Jedro

Davek od dobička iz kapitala se plača samo, če je tak dobiček dejansko nastal. Zato je v času inflacije posebej pomembna okoliščina, kdaj je bila premičnina plačana in kdaj dobavljena oziroma, ali je vrednost te premičnine izražena v ceni enaka v času plačila in dobave, če se časovno ne pokrivata oziroma, ali je vrednost različna.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške uprave za javne prihodke št. 416-567/93 z dne 16.4.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke - Izpostave Maribor, Pesnica in Ruše št. 416-741/92-13 z dne 22.12.1992, s katero je bil tožniku odmerjen davek od dobička iz kapitala, dosežen s prodajo osebnega avtomobila. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je vrednost avtomobila v času pridobitve znašala 161.214,00 tolarjev, v času prodaje pa 800.000,00 tolarjev. Prodaja je bila opravljena 27.1.1992. Ob prodaji je bil od osnove 800.000,00 tolarjev plačan 5 % prometni davek v znesku 24.000,00 tolarjev. Upravni organ je vrednost kapitala ob nabavi valoriziral s količnikom 3,40 in tako znaša kapital 548.127,00 tolarjev. Razlika med valorizirano ceno kapitala v času pridobitve in prodajno ceno kapitala znaša 251.873,00 tolarjev, ki se zmanjša še za plačani prometni davek (24.000,00). Tako znaša osnova za davek 227.873,00 tolarjev. Od te osnove je obračunan davek od dobička iz kapitala po stopnji 20 % v višini 45.574,60 tolarjev.

Tožnik v tožbi zoper izpodbijano odločbo navaja, da dobiček ni ugotovljen v skladu z zakonom in z dejanskim dobičkom, niti ni v skladu z načelom pravičnosti. Tožnik je dne 15.11.1990 sklenil s Ferromotom Maribor pogodbo o nakupu osebnega vozila po sistemu staro za novo. Takrat je bilo ocenjeno in predano njegovo staro vozilo in hkrati vplačana razlika do cene novega vozila. Prodajalec je kupcu zagotovil, da bo cena ostala nespremenjena. Novo vozilo je bilo tožniku izročeno 31.1.1991, ko mu je bil izstavljen tudi račun, ki nosi isti datum in se glasi na ceno iz meseca novembra 1990, ko je bilo vozilo plačano. Tožena stranka je kot čas pridobitve osebnega vozila upoštevala datum izdaje računa (31.1.1991), kot vrednost pa ceno na dan vplačila, torej 15.11.1990. Glede na določilo 53. člena zakona o dohodnini, bi bilo, po mnenju tožnika, treba upoštevati vrednost kapitala v času pridobitve, ta pa je za enaka vozila znašala že v mesecu decembru 1990 po ceniku Ferromota Maribor 194.800 SIT in ne 142.239 SIT, kakršno je na dan vplačila plačal tožnik. Ko pa se k tovarniški ceni prišteje še plačan prometni davek, znaša vrednost kapitala v času pridobitve 213.675 SIT in ne 161.214 SIT, kot ugotavlja tožena stranka. Na tako ugotovljeno vrednost kapitala se lahko uporabi količnik za valorizacijo nabavne vrednosti kapitala na mesec prodaje. Kolikor se ne upošteva vrednost vozila na dan izročitve, je treba upoštevati vsaj dejstvo, da je bilo vozilo plačano 15.11.1990 in ta dan šteti kot dan nabave in od tega meseca dalje ugotavljati količnik za valorizacijo nabavne vrednosti ter nato ugotoviti znesek dobička. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena.

Osnova za odmero davka od dobička iz kapitala je po določbah 53. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91-I) oziroma 58. člena njegovega prečiščenega besedila (Uradni list RS, št. 14/92) razlika med prodajno ceno kapitala in valorizirano vrednostjo kapitala v času pridobitve. V navedenem primeru je sporno vprašanje pravne razlage tistega dela prej navedene zakonske določbe, ki se nanaša na "vrednost kapitala v času pridobitve". Niti iz prvostopne, niti iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kako je davčni organ ugotovil vrednost motornega vozila UNIS GOLF JX v času pridobitve. V izpodbijani odločbi tožena stranka le navaja, da je tožnik kupil navedeno motorno vozilo dne 31.1.1991 za 161.214,00 SIT. Tožbeni ugovor, ki pa ga je tožnik navajal že v pritožbi, pa se nanaša prav na navedeno kupnino. Tožnik trdi, da je motorno vozilo vplačal 15.11.1990 in znesek, ki ga je tega dne vplačal, se pokriva z kupnino na računu, ki mu je bil dostavljen ob dobavi vozila. Ker je navedeno motorno vozilo prejel oziroma mu je bilo dobavljeno šele 31.1.1991, je bila ob dobavi vozila njegova vrednost oziroma nakupna cena bistveno večja, zaradi velike inflacije. Po trditvah tožnika je znašala vrednost teh vozil že v mesecu decembru 1990 194.800 SIT, če pa k temu prišteje že plačani prometni davek, je znašala vrednost kapitala v času pridobitve vsaj 213.675,00 SIT in ne 161.214,00 SIT kot ugotavlja tožena stranka. Po mnenju sodišča je vrednost kapitala dejanska okoliščina, ki je za odmero davka na dobiček iz kapitala, bistvena. Zakon veže vrednost kapitala na čas njegove pridobitve. Še posebej v času velike inflacije, splošno znano pa je, da je bila ta v obdobju, ki je v tem primeru sporno, to je v mesecih november, december 1990 in januar 1991 velika, ni nujno, da je vrednost kapitala v času njegove pridobitve, torej v tem primeru dobave motornega vozila, enaka znesku, ki ga je tožnik plačal ob sklenitvi pogodbe (15.11.1990). Ker gre v tem primeru za plačilo davka od dobička iz kapitala, se davek plača samo v primeru, če je tak dobiček nastal. Zato je v času inflacije posebej pomembna okoliščina, kdaj je bila premičnina plačana in kdaj dobavljena oziroma, ali je vrednost te premičnine izražena v ceni enaka v času plačila in dobave, če se časovno ne pokrivata oziroma, ali je vrednost različna. Ker sodišče na podlagi dejanskih okoliščin ugotovljenih v upravnem postopku ne more rešiti spora, ker so v bistveni točki nepopolno ugotovljene, je moralo tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih odpraviti.

V nadaljevanju postopka bo morala tožena stranka razjasniti, ali je bila vrednost v času pridobitve vozila, to je 31.1.1991, ki je bila podlaga za odmero davka, ugotovljena pravilno ali ne, ter odločiti o pritožbi glede na rezultat svojih ugotovitev v skladu z 242. členom zakona o splošnem upravnem postopku.

Sodišče je zakon o splošnem upravnem postopku in zakon o upravnih sporih pri svojem odločanju smiselno uporabilo kot republiška predpisa v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).