Jedro

V tej zadevi investitorja ne varuje načelo zaščite dobrovernega pridobitelja. Ni namreč sporno, da je investitor gradnje, s katero naj bi se posegalo na objekt, hkrati prodajalec stanovanj v tem objektu. Predvsem pa investitor obstoju lastninske pravice tožnikov v pričakovanju sploh ne nasprotuje. Zato okoliščina, da tožniki še niso vpisani v zemljiški knjigi, ni bistvena za odločitev v tej zadevi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Domžale št. 351-503/2010-25238 z dne 12. 7. 2011 se odpravi ter se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva prizadete stranke za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Domžale kot prvostopenjski upravni organ zavrgla zahtevo tožnikov za vročitev gradbenega dovoljenja Upravne enote Domžale št. 351-503/2010-25238 z dne 4. 5. 2011 (1. točka izreka) in tudi njihovo pritožbo zoper navedeno gradbeno dovoljenje (2. točka izreka). Prvostopenjski upravni organ ugotavlja, da se z nameravano gradnjo ne posega v pravice in pravne koristi etažnih lastnikov poslovno stanovanjskega objekta B. na zemljišču parc št. 535/4 k. o. … Navaja še, da po podatkih zemljiške knjige etažna lastnina ni vpisana in da ni razvidno, da bi imeli tožniki na navedeni nepremičnini kakšno drugo stvarno oz. obligacijsko pravico.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ pritožbo tožnikov zoper izpodbijani sklep zavrnilo. Ne strinja se sicer z razlogi prvostopenjskega organa, da se z gradbenim dovoljenjem ne posega v pravice in pravne koristi etažnih lastnikov poslovno stanovanjskega objekta B., saj iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja jasno izhaja, da je predvideni objekt priključen na obstoječi NN električni vod, električna omarica oz. merilno mesto pa se nahaja na poslovno stanovanjskem objektu B. Vendar ugotavlja, da je kot lastnik zemljišča parc. št. 535/4 k. o. … v zemljiški knjigi vpisan investitor, tožniki pa k kupoprodajnim pogodbam niso predložili dokaza, da so pri sodišču začeli postopek za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo.

Tožniki se s tako odločitvijo ne strinjajo in vlagajo tožbo, v kateri navajajo, da toženka ni odločila o njihovem predlogu za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Pojasnjujejo, da so udeležbo v postopku zahtevali na podlagi 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pravni interes izkazujejo z overjenimi kupoprodajnimi pogodbami za stanovanja, v katerih prebivajo že 15 let, plačujejo davke in druge javne dajatve ter so v registru nepremičnin pri Geodetski upravi Republike Slovenije evidentirani kot lastniki. Navajajo, da brez sodelovanja zemljiškoknjižnega lastnika in ostalih lastnikov posameznih delov niso imeli podlage za izdelavo elaborata etažne lastnine, zato so pred Okrajnim sodiščem v Domžalah sprožili sodne postopke, ki so se končali s sodno poravnavo, v kateri se je A.A. kot zemljiškoknjižni lastnik (in investitor – opomba sodišča) skupaj z družbo C. d.o.o., ki je gradila objekt B., zavezal izdelati etažni načrt, pridobiti odločbo o vpisu stavbe v register stavb, sprejeti akt o ustanovitvi etažne lastnine in posamezne dele vpisati v zemljiško knjigo oz. izdati zemljiškoknjižna dovolila. Ker od A.A. niso mogli pridobiti informacij o teku postopka ustanovitve etažne lastnine, so sami vložili predlog za vzpostavitev etažne lastnine. Glede na navedeno menijo, da izkazujejo pravni interes za udeležbo v postopku ter predlagajo, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in dovoli obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja oz. naj zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Uveljavljajo tudi povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Investitor A.A. kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo navaja, da dejstvo, da je predvideni objekt priključen na obstoječo električno omarico na poslovno stanovanjskem objektu B. in da se merilno mesto nahaja v tem objektu, še ne izkazuje pravnega interesa tožnikov za udeležbo v postopku. Navaja še, da je bilo območje za določitev strank v PGD pravilno prikazano. V zvezi s sporom za ureditev etažne lastnine opozarja, da tožniki niso ravnali v skladu s skrbnostjo dobrega gospodarja, saj niso ničesar ukrenili za dokončno ureditev oblikovanja etažne lastnine, poleg tega meni, da navedenega spornega razmerja ne gre povezovati z obravnavanim tožbenim zahtevkom. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne ter priglaša stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba je utemeljena.

Sodišče najprej pojasnjuje, da je iz izpodbijanega sklepa in podatkov upravnega spisa razvidno, da so tožniki predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja oz. zahtevo za udeležbo v postopku vložili v času teka roka za pritožbo zoper gradbeno dovoljenje. Tudi ob izdaji izpodbijanega sklepa še ni bilo dokončno. Nadalje je iz vloge tožnikov z dne 3. 6. 2011 razvidno, da so tožniki izrecno predlagali, naj upravni organ njihovo vlogo šteje za zahtevo za vročitev gradbenega dovoljenja, če je rok za pritožbo že potekel, pa kot predlog za obnovo postopka. Glede na navedeno je neutemeljen tožbeni očitek, da toženka z izpodbijanim sklepom ni odločila o njihovem predlogu, posledično pa je neutemeljen tudi tožbeni predlog, naj sodišče dovoli obnovo postopka.

Toženka je zato zahtevo tožnikov pravilno obravnavala po drugem odstavku 229. člena ZUP, po katerem ima oseba, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec, v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, pravico zahtevati vročitev odločbe in nato vložiti pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko.

Glede na navedbe prizadete stranke o določenosti območja za določitev strank sodišče pojasnjuje še, da je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011 razveljavilo določbe drugega odstavka 62. člena ZGO-1, ki so urejale položaj stranskih udeležencev v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja. To pomeni, da je v obravnavani zadevi treba uporabiti določbo 43. člena ZUP, kot sta pojasnila že prvostopenjski in drugostopenjski organ. Po tej določbi se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Pravna korist je v skladu z drugim odstavkom 43. člena ZUP neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. V postopku odločanja o položaju stranke pa ne gre za postopek, v katerem bi se že odločalo tudi o obstoju posegov v pravice, ki jih v postopku izdaje upravnega akta varujejo stranski udeleženci. Vprašanje, ali ima neka oseba položaj stranskega udeleženca v postopku, je vprašanje, ali bi ta oseba v postopku izdaje gradbenega dovoljenja sploh lahko varovala kakšne svoje pravice, ne pa, ali je v te pravice nedopustno poseženo. Z drugimi besedami: ali odločitev o gradbenem dovoljenju posega v pravice, ki jih stranski udeleženec varuje v postopku, je predmet meritornega odločanja in ne že odločanja o položaju stranke v postopku (enako stališče je sodišče zavzelo že v zadevi I U 1367/2011 z dne 16.2.2012).

V obravnavani zadevi so tožniki udeležbo v postopku utemeljevali s pravicami, pridobljenimi na podlagi kupoprodajnih pogodb za stanovanja v poslovno stanovanjskem objektu B., v katerem se nahaja električna omarica, na katero bo predvideni objekt priključen.

Sodišče pritrjuje toženki, da je sklenjena kupoprodajna pogodba le obligacijsko pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice na posameznem delu zgradbe in solastninske pravice na skupnih delih. Vendar ima kupec že na podlagi pogodbe določene pravice, ki izhajajo iz pravnega posla in so iztožljive. V obdobju od sklenitve pravnega posla do vpisa v zemljiško knjigo je kupec v pravnem položaju, ko je njegova pravica pričakovanja pravno zavarovana. Med visečnostjo pa ne sme prodajalec z ničimer ovirati nastopa pogoja (glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-35/98 z dne 2. 4. 1998).

Nadalje je Ustavno sodišče RS v odločbi Up-591/10 z dne 2. 12. 2010 poudarilo, da je namen vknjižbe lastninske pravice na nepremičnini v zemljiški knjigi v zagotavljanju njene publicitete. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki pomeni izvedbo načela publicitete, zahteva, da tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. S pogojevanjem pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo se torej zasleduje varstvo zaupanja v pravni promet in s tem varstvo tretjih dobrovernih oseb.

V tej zadevi pa investitor ni takšna tretja dobroverna oseba, zato ga ne varuje načelo zaščite dobrovernega pridobitelja. Ni namreč sporno, da je investitor gradnje, s katero naj bi se posegalo na objekt B., hkrati prodajalec stanovanj v tem objektu. Predvsem pa investitor obstoju lastninske pravice tožnikov v pričakovanju sploh ne nasprotuje. Zato po presoji sodišča okoliščina, da tožniki še niso vpisani v zemljiški knjigi, ni bistvena za odločitev v tej zadevi.

Sodišče dodaja, da iz neprerekanih tožbenih navedb izhaja, da imajo tožniki stanovanja v objektu B. v lastniški posesti že 15 let. Ker je pri pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem vpis v zemljiško knjigo zgolj dekleratorne narave, to pomeni, da je lastninska pravica izkazana od trenutka, ko so stekli pogoji za priposestvovanje. Če so bili torej v času izdaje gradbenega dovoljenja izpolnjeni pogoji za priposestvovanje, so bili tožniki v tem času že lastniki stanovanj in solastniki skupnih delov objekta B. To pomeni, da so nanje že prešla stvarnopravna upravičenja, ki jim zagotavljajo varstvo pravic tudi v obravnavanem postopku.

Ker je toženka za pomembno štela le dejstvo, da tožniki pridobljene lastninske pravice niso vpisali v zemljiško knjigo, je zmotno uporabila materialno pravo, zaradi česar je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo moral upravni organ upoštevati stališča iz te sodbe, se opredeliti do veljavnosti sklenjenih kupoprodajnih pogodb (in vsebine sodne poravnave) ter ugotoviti, ali bi tožniki morali biti udeleženi v postopku, v katerem je bila izdana odločba, katere vročitev zahtevajo. Če bo ugotovil, da so upravičeni do sodelovanja v postopku, jim bo gradbeno dovoljenje vročil, v nasprotnem primeru pa bo izdal negativni upravni akt. Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, so tožniki v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičeni do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

Sodišče je zato tožnikom v skladu z njenim zahtevkom priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v višini 350,00 EUR, povečane za 20% DDV. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnike pa je v postopku zastopala odvetnica. Sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1./c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 imajo v primeru, če sodišče tožbi ugodi, pravico do povračila stroškov le tožniki. Ti so namreč s tožbo uspeli, medtem ko je prizadeta stranka v postopku zastopala nasprotni interes.