Jedro

Delodajalec ne more enostransko razveljaviti pravnomočnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka in odločiti, da se delavec kot trajni presežek razporedi k drugemu delodajalcu. Delodajalec lahko obnovi pravnomočno končan postopek zaradi trajnega presežka v primeru, če so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka po določbah ZPP, ki se smiselno uporablja v postopkih o odločanju o pravicah delavcev, ali pa če delavec izrecno soglaša s spremembo oz. odpravno pravnomočne odločitve delodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v točki 1. izreka izpodbijane sodbe razveljavilo sklep o odpravi sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 22.10.1996, sklep o razporeditvi z dne 26.11.1996 in sklep nadzornega sveta z dne 23.12.1996, sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 7.2.1997 in sklep nadzornega sveta z dne 12.3.1997. V točki 2. izreka je ugotovilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje z dnem 23.1.1997 kot trajno presežnemu delavcu, tožena stranka pa mu je dolžna izplačati odpravnino v znesku 2.121.271,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.1.1997 do plačila v 8 dneh pod izvršbo. V točki 3. izreka je naložilo toženi stranki, da izplača tožniku razliko v plači v znesku 772.297,97 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe, poleg tega pa je toženi stranki s popravnim sklepom z dne 29.6.1998 naložilo, da na te zneske plače vse prispevke in dajatve. V točki 4. izreka je priznalo tožniku povrnitev stroškov postopka, stroške zastopanja v višini 372.396,00 SIT ter stroške sodnih taks.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti kot neutemeljen zavrne, oz. podrejeno, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da prvostopno sodišče svoje odločitve v napadeni sodbi sploh ni obrazložilo in utemeljilo, na podlagi katerih zakonskih predpisov je odločitev sprejelo. Tožena stranka meni, da je takšna sodba pomanjkljiva, saj je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa šteje odločitev sodišča za povsem napačno. Čeprav je bil postopek o izdaji sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožniku kot trajno presežnemu delavcu pravnomočno končan, tožena stranka meni, da je možno tak postopek pri delodajalcu vselej obnoviti, če za to nastopijo določene okoliščine. V primeru tožnika je bilo po izdaji sklepa ugotovljeno, da potreba po njegovem delu vendarle še obstaja in je bilo povsem pravilno in zakonito, da je tožena stranka postopek reševanja presežnih delavcev obnovila in izdala sklep, s katerim je odpravila sklep o prenehanju delovnega razmerja. S tem, ko je tožena stranka odpravila sklep o prenehanju delovnega razmerja, je ravnala v skladu z samim smislom zakona, saj bi se s tem ohranilo delovno razmerje. Tožena stranka meni, da soglasje delavca za spremembo oz.

odpravo dokončnega sklepa ni potrebno in ga tudi noben predpis ne zahteva. Glede višine odpravnine pa navaja, da je določena na napačnih podlagah, in sicer za 15 let delovne dobe pri delodajalcu, čeprav je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen le od junija 1992. Tožena stranka je povsem drug subjekt od družbe, v kateri je bil tožnik zaposlen prej, kar bi moralo sodišče upoštevati. Tožena stranka nasprotuje tudi odločitvi o plačilu razlike plače. Pritožba ni utemeljena.

Po proučitvi podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 365. člena ZPP, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se načeloma strinja s stališčem pritožbe, da je mogoče vselej postopek obnoviti, če za to nastopijo določene okoliščine, saj se po določbi 103. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev pri delodajalcih smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za delovne spore, tj. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98), po določbi 14. člena ZDSS pa določbe Zakona o pravdnem postopku. Postopek pred delodajalcem je torej mogoče obnoviti le ob smiselni uporabi ZPP, kar pomeni, da je mogoče poseči v dokončne in pravnomočne odločbe delodajalca le ob pogojih, določenih v ZPP in v primeru, če so podani obnovitveni razlogi iz 421. čl. ZPP. Eden od obnovitvenih razlogov je, da stranka zve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva znana, oz. če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku (9. točka 421. člena ZPP). Ta obnovitveni razlog pa je mogoče po 2. odstavku 422. člena ZPP uveljavljati le, če stranka teh okoliščin brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo (kar smiselno pomeni do dokončnosti sklepa delodajalca o pravicah in obveznostih delavca).

V obravnavanem primeru ni izkazano, da ne bi delodajalec že ob izdaji prvotnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 8.7.1996 zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu poznal vseh relevantnih dejstev, ki so narekovala opredelitev tožnika za trajno presežnega delavca. Zato ni sprejemljiva trditev tožene stranke v pritožbi, da se je naknadno ugotovilo, da bi lahko tožnika razporedili znotraj družbe oz. znotraj sistema X., prav tako tudi ne trditve, da naj bi bilo sodelovanje tožnika nujno v postopku prisilne poravnave nad X. C.. Možnost rešitve z razporeditvijo tožnika v okviru sistema X. bi morala tožena stranka proučiti že pred sprejemom Programa razreševanja trajno presežnih delavcev podjetja X. C. I., d.o.o. v maju 1996. Kot izhaja iz podatkov v spisu, pa je bil postopek prisilne poravnave nad podjetjem X. C., začet dne 13.3.1996, načrt finančne reorganizacije pa je bil potrjen dne 4.9.1996 (objava v Uradnem listu RS, št. ../97, priloga A 19). Glede na to, da je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja izdan dne 8.7.1996, torej po začetku postopka prisilne poravnave, sklep o odpravi sklepa o prenehanju delovnega razmerja pa celo po potrjenem načrtu finančne reorganizacije, ne gre za nobena nova dejstva, za katera delodajalec ne bi vedel ob izdaji prvotnega sklepa. Tako je mogoče ugotoviti, da za obnovo postopka na predlog delodajalca niso bile izpolnjene osnovne predpostavke. Zato so sklepi tožene stranke o odpravi sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 22.10.1996, o razporeditvi z dne 26.11.1996 in o zavrnitvi ugovorov (sklep nadzornega sveta z dne 23.12.1996) nezakoniti. Isto velja za sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neopravičenega izostanka z dela od 31.1.1997 do 6.2.1997, z dne 7.2.1997 in za sklep nadzornega sveta z dne 12.3.1997 o zavrnitvi ugovora tožnika. Zato je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna.

Dokončni in pravnomočni sklepi o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavca vežejo delavca in delodajalca in jih ni mogoče enostransko spreminjati. Neupravičeno poseganje v institut pravnomočnosti bi bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti in načelom zaupanja v pravo. Tožnik tudi pravilno opozarja na odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije, opr. št. Sp 588/93 z dne 24.6.1993 (objavljeno v Zbirka odločb sodišč združenega dela v Republiki Sloveniji, X. knjiga, str. 136 in 137), ko sodišče prav tako ni dovolilo spremembe pravnomočnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja brez delavčevega soglasja. V skladu z zgoraj navedenim po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega utemeljenega razloga, da bi spreminjalo dosedanjo sodno prakso.

Pravilna je tudi odločitev sodišča, da tožniku kot trajno presežnemu delavcu pripada odpravnina v skladu z določbo 36.f člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR), ob upoštevanju 15 let delovne dobe. Tožnik se je pri X. C. I., d.o.o. res zaposlil 1.6.1992, vendar pa iz sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 8.7.1996 izhaja, da delavcu pripada odpravnina v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela v X. C. oz. X. C. I.. Glede na to, da je bil tožnik v X. C. zaposlen od 1.11.1981, je potrebno upoštevati kontinuiteto delovnega razmerja v tem smislu, da delavec ob vmesnih prehodih oz.

razporeditvah zaradi statusnih sprememb ni spremenil zaposlitve. Zato je sodišče prve stopnje pravilno določilo višino odpravnine. Tudi tožena stranka je v Programu razreševanja trajno presežnih delavcev podjetja X. C. I., d.o.o. predvidela za tožnika odpravnino v višini 2.277.482,00 SIT, kar celo presega znesek, ki ga je uvaljavljal tožnik, oz. ki mu ga je na podlagi pravilnega izračuna osnove (katere višina ni bila sporna) prisodilo sodišče prve stopnje.

Neutemeljen je tudi očitek pritožbe glede prisojene razlike v plači. Pritožba poudarja, da se pogodbeni dogovor med toženo stranko in X. S. d.o.o. o višini tožnikove plače nanaša na to, da se tožniku plača ne bo zniževala pod zneskom plače, ki bi mu pripadala, če bi delal pri toženi stranki. Po poteku individualne pogodbe bi se tožnikova plača znižala, če bi bil zaposlen pri toženi stranki, na nivo prejšnje razporeditve in zatorej pri tem ne gre za znižanje, ki bi bilo v nasprotju s pogodbenim dogovorom tožene stranke in X. S. d.o.o.. Pritožbeno sodišče ne soglaša s takšnim stališčem pritožbe.

Tožniku je potekla individualna pogodba za delovno mesto direktorja izvoza dne 10.6.1995, vendar je bilo s sklepom o razporeditvi št. P-5652/0509 z dne 9.6.1995 določeno, da bo delavec od 26.6.1995 dalje eno leto prejemal bruto plačo v višini povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred izdajo sklepa o razporeditvi. Tožniku torej plača za dobo enega leta ni bila znižana, ampak bi jo moral prejemati v višini, kot jo je določala individualna pogodba za delovno mesto direktorja izvoza. Ker je bila v tem času sklenjena pogodba med X. S. d.o.o., in X. I. C. I., d.o.o. Ljubljana, se mu po določbi 4. člena pogodbe plača ni smela znižati v obdobju dela pri X. S. d.o.o..

Tožnik je torej za celotno obdobje, ko je delal v X. S., upravičen do plače, ki jo je prejemal v času trajanja individualne pogodbe (za delovno mesto direktorja izvoza), zato je sodišče prve stopnje tudi v tem delu utemeljeno ugodilo njegovemu zahtevku.

Pritožbeni razlogi torej niso podani, zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 368. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Na podlagi citiranega ustavnega zakona je pritožbeno sodišče uporabilo tudi določbe ZTPDR.