Jedro

V postopkih po ZDZdr se vrednost predmeta kot podlaga za odmero nagrade odvetniku določi po 2. odstavku 22. člena ZOdvT.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odmerjena bruto nagrada odvetnici zviša za 276,00 EUR (na 429,00 EUR).

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pritožnici za stroške zastopanja odmerilo nagrado v bruto znesku 153,00 EUR, ki se v 30 dneh nakaže na račun odvetnice iz sredstev sodišča, medtem ko je predlog za priznanje in odmero višje nagrade kot neutemeljenega zavrnilo. Pri odmeri nagrade je upoštevalo vrednost spora 700,00 EUR ob upoštevanju 3. odstavka 30. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), po katerem, če vrednosti predmeta postopka ni mogoče drugače določiti, ta znaša v postopkih pred okrajnim sodiščem 700,00 EUR.

Zoper zavrnilni del sklepa se je v roku pritožila odvetnica T. K. iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da ji prizna še preostale priglašene bruto stroške v višini 348,00 EUR. Navaja, da Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) v 21. členu sicer res napotuje na uporabo ZST-1 v primerih, ko se vrednost spora ne da določiti, vendar pa v 22. členu določa še, da se v primeru, da se vrednost ne da določiti niti tako, se le-ta določi po prostem preudarku (1. odstavek), če pa se ne da določiti niti s prostim preudarkom, znaša vrednost predmeta 4.000,00 EUR (2. odstavek). Če bi zakonodajalec hotel, da se v vsakem primeru, ko se vrednost spora po ZOdvT ne bi dalo določiti, uporabi ZST-1, potem bi bile določbe 22. člena ZOdvT popolnoma nesmiselne in nepotrebne. Ker za postopke po Zakonu o duševnem zdravju (ZDZ) v zvezi s prisilno hospitalizacijo plačilo sodne takse ni predpisano, tudi ni mogoče določati vrednost spornega predmeta za odmero odvetniških storitev po ZST-1. Pritožnica je torej svoje stroške priglasila pravilno in v skladu z ZOdvT in jih je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo, pri čemer se sklicuje tudi na obstoječo sodno prakso.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritrditi je pritožbi, da, ker za obravnavani nepravdni postopek ni predpisana sodna taksa, pri ugotavljanju vrednosti predmeta tega ni možno ugotavljati po ZST-1, ampak je v ta namen uporabiti ZOdvT, konkretno 22. člen, in sicer 2. odstavek. Torej je vrednost predmeta, od katere se odmerja nagrada odvetniku kot pooblaščancu, 4.000,00 EUR. Ker je bila pritožnica kot odvetnica postavljena po uradni dolžnosti in se ji nagrada izplača iz državnega proračuna, pa je za višino nagrade nad vrednostjo predmeta 4.000,00 EUR uporabiti 36. člen ZOdvT (ne 12. člen, kot ga pri izračunu zmotno uporablja pritožnica), po katerem znaša ob količniku 1,0 nagrada 135,00 EUR. Ob upoštevanju navedenega znaša nagrada za postopek 175,50 EUR (količnik 1,3 po tarifi številka 3100), za narok 162,00 EUR (količnik 1,2 po tarifi številka 3102) in 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve (tarifa številka 6002), vse povišano za 20,00 % DDV, kar je skupno 429,00 EUR.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbi odvetnice, v kolikor je ta utemeljena, ugodilo in temu ustrezno spremenilo z njo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, medtem ko je v neutemeljenem delu pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. in 3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker je pritožnica zahtevala povrnitev odmerjene sodne takse za pritožbo, ki pa plačilu sodne takse ne zapade.