Jedro

Tako določba 1. točke drugega odstavka 374. člena ZFPPIPP kot določba prvega odstavka 29. člena ZVO-1 očitno pomenita konkretizacijo načela subsidiarnega ukrepanja v specifičnem primeru stečaja, saj določata odgovornost države za odpadke, če te odgovornosti zaradi poteka stečajnega postopka ni mogoče naložiti njihovemu imetniku oziroma povzročitelju. V povezavi teh določb z 11. členom ZVO-1 gre torej za ureditev, ki je do splošnega načela odgovornosti povzročitelja obremenitve iz 9. člena ZVO-1 v razmerju specialnosti, zato je treba v situacijah, ki jih ureja, uporabiti to in ne splošne ureditve.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Inšpekcije za okolje in naravo, Območne enote Ljubljana, št. 06117-137/2012-29 z dne 25. 5. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku naložila, da mora kot imetnik odpadkov za nevarne odpadke – mulji barv in lakov, ki vsebujejo organska topila ali druge nevarne snovi, v skupni količini 142 sodov na lokaciji ..., zagotoviti obdelavo odpadkov tako, da jih odda ali prepusti zbiralcu ali odda izvajalcu obdelave (prva točka izreka) ter prvostopenjskemu organu posredovati dokazilo, da je zagotovil obdelavo vseh odpadkov, to je veljavni evidenčni list za odpadke, ki jih je oddal v Republiki Sloveniji, ali listino iz Uredbe 1013/2006/ES za odpadke, ki jih je poslal v obdelavo v drugo državo članico EU ali tretjo državo (druga točka). Kot rok za izpolnitev obveznosti iz prve točke izreka je določila 31. 7. 2015 (tretja točka), za izpolnitev obveznosti iz druge točke izreka pa 10. 8. 2015 (četrta točka). Poleg tega je odločila še, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (peta točka) in da v postopku niso nastali stroški (šesta točka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 16. 7. 2013 in uradnih evidenc razvidno, da je bila imetnica prej navedenih nevarnih odpadkov družba A. d.o.o. - v likvidaciji, ki se je 12. 7. 2012 preimenovala v družbo B. d.o.o. - v likvidaciji, ta pa je 30. 5. 2013 „šla v stečaj“. Organ se sklicuje na 21. člen Uredbe o odpadkih, po katerem mora izvirni povzročitelj ali drug imetnik odpadkov zagotoviti njihovo obdelavo. Imetnik odpadkov je njihov povzročitelj ali pravna ali fizična oseba, ki jih ima v posesti.

3. Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, iz obrazložitve pa izhaja, da je tožnikov stečajni upravitelj med drugim izjavil, da v stečajni masi ni nobenega premoženja, zato v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti določbe Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), po kateri v primeru, če so v stečajni masi odpadki, ki jih ni bilo mogoče prodati ali razdeliti upnikom skladno z zakonom, postane imetnik teh odpadkov država. Ker v stečajni masi ni odpadkov, je glede na določbo drugega odstavka 29. člena ZVO-1 v zvezi z odpadki izključena uporaba predpisov ob prisilni poravnavi, stečajev in likvidaciji, med drugim tudi uporaba Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), na katerega se sklicuje tožnik. Poleg tega se sklicuje še na tretji odstavek 9. člena ZVO-1, po katerem je povzročitelj obremenitve odgovoren za obremenjevanje okolja tudi v primeru stečaja ali likvidacije.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bil zoper njega v letu 2013 začet stečajni postopek, zato bi toženka morala pri odločanju uporabiti določbo ZFPPIPP, po kateri se v primeru, če stečajna masa ne zadošča niti za kritje stroškov ekološke sanacije, onesnaženi odpadki prenesejo na Republiko Slovenijo. Tožnik ima trenutno na transakcijskem računu sredstva v višini 583,07 EUR, kar pomeni, da stečajna masa ne zadošča za kritje stroškov ekološke sanacije. Res je sicer, da ZVO-1 določa, da je povzročitelj za obremenjevanje okolja odgovoren tudi v primeru likvidacije ali stečaja, vendar tožnik meni, da ta določba velja le v primerih, ko prihaja do obremenjevanja okolja tudi po začetku stečaja, torej če bi tožnik tudi po začetku stečaja na novo ustvarjal nevarne odpadke. V zvezi z že obstoječimi odpadki je treba uporabiti prej navedeno določbo ZFPPIPP, ki bi bila sicer povsem brez pomena. Dodaja še, da v prvostopenjski odločbi ni naveden noben razlog, iz katerega organ meni, da je imetnik nevarnih odpadkov prav on. Glede na to, da je drugostopenjski upravni organ ugotovil, da v stečajni masi ni odpadkov, tožniku ne more biti naloženo, da jih odstrani, saj je zato, ker je v stečajnem postopku, vse njegovo premoženje zajeto v stečajni masi. Zato mu ne more biti naloženo naj odstrani odpadke, ki ne obstajajo.

5. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno, naj zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v vsakem primeru pa naj toženki naloži povračilo stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Toženka na tožbo ni odgovorila.

7. Tožba je utemeljena.

8. Po prvem odstavku 29. člena ZVO-1 v primeru, če se zoper povzročitelja obremenitve uvede stečajni postopek, v stečajni masi pa so odpadki, ki jih ni bilo mogoče prodati ali razdeliti upnikov skladno z zakonom, postane imetnik odpadkov država. Smiselno enako določa tudi ZFPPIPP v 1. točki drugega odstavka 374. člena, na katero se sklicuje tožnik, po njej pa se v primeru, če upniki ne privolijo v prevzem odpadkov, stečajna masa pa ne zadošča za kritje stroškov ekološke sanacije, odpadki prenesejo na Republiko Slovenijo.

9. Namen navedenih zakonskih določb je jasen: v primeru prenehanja povzročitelja oziroma imetnika odpadkov preprečiti, da bi ti odpadki ostali brez imetnika oziroma zavezanca za njihovo varno predelavo in bi s tem obremenjevali oziroma ogrožali okolje. V takem primeru obe zakonski določbi predvidevata prenos odpadkov na Republiko Slovenijo, ki po prvem odstavku 29. člena ZVO-1 celo izrecno postane imetnik odpadkov in s tem zavezanec za njihovo obdelavo po 21. členu Uredbe o odpadkih, kot je veljala v času izdaje prvostopenjske odločbe.

10. Drugostopenjski organ ima sicer prav, da je povzročitelj obremenitve po tretjem odstavku 9. člena ZVO-1 odgovoren za obremenjevanje okolja tudi v primeru stečaja ali likvidacije. Vendar pa pri tem spregleda, da je s to določbo uzakonjeno splošno načelo odgovornosti povzročitelja, ki pa ga dopolnjuje načelo subsidiarnega ukrepanja, uzakonjenega v 11. členu istega zakona. Po slednjem država skrbi za odpravo posledic čezmerne obremenitve okolja in krije stroške odprave teh posledic, če jih ni mogoče naprtiti določenim ali določljivim povzročiteljem. Tako določba 1. točke drugega odstavka 374. člena ZFPPIPP, kot določba prvega odstavka 29. člena ZVO-1 očitno pomenita konkretizacijo načela subsidiarnega ukrepanja v specifičnem primeru stečaja, saj določata odgovornost države za odpadke, če te odgovornosti zaradi poteka stečajnega postopka ni mogoče naložiti njihovemu imetniku oziroma povzročitelju. V povezavi teh določb z 11. členom ZVO-1 gre torej za ureditev, ki je do splošnega načela odgovornosti povzročitelja obremenitve iz 9. člena ZVO-1 v razmerju specialnosti, zato je treba v situacijah, ki jih ureja, uporabiti to in ne splošne ureditve.

11. Drugih razlogov, zakaj ni uporabila navedene specialne ureditve, toženka ne navaja. To še posebno velja za njeno navedbo, da „v stečajni masi ni odpadkov“, kar je v očitnem nasprotju z izrekom izpodbijane odločbe, ki tožniku, torej podjetju v stečaju, nalaga obveznost predelave prav teh odpadkov. Glede na določbo drugega odstavka 224. člena ZFPPIPP namreč v stečajno maso spada vse premoženje stečajnega dolžnika, tako da ostaja nejasno, kaj je tožnica s to navedbo sploh želela povedati.

12. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je toženka zmotno uporabila materialno pravo, kar je pripeljalo tudi do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je tožbi v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena ZUS-1 sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je odločbo izdal, v ponovni postopek. Po četrtem odstavku istega člena je pristojni organ v ponovnem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava.

13. Ker je tožnik v upravnem sporu uspel, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu.

14. Tožnik ni v zvezi z višino stroškov navedel nobenih specifičnih okoliščin, zato mu je sodišče priznalo stroške v skladu s 3. členom navedenega Pravilnika, ki se uporabi v primeru, če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik. Zadeva je bila namreč rešena na seji, brez glavne obravnave, tožnika pa je zastopal stečajni upravitelj kot njegov zakoniti zastopnik.