Jedro

Pravilnost vročitve odločbe o prekršku je zato potrebno presojati po pravu države izdajateljice, na kar napotuje tudi načelo vzajemnega priznavanja iz 3. člena ZSKZDČEU-1. Vztrajanje pri tem, da mora država izdajateljica izkazati vročitev odločbe, s katero je storilcu izrečena globa, po pravu države izvršiteljice bi bilo v očitnem nasprotju s samim namenom Okvirnega sklepa Sveta 2005/214/PNZ z dne 24. februarja 2005 o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni (UL L 76, 22. 3. 2005, str. 16), zadnjič spremenjenim z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009 o spremembi okvirnih sklepov Sveta 2002/584/PNZ, 2005/214/PNZ, 2006/783/PNZ, 2008/909/PNZ in 2008/947/PNZ zaradi krepitve procesnih pravic oseb ter spodbujanja uporabe načela vzajemnega priznavanja odločb, izdanih na sojenju v odsotnosti zadevne osebe (UL L 81, 27. 3. 2009, str. 24) in načelom vzajemnega priznavanja, kot izhaja iz 3. člena ZSKZDČEU-1, saj bi vsaka država vztrajala pri svojih procesnih pravilih za nastop pravnomočnosti in izvršljivosti, to pa bi glede na različne pravne ureditve v državah članicah lahko privedlo do popolnega odstopa od načela vzajemnega priznavanja in nefunkcioniranja sistema čezmejnega priznavanja in izvrševanja denarnih kazni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se odločba prekrškovnega organa na Nizozemskem. ... št. ... z dne 30. 7. 2018, s katero je bila storilcu Z. Š. – nosilcu dopolnilne dejavnosti na kmetiji, z naslovom B. ..., izrečena denarna sankcija v višini 273,00 EUR, prizna in izvrši, da jo je storilec dolžan plačati v 15 dneh po pravnomočnosti tega sklepa ter storilca opozorilo, da bo po izteku tega roka kazen izterjana prisilno ter da lahko po izteku roka pri organu pristojnem za prisilno izterjavo zaprosi za obročno plačilo globe.

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilčev zagovornik brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1), smiselno pa sklep izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in zmotne uporabe določb Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članicami EU (ZSKZDČEU-1) ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja in s tem uveljavlja pritožbene razloge po 1., 2. in 3. točka 154. člena (ZP-1). Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se priznanje odločbe tujega prekrškovnega organa zavrne, storilcu pa povrnejo stroški postopka.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. V postopku priznanja in izvršitve odločbe, s katero je v drugi državi članici EU izrečena denarna kazen v kazenskem ali prekrškovnem postopku domače sodišče v skladu s prvim odstavkom 190. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članicami EU (ZSKZDČEU-1) o priznanju odloča na podlagi odločbe, s katero je bila izrečena denarna sankcija, ki jo je treba izvršiti, ter obrazca iz priloge 10 tega zakona, ki ga je izpolnil in potrdil pristojni organ države izdaje. V skladu z osmim odstavkom 190. člena ZSKZDČEU-1 z izjemo ugotavljanja morebitne nedopustnosti izvrševanja, domače sodišče prizna odločbo brez posebnega obravnavanja in brez odlašanja ukrene vse, kar je potrebno za njeno izvršitev. Pri tem je vezano na načelo vzajemnega priznavanja, ki je določeno v 3. členu ZSKZDČEU-1, v skladu s katerim v postopkih po II. delu ter po 8., 9., 12., 14., 16., 17.a , 18., 20. in 22. poglavju tega zakona pristojni organi v Republiki Sloveniji izvršujejo odločbe pristojnih organov drugih držav članic na podlagi vzajemnega priznavanja odločb in pri odločanju ob upoštevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin presojajo le, ali so predložene ustrezne listine ter izpolnjeni drugi pogoji, ki jih določa ta zakon.

5. V predmetnem postopku odločanja o priznanju in izvršitvi odločbe tujega prekrškovnega organa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določb ZSKZDČEU-1 ugotovilo, da ni podana nobena od predpostavk nedopustnosti izvrševanja odločbe pristojnega organa države izdaje, ki jih določa 186. člen ZSKZDČEU-1, zaradi česar je odločilo, da se odločba prizna in izvrši. Pri tem pa je v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa kratko povzelo vsebino odločbe tujega prekrškovnega organa, kot izhaja iz listin, ki jih je predlogu za priznanje in izvršitev priložil pristojni prekrškovni organ Nizozemske.

6. Zagovornik v pritožbi problematizira ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je odločba pristojnega organa države izdaje postala pravnomočna in zatrjuje, da ta odločba storilcu nikoli ni bila vročena. Sodišču prve stopnje očita, da ni opravilo svoje naloge, ko ni preverilo, kako je potekal postopek izdaje prekrškovne odločbe in nastopa njene domnevne pravnomočnosti. Taki očitki pa so neutemeljeni.

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pobuda nepopolna, ker ni priloženo dokazilo o vročitvi odločbe pravni osebi. Zato je pristojni organ države izdaje z dopisom z dne 15. 7. 2019 (list. št. 26) pozvalo, da zahtevo v roku 30 dni od prejema dopisa ustrezno dopolni, ker bo sicer predlog za priznanje in izvršitev zavrglo. Pristojni organ države izdaje je pravočasno sporočil, da se v skladu z nizozemskim pravom šteje, da je oseba seznanjena s prekrškom in odločbo, v kolikor se zahteva za plačilo ne vrne kot nevročena. To pomeni, da vročilnice ne obstajajo, saj so bile pošiljke poslane z navadno poštno pošiljko. Res je sicer, kot trdi zagovornik v pritožbi, da v domačem postopku sodišče vročitve nikoli ne bi presojalo zgolj glede na naslov pošiljke in domnevni naslov bivanja osebe, saj mora v skladu s slovenskim pravnim redom vročitev sodnega pisanja biti izkazano na ustrezen način tj. z vročilnico. Vendar to ne velja v postopku za priznanje in izvršitev odločbe pristojnega organa države izdaje.

8. (Ne)vročitev je lahko razlog za zavrnitev priznanja in izvršitve po 9. točki 186. člena ZSKZDČEU-1, vendar je tak razlog podan, če glede na obrazec iz Priloge 10 tega zakona oseba v pisnem postopku, v katerem je bila odločba izdana, v skladu s pravom države izdajateljice ni bila osebno ali prek zastopnika, pooblaščenega v skladu z nacionalnim pravom, obveščena o pravici, da izpodbija odločbo, in o rokih za takšno pravno sredstvo. Pravilnost vročitve odločbe o prekršku je zato potrebno presojati po pravu države izdajateljice, na kar napotuje tudi načelo vzajemnega priznavanja iz 3. člena ZSKZDČEU-1. Vztrajanje pri tem, da mora država izdajateljica izkazati vročitev odločbe, s katero je storilcu izrečena globa, po pravu države izvršiteljice bi bilo v očitnem nasprotju s samim namenom Okvirnega sklepa Sveta 2005/214/PNZ z dne 24. februarja 2005 o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni (UL L 76, 22. 3. 2005, str. 16), zadnjič spremenjenim z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009 o spremembi okvirnih sklepov Sveta 2002/584/PNZ, 2005/214/PNZ, 2006/783/PNZ, 2008/909/PNZ in 2008/947/PNZ zaradi krepitve procesnih pravic oseb ter spodbujanja uporabe načela vzajemnega priznavanja odločb, izdanih na sojenju v odsotnosti zadevne osebe (UL L 81, 27. 3. 2009, str. 24) in načelom vzajemnega priznavanja, kot izhaja iz 3. člena ZSKZDČEU-1, saj bi vsaka država vztrajala pri svojih procesnih pravilih za nastop pravnomočnosti in izvršljivosti, to pa bi glede na različne pravne ureditve v državah članicah lahko privedlo do popolnega odstopa od načela vzajemnega priznavanja in nefunkcioniranja sistema čezmejnega priznavanja in izvrševanja denarnih kazni.

9. Tudi Sodišče EU je v sodbi C-671/18 z dne 5. 12. 20191, s katero je podalo razlago člena 7(2)(g) Okvirnega sklepa, ki je vsebinsko enaka določba 9. točke 186. člena ZSKZDČEU-1, razsodilo, da je člen 7(2)(g) in člen 20(3) Okvirnega sklepa treba razlagati tako, da organ države članice izvršiteljice, če je bila odločba o naložitvi denarne kazni vročena – v skladu z nacionalno zakonodajo države članice izdajateljice – z navedbo pravice do vložitve pravnega sredstva in roka za to, ne more zavrniti priznanja in izvršitve te odločbe, če je imela zadevna oseba zadosten rok za vložitev pravnega sredstva zoper to odločbo, kar mora preveriti predložitveno sodišče, in da dejstvo, da je postopek naložitve denarne kazni upravni, v zvezi s tem nima vpliva.

10. V tej sodbi je Sodišče EU izrecno poudarilo: (-) da je glede na načelo vzajemnega priznavanja, na katerem temelji sistematika Okvirnega sklepa, razloge za zavrnitev priznanja ali izvršbe take odločbe treba razlagati strogo (31. odstavek obrazložitve), (-) da je v primeru, ko iz potrdila, kot se zahteva po členu 4 Okvirnega sklepa, izhaja, da je storilec imel možnost, da zadevo predloži v razsojanje sodišču, pristojnemu za kazenske zadeve, pristojni organ države izvršiteljice načeloma priznati in izvršiti posredovano odločbo (32. in 33. odstavek obrazložitve), (-) da je pri tem vročitev potrebno presojati v skladu s pravom države izdajateljice, saj je zakonodajalec Unije s tem, da je napotil na zakonodajo držav članic, tem prepustil odločitev o tem, kako zadevno osebo obvestiti o pravici do vložitve pravnega sredstva, o roku, da to stori, ter o tem, kdaj začne tak rok teči, da je vročitev učinkovita in da je zagotovljeno izvajanje pravice do pravnega sredstva (35. odstavek), (-) da načelo vzajemnega priznavanja sicer ne odvezuje dolžnosti spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel, kakor so določena v členu 6 PEU, med temi pa je tudi načelo učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo subjekti po drugem pododstavku člena 19(1) PEU in je določeno s 6. in 13. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in ki zahteva zagotavljanje dejanskega in učinkovitega sprejetja odločb, torej njihovo vročitev zadevni stranki, kot tudi dovolj dolgo časovno obdobje, da se zoper njih vloži in pripravi tožba (37. do 39. odstavek obrazložitve), vendar pa okoliščina, da obstajajo dvomi glede natančnega datuma vročitve odločbe pristojnega nizozemskega organa, ker je vročitev bila opravljena z oddajo v poštni nabiralnik naslovnika2, sama po sebi ne pomeni, da v postopku v glavni stvari storilec ni imel zadostnega roka, da pripravi svojo obrambo.3 Zato je sodišče, ki odloča o predlogu za priznanje in izvršitev odločbe pristojnega organa države izdaje, glede na okoliščine zadeve dolžno preveriti, ali se je zadevna oseba (storilec) lahko dejansko seznanila z odločbo o naložitvi denarne kazni in ali je imela zadosten rok za pripravo svoje obrambe (42. odstavek obrazložitve).

11. Če torej potrdilo o vročitvi odločbe storilcu ne obstaja, v zvezi z izpolnjevanjem pogoja za zavrnitev iz 9. točke 186. člena ZSKZDČEU-1 sodišče presoja zgolj to, ali se je oseba lahko dejansko seznanila z odločbo nizozemskega organa in ali je imela zadosten rok za pripravo svoje obrambe oz. vložitev pravnega sredstva. Za priznanje in izvršitev se celo ne zahteva dejanska seznanitev, temveč zadošča zgolj možnost dejanske seznanitve. Ravno to je sodišče prve stopnje preverjalo z zaslišanjem storilca, saj je za ugotovitev, ali se je storilec imel možnost dejanske seznanitve pomembno ugotoviti, ali mu je bila pošta poslana na naslov, kjer dejansko prebiva. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi zaslišanja storilca in vpogleda v centralno evidenco prebivalstva ugotovilo, da je bila pošiljka storilcu poslana na naslov, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče in registrirano dopolnilno dejavnost na kmetiji, zaradi česar je utemeljeno zaključilo, da se je ne glede na trditve, da sam živi na naslovu B. ... , na naslovu B. ... pa njegova starša, storilec imel možnost dejansko seznaniti s poslano pošiljko. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je očitek, da storilec ni prijavljen na naslovu B. ..., nerelevanten in da prvostopno sodišče ni opravilo svoje naloge, ko ni preverilo, kako je potekal postopek izdaje prekrškovne odločbe in nastopa njene domnevne pravnomočnosti.

12. Stališče sodišča prve stopnje glede vročitve in pravnomočnosti odločbe o prekršku pristojnega organa države izdaje tako ni napačno, kot navaja zagovornik v pritožbi, niti ni posledica dejstva, da je odločbo izdala sodnica, ki je 2. 12. 2019 sploh ni bilo na „glavni obravnavi“. Zaslišanje storilca je res izvedla strokovna sodelavka, za kar je imela pravno podlago v drugem odstavku 211. člena ZP-1 in drugem odstavku 54. člena Zakona o sodiščih (ZS). V predmetni zadevi namreč ni bila izvedena glavna obravnava, temveč je bil razpisan in izveden narok za zaslišanje storilca, tega pa lahko v skladu z drugim odstavkom 211. člena ZP-1 vodi tudi strokovni sodelavec. Nenazadnje pa tudi 54. člen ZS določa, da strokovni sodelavci v posameznih zadevah izven glavne obravnave zaslišujejo stranke, priče in izvedence, opravljajo zahtevnejše priprave za glavno obravnavo, poročajo na sejah senatov, izdelujejo osnutke sodnih odločb, pod vodstvom sodnika vodijo glavne obravnave, ter opravljajo drugo delo po odredbi sodnika. Smiselno zatrjevana kršitev načela neposrednosti zato v predmetni zadevi ni izkazana. Prav tako pa sodišče prve stopnje s priznanjem in odobritvijo izvrševanja odločbe pristojnega organa Nizozemske ni preko sodne veje oblasti podelilo veljave nečemu, kar je nezakonito.

13. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi poslovni subjekt lahko bil odgovoren samo kot lastnik vozila, v kolikor n. organu ne bi posredoval podatkov o tem, kdo je vozil, pritožbeno sodišče poudarja, da take navedbe predstavljajo izpodbijanje odločbe o prekršku tujega organa zaradi dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, česar pa v predmetnem postopku ni mogoče uveljavljati, saj je odločba o prekršku pravnomočna in izvršljiva, zaradi česar se sodišče države izvršiteljice ne sme in ne more spuščati v presojo njene pravilnosti in zakonitosti.

14. Brezpredmetna pa je tudi priglasitev stroškov zastopanja po zagovorniku, za katero zagovornik v pritožbi navaja, da je storilec ni mogel podati prej, ker po podaji zagovora ni bilo nakazano, da bo postopek s tem zaključen in zato takoj po naroku ni priglasil stroškov. Do povračila stroškov zastopanja v postopku o prekršku je namreč upravičen le tisti storilec, zoper katerega je bil postopek o prekršku ustavljen, ta pogoj pa že glede na samo naravo postopka v predmetni zadevi ne more biti izpolnjen.

15. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

1 Sodišče EU je to sodbo izdalo v postopku odločanja o predlogu za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki ga je vložilo okrožno sodišče v Chelmnu, Poljska, v postopku za priznanje in izvršitev, ki ga je sprožil Centraal Justitieel Incassobureau, Ministerie van Veiligheid en Justitie iz Nizozemske (torej isti organ, ki je vložil predlog v predmetni zadevi). 2 Kot izhaja iz 41. in 42. odstavka obrazložitve sodbe Sodišča EU C-671/18, so v zadevi, ki jo je obravnavalo predložitveno sodišče tj. okrožno sodišče v Chelmnu, sicer obstajali dvomi glede natančnega datuma vročitve odločbe pristojnega nizozemskega organa (iz 20. in 21. odstavka obrazložitve izhaja, da je storilec pred predložitvenim sodiščem opozarjal, da tako oblika pošiljanja odločbe nizozemskega organa kot tudi njena vsebina zanj nista bili razumljivi in da ni vedel, da je bil vročeni dokument uradni ter da ni vedel za datum vročitve odločbe nizozemskega organa, centralni urad za sodno izterjavo pa je na poziv predložitvenega sodišče pojasnil, da te informacije nima). Vendar pa po oceni Sodišča EU nič v predlogu za sprejetje predhodne odločbe ni kazalo na to, da v postopku v glavni stvari storilec ni imel zadostnega roka, da pripravi svojo obrambo. 3 Sodišče EU je sicer šesttedenski rok, kot je bil določen v odločbi o prekršku pristojnega nizozemskega organa, ocenilo kot zadosten, da lahko storilec sprejme odločitev glede morebitne vložitve pravnega sredstva (40. odstavek obrazložitve).