Jedro

Invalidnino, ki jo prejema tožnik za telesno okvaro je potrebno upoštevati pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pri čemer se ne obračuna v pričakovanem mnogokratniku sedanjega zneska invalidnine za telesno okvaro.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s škodo, ki je nastala tožniku dne 11.7.1991, je bilo s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem z dne 17.11.1998, opr. št. P 165/97 v zvezi z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 8.3.2000, opr. št. II Cp 553/99, pravnomočno odločeno o temelju odškodninske obveznosti tožene stranke ter o zahtevanih oblikah premoženjske in nepremoženjske škode, razen o odškodnini zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in glede odškodnine za škodo na motorju ter o pravdnih stroških strank. Glede na ugotovljeno odškodninsko obveznost tožene stranke v celoti in to na podlagi sklenjene pogodbe o obveznem zavarovanju in pogodbe o AO-plus zavarovanju tudi za ti dve odškodninski postavki, je prvo sodišče z izpodbijano sodbo odločilo o utemeljenosti tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti po temelju in višini in tožniku prisodilo odškodnino v znesku 9.000.0000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2000 dalje, višji odškodninski in obrestni zahtevek iz tega naslova (do zneska 13.500.000,00 SIT) pa zavrnilo, prisodilo pa je tožniku tudi znesek 225.000,00 SIT, ki predstavlja odškodnino za škodo na motorju. Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 406.685,00 SIT s pripadki. Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki in stranska intervenientka na strani tožene stranke. Odločitve o prisojeni odškodnini za premoženjsko škodo ne izpodbijajo, pač pa odločitev glede prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in stroškovno odločitev prvega sodišča. Tožnik se pritožuje proti zavrnilnemu delu sodbe in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da tožnikovemu zahtevku ugodi v celoti. Navaja, da sodišče niti z besedo ne pojasni, zakaj je tudi po letu in pol ob ostalih enakih okoliščinah določilo enako odškodnino, ko je jasno, da je v navedenem obdobju vrednost tolarja padla za 23,5%. Primernna odškodnina bi glede na hude posledice in hude bolečine znašala najmanj 13.500.000,00 SIT. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik doživel prometno nesrečo leta 1993 (pravilno 1991), ko je bil v najobčutljivejšem mladostnem razvoju. Zaprl se je sam vase, hudo duševno trpi in bo vse življeje. Tožena stranka se je proti odločitvi v prvi sodbi pritožila in menila, da je višina močno pretirana. Zahtevek je bil vsaj za 9 milijonov znan in bi morala tožena stranka plačati zamudne obresti vsaj od prve določitve odškodnine (17.11.1998). Sklicuje se na svoje navedbe, dane na zadnji glavni obravnavi, kjer je pojasnil razloge za uveljavljanje zamudnih obresti. Sodišče je ob priznanju odškodnine povsem neutemeljeno odštelo 1.000.000,00 SIT, to je 10% na račun invalidnine. Tožnika bodo duševne bolečine spremljale predvidoma vsaj 50 let. Preračunano po mesecih (15.000,00 SIT po 7.000,00 SIT invalidnine) prisojeni znesek 9.000.000,00 SIT niti približno ne predstavlja zadovoljive satisfakcije. Tožena stranka v svoji pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga nižanje prisojene odškodnine na znesek 5.225.000,00 SIT in temu primerno spremembo tudi odločitve o stroških, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe. Tožena stranka meni, da je prisojena odškodnina previsoka in v nasprotju s sodno prakso. Odškodnina v znesku 5.000.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo bi bila več kot primerna satisfakcija. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da tožnik prejema invalidnino, to je pravico do nadomestila za telesno okvaro. Zato bi moralo preračunati, koliko znese ta satisfakcija glede na pričakovano življenjsko dobo tožnika. Tako bi prišli do zneska 4.000.000,00 SIT. Za celotno nepremoženjsko škodo bi bila primerna odškodnina 9.700.000,00 SIT. Stranska intervenientka izpodija sodbo v 1. in 2. točki izreka do višine dva in pol milijona SIT in pripadajočih stroškov ter uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je zmotno ugotovilo, da invalidnina znaša samo okoli 7.000,00 SIT. Invalidnine in pokojnine se usklajujejo enako in tožniku za III. kategorijo poškodb izven dela pripada po Uradnem listu Republike Slovenije 6/2000 od 1.1.2000 dalje 8.735,88 SIT. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je od prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti odštelo samo 10% oziroma 1.000.000,00 SIT. Upoštevaje sedanjo invalidnino in pričakovano življenjsko dobo bi v 45 letih tožnik prejel 5.200.000,00 SIT brez revalorizacij in usklajevanja. To navaja stranska intervenientka iz dveh razlogov: zaradi prestave sodišču, kaj invalidnina pomeni, in ker bo Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od stranske intervenientke zneske invalidnine izterjal. Ko bo izčrpana zavarovalna vsota, bo morala plačati odškodnino dvakrat, če se invalidnina in odškodnina ne bosta pokrili. Sodišče bi moralo upoštevati najmanj znesek tri in pol milijona SIT. Tožnik bo tako prejel več kot zahteva satisfakcija. V zvezi s povedanim izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča. Pritožbe niso utemeljene. Odmera odškodnine, torej določitev satisfakcije za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Tako kot telesne bolečine in strah, tudi duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti nimajo cene, zato obstajajo merila za določitev vsebine tega pravnega standarda, ki izhajajo iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po navedeni določbi je treba pri določitvi pravične denarne odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje duševnih bolečin in sicer glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, s ciljem, da pri njem doseže zadoščenje, ki bo navedeno škodo omililo. Namen odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je namreč prav v zadoščenju, ki naj omili vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih zaradi prizadetosti na svojem telesnem in psihičnem področju ne more več opravljati, ali pa jih opravlja s povečanimi napori in zaradi tega duševno trpi. Seveda pa mora biti odškodnina določena tudi objektivno in sicer glede na primerjavost z odškodninami za enako škodo in glede na ustrezno uvrstitev v razmerju med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. To omogoča sodna praksa, ki je oblikovala in oblikuje navedena razmerja. Navedena merila in izhodišča veljajo tudi za bodočo nepremoženjsko škodo (203. člen ZOR). Dejanskim ugotovitvam prvega sodišča o prizadetostih tožnika pritožniki ne oporekajo. Menijo le, da je sodišče za to škodno postavko odmerilo prenizko (tožnik) oziroma previsoko odškodnino (tožena stranka) oziroma neutemeljeno odštelo invalidnino za telesno okvaro, ki jo prejema tožnik (tožnik), oziroma bi moralo odšteti 3,5 mio SIT (stranska intervenientka). Glede na dejanske ugotovitve prvega sodišča: - desna roka tožniku mrtvo visi ob telesu, - aktivna gibljivost desne rabe je povsem onemogočena, - komolec je funkcijsko neraben, - desno zapestje je v skrčenem položaju, prijem je funkcionalno neuporaben, - desna roka je neuporabna za vse fine in grobe prijeme, - življenjska aktivnost je za 70% zmanjšana, - enoročno se oblači, opravlja osebno higieno, - ne more dvoročno voziti motorja, kolesa, - pred nesrečo je bil zaposlen kot vzdrževalec elektromehanik, sedaj je vratar, upoštevaje dejstvo, da je bil tožnik ob nesreči star komaj 21 let in da se je nesreča pripetila že leta 1991, tožnik pa še vedno ni dobil odškodnine, je odškodnina v znesku 10.000.000,00 SIT odmerjena skladno z zgoraj navedenimi merili in izhodišči in je v zadostni meri tudi individualizirana. Glede na to, da sodišče odmerja škodo po cenah na dan zadnje glavne obravnave, prva odločitev sodišča v letu 1998 pa je bila zaradi pritožbe obeh pravdnih strank razveljavljena, tožnik v svoji pritožbi neutemeljeno, sklicujoč se na padec vrednosti tolarja, opozarja na dejstvo, da je tudi ob prvem sojenju sodišče prisodilo enako odškodnino. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik v zvezi z obravnavo škodo od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje prejema invalidnino za telesno okvaro, ki po odločbi z dne 29.5.1995 (priloga A 64) znaša 4.348,12 SIT, po nesporni ugotovitvi pravdnih strank pa na dan sojeja znaša okrog 7.000,00 SIT. Tej dejanski ugotovitvi, sklicujoč se na sklep o zneskih invalidnin za telesno okvaro Upravnega odbora Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 20.1.2000 (citira Uradni list Republike Slovenije 6/2000), stranska intervenientka oporeka, ker od 1.1.2000 dalje znaša invalidnina (točka 2., stopnja III.) 8.735,88 SIT in zato meni (smiselno enako tudi tožena stranka), da bi upoštevaje to invalidnino in pričakovano življenjsko dobo tožnika bilo potrebno odšteti 3.500.000,00 SIT. Stranska intervenientka se za to zavzema tudi iz razloga, ker bo Zavod pokojninskega in invalidskega zavarovanja od stranske intervenientke zneske invalidnine po izčrpanju zavarovalne vsote izterjal. Namen invalidnine je omiliti prizadetost oškodovanca zaradi telesne okvare. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je treba invalidnino, ki jo prejema tožnik, in ki ne predstavlja v celoti zadostne satisfakcije za tožnikove prizadetosti, upoštevati pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pri čemer je pravilno ni obračunalo v pričakovanem mnogokratniku sedanjega zneska in je zato tudi zanemarljivo, ali prejema tožnik invalidnino v znesku okoli 7.000,00 SIT ali 8.735,88 SIT, ne glede na to, da pritožbena trditev stranske intervenientke, da tožnik prejema višjo od tiste invalidnine, ki je bila na glavni obravnavi med tožečo in toženo stranko kot nesporno ugotovljena, pomeni nedovoljeno pritožbeno novoto (primerjaj 337. člen ZPP). Pritrditi je potrebno naziranju prvega sodišča (in ne tožnikovemu v pritožbi), da invalidnina za telesno okvaro, ki jo prejema tožnik, zmanjšuje prizadetost oškodovanca in mu gre zato ustrezno nižja odškodnina, zmanjšana za 1.000.000,00 SIT, tedaj odškodnina, glede na ugotovljene prizadetosti tožnika ter v zvezi s tem njegove duševne bolečine, ki jih je že pretrpel in jih bo nesporno trpel tudi v bodoče, v znesku 9.000.000,00 SIT za to škodno postavko, pri čemer je v zadostni meri prišla do izraza starost tožnika ob nesreči (20 let). Ostali razlogi za nasprotno odločitev, ki jih v pritožbi navaja stranska intervenientka, v tem postopku ne morejo biti pomembni. Prvo sodišče je tožniku za prisojeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti prisodilo zakonske zamudne obresti od dneva zadnje glavne obravnave in zavrnitev višjega obrestnega zahtevka v 1. odstavku 5. strani sodbe pravilno obrazložilo. Na to obrazložitev se v odgovor tožnikovi pritožbeni trditvi, da bi sodišče moralo prisoditi obresti vsaj od prve določitve odškodnine dne 17.11.1998, tudi sklicuje, pri čemer je v tej odločbi že povedalo, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo odškodnino po cenah na dan zadnje glavne obravnave. Nadaljnje pritožbeno sklicevanje tožnika na svoje navedbe na zadnji glavni obravnavi za uveljavljanje zamudnih obresti v pritožbenem postopku niso upoštevne. Takšno sklicevanje pritožbe na svoje navedbe v postopku pred prvim sodiščem namreč ne pomeni, da pritožnik v pritožbi obrazloženo navaja razloge za svojo pritožbeno grajo. S povedanim je odgovorjeno tudi na pritožbene trditve tožene stranke, ki meni, da bi bil tožnik upravičen do odškodnine za vse oblike nepremoženjske škode v znesku 9.700.000,00 SIT oziroma v tej sodbi obravnavano škodno postavko 5.000.000,00 SIT (pri čemer je odškodnina iz naslova telesnih bolečin, strahu in skaženosti že pravnomočno prisojena s sodbo, ki je citirana v uvodu obrazložitve te sodbe). Izpodbijana odločitev o glavni stvari in prisojenih obrestih, v posledici tega pa tudi grajana stroškovna odločitev prvega sodišča, je v procesnem, dejanskem in materrialnopravnem pogledu pravilna. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 553. člena ZPP. Odločitev o pritožbenih stroških pritožnikov je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (1. odst. 154. člena, 1. odst. 165. člena ZPP).