sosednji parceli, ne vpliva na objekt tožeče stranke; za tak poseg Odlok o PUP ne predvideva soglasja; bruto površina objekta, ki se legalizira, pa glede na podatke skice s tehničnim poročilom za priglasitev del ne presega dopustnih 20 m2 (znaša 19.5 m2), na kolikor je omejena tlorisna površina pomožnega objekta po Odloku o gradnji pomožnih objektov v Mestni občini N.G. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (14. točko 1. odstavka 339. člena ZPP), napačno uporabo materialnega prava ter nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje. Priglaša stroške postopka. Navaja, da upravni organ oziroma sodišče prve stopnje ni preverilo in utemeljilo obstoja kumulativnih pogojev, določenih v 23. členu Odloka o PUP, ki upravičujejo odmik od parcelne meje pod štiri metre. Zato je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka. Sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja, zato je materialno pravo napačno uporabilo. Tožnik naj bi sprožil postopek za sodno določitev meje, kar bi lahko tudi vplivalo na odločitev v tem postopku.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik neutemeljeno ugovarja zmotno uporabo materialnega prava. Po določbi 2. odstavka 62. člena ZUN se investitorju izda odločba o dovolitvi priglašenih del, če za nameravana dela po določbah ZUN oziroma občinskega odloka zadostuje priglasitev ter če ta dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom. Za obravnavani objekt je priglasitev del določena z Odlokom o gradnji pomožnih objektov v Mestni občini N.G. (Uradno glasilo, št. 2/1997), ki v 2. alineji 1. točke 5. člena določa, da se za pomožne objekte za potrebe občanov in njihovih družin na stavbnih zemljiščih v okviru funkcionalnih zemljišč obstoječih objektov štejejo tudi (med drugim) lope za shrambo orodja do 20 m2 tlorisne površine. Nameravana dela (oziroma njihova legalizacija) tudi po presoji pritožbenega sodišča niso v nasprotju z Odlokom o PUP, ki velja za območje posega. Poseg sodi v urejevalno enoto KR 3/24: K.V. I in II, v kateri so dovoljene povečave večjih objektov za stanovanjske potrebe v okviru obstoječih stavbnih zemljišč (točka A), posegi pa morajo biti prilagojeni oblikovnim značilnostim obstoječih objektov, višine praviloma P+1 in odmikom od Ulice V.V. po gradbeni liniji obstoječe pozidave (točka B). Po presoji pritožbenega sodišča so v obravnavanem primeru izpolnjeni tudi pogoji glede odmikov, določenih v 23. členu Odloka o PUP. Po določbah omenjenega člena morajo biti objekti od parcelne meje oddaljeni toliko, da ni motena sosednja posest. Praviloma znaša odmik 4 m, odmik od parcelne meje pa je lahko manjši, če konfiguracija terena, medsebojne razdalje objektov, in racionalna raba parcele to dopuščajo, vendar je potrebno to predhodno preveriti in utemeljiti. Tako iz obrazložitve upravnega akta prve oziroma druge stopnje kot iz obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izrecno izhaja, da je prvostopni organ odmik predmetnega objekta od parcelne meje predhodno preveril in utemeljil, saj je navedel, da je manjši odmik od 4 m dopusten, ker je lopa višine 2,8 m dosti nižja od enonadstropne stanovanjske hiše tožnika in da zato ne bo vplivala na spremembo bivalnih pogojev na tožnikovem objektu, ki je cca 2 m oddaljen od parcelne meje, tako da znaša odmik med objektoma cca 3.20 m, kar je več kot znaša višina pomožnega objekta. Višina predmetne lope pa tudi ne dosega višine okna tožnikove hiše, torej ne more vplivati na osončenje in osvetlitev pri tožnikovi hiši. Ker so omenjeni razlogi navedeni tudi v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje, tudi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu ni podana.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, za kar je imelo podlago v določbah 59. člena ZUS-1. Ker samo ni ugotavljalo dejanskega stanja, tudi ni mogoče z uspehom uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 je to dopustno le v primeru, če bi sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt. Tudi pavšalni ugovor o sodni določitvi meje na drugačno odločitev ne vpliva, saj gre za poseg v okviru funkcionalnega zemljišča obstoječega objekta.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.