Jedro

V zvezi s pritožbeno polemiko v točki 2. zagovornikove pritožbe, pritožbeno sodišče izpostavlja, da gre v obravnavanem primeru za pripor kot ukrep disciplinske narave, ki ga odreja sodišče zato, da v primerih, ko je obtoženčeva navzočnost na glavni obravnavi nujna, zagotovi takšno navzočnost. Ne gre za pripor, ki se odreja po predlogu državnega tožilca, odreja ga sodišče samo, zato glede na naravo ukrepa postopek opredeljevanja obrambe in obtožbe do predmetnega vprašanja ni predviden in tudi ne more biti izvedljiv, saj v takšnem primeru, ko se obtoženec izmika postopku, ko sodišču ni dosegljiv, z njegovim stališčem pred odreditvijo pripora sodišče ne more biti seznanjeno.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zoper obtoženega P. Š. odredilo pripor po drugem odstavku 307. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), za zagotovitev njegove navzočnosti na glavni obravnavi. Pripor po tem sklepu traja od dneva in ure prijetja obtoženega do objave sodbe, če ni prej odpravljen, najdlje pa mesec dni.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik. Navaja, da ga izpodbija iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa, oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za odreditev tega pripora kot disciplinskega ukrepa za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti na glavni obravnavi.

5. V zvezi s pritožbeno polemiko v točki 2. zagovornikove pritožbe, pritožbeno sodišče izpostavlja, da gre v obravnavanem primeru za pripor kot ukrep disciplinske narave, ki ga odreja sodišče zato, da v primerih, ko je obtoženčeva navzočnost na glavni obravnavi nujna, zagotovi takšno navzočnost. Ne gre za pripor, ki se odreja po predlogu državnega tožilca, odreja ga sodišče samo, zato glede na naravo ukrepa postopek opredeljevanja obrambe in obtožbe do predmetnega vprašanja ni predviden in tudi ne more biti izvedljiv, saj v takšnem primeru, ko se obtoženec izmika postopku, ko sodišču ni dosegljiv, z njegovim stališčem pred odreditvijo pripora sodišče ne more biti seznanjeno.

6. Res je, kot trdi pritožba, da je pripor najrigoroznejši ukrep za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti. Sodišče mora skrbeti za to, da navzočnost obtoženca zagotovi z milejšim ukrepom. Ravno to je pa sodišče prve stopnje tudi storilo, ko je ob obtoženčevem neodzivu na vročeno mu vabilo, večkrat odredilo prisilno privedbo, ko pa tudi ta strožji ukrep ni bil učinkovit, ko nasprotnega tudi pritožba ne trdi, je sodišče prve stopnje utemeljeno poseglo po najstrožjem ukrepu. Sodišče prve stopnje je dognalo in prepričljivo utemeljilo danost vseh pogojev za uporabljen disciplinski ukrep.

7. Obtoženec je bil na predobravnavnem naroku poučen o dolžnosti sporočanja spremembe naslova bivališča. Nasprotnega tudi pritožba ne trdi. Pritožbeno se ne trdi, da bi obtoženec sporočil morebitno spremembo naslova bivanja. Pritožbeno pa se tudi konkretno ne trdi, da obtoženec na naslovu, ki ga je navedel, ne živi, ko pritožba le navrže, da upoštevajoč dejstvo, da obtoženec na tem naslovu ne živi, mu po logiki stvari tudi niso bila vročena vabila. Skratka, če se je obtoženec odselil, ni izpolnil obveznosti sporočanja naslova bivanja, če pa se ni odselil in kot je sodišče prve stopnje s pomočjo uradnih poizvedb ugotovilo, pa njegova nedosegljivost na naslovu, kamor glede na uradno poročilo policije vsakodnevno prihaja, kaže na obtoženčevo izmikanje. Glede na podatke, s katerim je sodišče razpolagalo, ni bilo dolžno preverjati morebitnega postopka pred upravnim organom glede ugotavljanja obtoženčevega dejanskega prebivališča, ko pritožba tudi v tem pogledu le navrže, da se dejansko prebivališče očitno razlikuje od stalnega naslova.

8. Sodišče prve stopnje se je v zadostni meri opredelilo do tega, da je bilo obtožencu vabilo na glavno obravnavo pravilno vročeno, ko je pojasnilo, da je bil obtoženec z datumom glavne obravnave seznanjen na predobravnavnem naroku. Druga vabila obtožencu niso bila vročana niti vročena. Dejstvo, da obtoženec ni prišel na glavno obravnavo, čeprav je bil pravilno vabljen, je opravičevalo uporabo strožjega ukrepa, torej ukrepa prisilne privedbe, dejstvo neuspešne prisilne privedbe pa je narekovalo odreditev pripora. V sklepu sodišča prve stopnje opisano obtoženčevo ravnanje tudi po sodbi pritožbenega sodišča opravičuje oceno, da je šlo za obtoženčevo izmikanje, ki je kot pravilno povzema pritožba, pogoj za odreditev pripora.

9. Res je, da se je obtoženec do vprašanja krivde izrekel na predobravnavnem naroku, a doslej zagovora še ni podal, kar pomeni, da ni bilo formalnih pogojev za morebitno sojenje v odsotnosti. Njegova navzočnost je zato za zakonitost postopka neogibna in v tem smislu je tudi bil poučen na predobravnavnem naroku. Obtoženec ni bil poučen o tem, da se bo glavna obravnava lahko opravila v njegovi navzočnosti, ampak da bo sodišče morebiti presodilo, če bo lahko glavno obravnavo (le) nadaljevalo v njegovi nenavzočnosti (ne pa morda tudi začelo). Obtoženec torej ni mogel računati na to, da se bo glavna obravnava lahko pričela v njegovi odsotnosti.

10. Izkaže se tako, da je sodišče prve stopnje v obtoženčevem ravnanju utemeljeno prepoznalo izmikanje glavni obravnavi, zaradi česar je uporaba disciplinskega ukrepa pripora povsem na mestu. Ker tako pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

11. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.