Jedro

Če v obravnavanem primeru na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče govoriti niti o dejanski niti o pravni zmoti, obramba z drugačnimi ugotovitvami dejanskega stanja ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona ampak nedovoljen razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojena je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi je bila K. K. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja kršitve pravic pri zaposlovanju ali brezposelnosti po prvem odstavku 198. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), sodišče ji je izreklo denarno kazen 30 dnevnih zneskov, to je 988,45 EUR, ki jo je dolžna plačati v roku 3 mesecev, po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojeni naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, in sicer pričnino v znesku 114,80 EUR ter sodno takso. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo zagovornika obsojene K. K. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojeni je naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenke pravočasno, dne 10. 10. 2012, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in druge kršitve kazenskega postopka ter predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe po drugem odstavku 358. člena ZKP, podrejeno pa, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, obe sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Zagovornik v zahtevi navaja, da je kaznivo dejanje možno storiti le naklepno, v storilčev naklep pa mora soditi tudi zavest o kršitvi ustreznih predpisov in prikrajšanje oziroma omejitev pravic do zaposlitve. Zagovornik navaja, da je dokazano, da obsojena oškodovanki na razgovoru ni povedala, da je ne bo zaposlila, zato je izjava oškodovanke, na katero je sodišče vezalo svojo odločbo, neverodostojna in nedokazana, kot takšna pa ne more predstavljati podlage za kazensko obsodbo. Po drugi strani pa je dokazano, da se je obsojenka po posvetovanju s pravnico odločila, da zaposli U. C. Tako obstaja nasprotje med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe in med samimi izpovedbami v postopku, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Sodišče je kršilo kazenski zakon glede vprašanja ali so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost, saj je obsojenka ravnala oziroma se je odločila v skladu s pravnim mnenjem pravnice, zato je bila prepričana, da ravna zakonito, sodišče prve stopnje pa bi moralo ugotoviti, da je bila obsojenka v pravni zmoti, zaradi česar so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost. Uveljavlja tudi kršitev pravice do obrambe ter navaja, da je sodišče kot nepotrebne zavrnilo dokazne predloge obrambe po zaslišanju prič L. S., A. T., F. V., O. B., E. V., M. P. in S. G. in v zvezi s tem med drugim napačno zaključilo, da obstoj negativnega mnenja o oškodovanki ni pravno relevantno dejstvo za predmetno zadevo.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, dne 7. 11. 2012, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Navaja, da je sodišče, kljub temu, da ni ugodilo dokaznim predlogom obrambe, ravnalo skladno z zakonom, saj ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč na podlagi proste presoje samo odloča, katere dokaze bo izvedlo. Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti glede absolutne bistvene kršitve kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP so neutemeljene, saj so razlogi sodbe razumljivi in niso v nasprotju z izpovedbami prič. V zvezi z zatrjevano pravno zmoto pobudnice, glede prepovedanosti očitanega kaznivega dejanja, pa je potrebno opozoriti, da se zahteva za varstvo zakonitosti tudi v tem segmentu nanaša na prerekanje ugotovitev sodišča o subjektivnem in objektivnem dejanskem stanju.

4. Odgovor Vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojenki in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ter navaja, da je dokazano, da obsojenka oškodovanki na razgovoru ni povedala, da je ne bo zaposlila, zato je izjava oškodovanke, na katero je sodišče vezalo svojo odločbo, neverodostojna in nedokazana. Po drugi strani pa je z gotovostjo dokazano, da je oškodovanka delo odklonila, zato se je obsojena po posvetovanju s pravnico odločila, da zaposli U. C. Tako obstaja nasprotje med razlogi sodbe in med samimi izpovedbami v postopku, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana. Razlogi sodbe so razumljivi in niso v nasprotju z izpovedbami prič. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da oškodovanka zaposlitve ni odklonila. V dokaznem postopku je prišlo do zaključka, da je obsojena oškodovanki na razgovoru povedala, da je ne bo zaposlila. Takšen zaključek potrjuje tudi obstoj pisnih predlogov pogodb o zaposlitvi, katere je obsojena sklenila s T. K. in U. C. dne 27. 8. 2010, torej pred razgovorom z oškodovanko dne 30. 8. 2010. Zatrjevanje vložnika, da je obsojenka ravnala zakonito, da ni ravnala naklepno, da je dokazano, da na razgovoru oškodovanki ni navedla, da je ne bo zaposlila in da je oškodovankina izjava, da je to storila, neverodostojna in kot taka ne more predstavljati podlage za obsodbo, pomeni zgolj uveljavljanje razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

6. Zagovornik obsojene uveljavlja kršitev kazenskega zakona glede vprašanja, ali so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost. Obsojenka je namreč ravnala oziroma se odločila v skladu s pravnim mnenjem pravnice K. T. Tako se obsojenka očitno ni zavedala prepovedanosti svojega ravnanja, sodišče prve stopnje pa bi moralo ugotoviti, da je bila obsojenka v pravni zmoti, zaradi česar so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost obsojenke, pri tem se zagovornik sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 242/2004. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da obsojena ni imela namena skleniti pogodbe z oškodovanko, ter navedlo v sodbi razloge, zakaj ni sledilo obsojeni glede pravne zmote (točka 10). Tem razlogom je pritrdilo tudi višje sodišče (točka 6 sodbe). Neutemeljeno je torej sklicevanje zagovornika na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 242/2004, saj v obravnavanem primeru na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja (da obsojena ni imela namena zaposliti oškodovanke) ni mogoče govoriti niti o dejanski niti o pravni zmoti. Zagovornik s svojimi drugačnimi ugotovitvami dejanskega stanja v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zgolj nedovoljen razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

7. Vložnik uveljavlja tudi kršitev pravice do obrambe, ker je sodišče kot nepotrebne zavrnilo dokazne predloge obrambe po zaslišanju prič L. S., A. T., F. V., O. B., E. V., M. P. in S. G. in zato napačno zaključilo, da obstoj negativnega mnenja o oškodovanki ni pravno relevantno dejstvo za predmetno zadevo. Navedene priče bi potrdile negativno mnenje o oškodovanki, kar je relevantnega pomena, saj zaradi negativnega mnenja in neprimernega obnašanja oškodovanka zagotovo ni bila primeren kandidat, kot to zahtevajo predpisi.

Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah(1) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče pa sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev. Sodišče prve stopnje je obrazloženo zavrnilo dokazne predloge (točka 3 sodbe), temu je pritrdilo tudi višje sodišče (točka 4 sodbe). Po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljana kršitev ni podana, niti iz navedb v zahtevi ne izhaja kako je zavrnitev teh dokaznih predlogov vplivala na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

C.

8. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, v pretežnem delu pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

9. Glede na premoženjsko stanje obsojene, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojeni naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).

Op. št. (1): Npr. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 186/98 z dne 17. 9. 1998, I Ips 56/1998 z dne 30. 9. 1999 in številne druge.