Jedro

Tudi pri kaznivem dejanju po 9. členu ZKLD mora propaganda in agitacija vsebovati poziv k nasilnemu rušenju obstoječe državne ureditve. To pa v obravnavani zadevi iz opisa ne izhaja. Tega namena sodišče v dokaznem postopku ni ugotavljalo in ga tudi v sodbi ni obrazložilo. To pa pomeni, da dejanje, ki se očita obsojencu v izreku nima vseh v zakonu predpisanih znakov.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se A. A., sin ... in ... roj. ..., roj. ... 1908, iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti

obtožbe, da je vršil propagando, ki vsebuje poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve s tem, da je govoril: a) dne 27. 11. 1948 na cesti ob Ljubljanici v navzočnosti B. B., da je naše gospodarstvo „zafurano“, da se vse dela s terorjem, predvsem od strani vodstva, da bo pri nas vse vrag vzel in da bo potrebno glavne voditelje pregnati ter ponovno dne 26. 12. 1948 v prostorih Anatomskega inštituta v Ljubljani, da je vodstvo slabo in zanič, da je naše gospodarstvo na tleh in da bo kmalu vse drugače, b) neugotovljenega dne konec julija 1948 v predavalnici Anatomskega inštituta v Ljubljani v navzočnosti C. C., da naši voditelji ne „furajo“ dobro in da bo v prvi vojni, ki pride vsa naša industrija zbombandirana, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje protidržavne propagande po prvem odstavku 9. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo.

II. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil A. A. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja protidržavne propagande po prvem odstavku 9. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (v nadaljevanju ZKLD). Po prvem odstavku 9. člena ZKLD z uporabo 66. člena Kazenskega zakonika mu je bila izrečena kazen štiri leta odvzema prostosti s prisilnim delom in eno leto izgube državljanskih pravic iz 37. člena KZ, in sicer: (a) volilne pravice, (b) pravice do pridobitve ali opravljanja funkcij v družbenih organizacijah in društvih, (c) pravice javnega nastopanja ter (č) pravice nositi častne naslove, rede in druga odlikovanja. Plačila stroškov kazenskega postopka je sodišče obdolženca oprostilo. Vrhovno sodišče je obdolženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti generalni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca obtožbe oprosti, oziroma jo razveljavi.

B.

3. V zahtevi za varstvo zakonitosti generalni državni tožilec poudarja, da je treba pri presoji očitka upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-247/1996 z dne 22. 10. 1998, kjer je Ustavno sodišče izrecno zapisalo, da za kazensko odgovornost storilca po ZKLD ni zadostovala ugotovitev enega ali več ravnanj, opredeljenih v 3. členu ZKLD, temveč je bilo potrebno ugotoviti tudi namen, predpisan v 2. členu tega zakona. Takšen namen je moral biti v opisu kaznivega dejanja zatrjevan in v sodbi opredeljen s konkretnimi dejstvi in okoliščinami. Tudi pri kaznivem dejanju po 9. členu ZKLD mora propaganda in agitacija vsebovati poziv k nasilnemu rušenju obstoječe državne ureditve. To pa v obravnavani zadevi iz opisa ne izhaja. Tega namena sodišče v dokaznem postopku ni ugotavljalo in ga tudi v sodbi ni obrazložilo. To pa pomeni, da dejanje, ki se očita obsojencu v izreku nima vseh v zakonu predpisanih znakov. V nadaljevanju vrhovni državni tožilec uveljavlja še dvom v ugotovljeno dejansko stanje in poudarja, da je iz listinskih dokazov razvidno, da je bil A. A. aretiran na božični večer leta 1948 ter, da se je od tedaj do obsodbe nahajal v priporu. Da je bil dne 26. 12. 1948 v priporu kot nesporno šteje tudi sodišče, zaradi česar se s pričo B. B. tega dne nikakor ni mogel pogovarjati na Anatomskem inštitutu v Ljubljani, iz česar izhaja, da je bilo njeno pričanje krivo. Slednjič pa državni tožilec uveljavlja še kršitev procesnega zakona in sicer kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ter poudarja, da je treba sicer izhajati iz procesnih standardov, veljavnih v času sojenja, vendar pa so morali biti v pisno izdelani sodbi navedeni razlogi o vseh kaznivih ravnanjih, navedenih v izreku že po določbah tedaj veljavnega ZKP ter predvsem ob upoštevanju pravnih načel, priznanih s strani civiliziranih narodov. Teh razlogov, pa izpodbijana sodba nima.

4. Konkretna ravnanja, ki se očitajo obsojencu so: da je B. B. izjavil: – dne 27. 11 1948, da je naše gospodarstvo „zafurano“, da se vse dela s terorjem, predvsem od strani vodstva, da bo pri nas vse vrag vzel in - da bo treba glavne voditelje pregnati, - dne 26. 12. 1948, da je vodstvo slabo in zanič, da je naše gospodarstvo na tleh in da bo kmalu vse drugače in da je v navzočnosti C. C. izjavil: - konec julija 1948, da naši voditelji ne „furajo“ dobro in da bo ob prvi vojni, ki pride vsa naša industrija zbombandirana.

Navedeni očitki pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavljajo elementov očitanega kaznivega dejanja, kakor tudi ne elementov kateregakoli drugega kaznivega dejanja. Gre le za izražanje obdolženčevega stališča do vodstvene strukture ter do tedanje gospodarske situacije v pogovoru z dvema ženskama. Te besede namreč nikakor ne ovsebinijo zakonskih terminov agitacija ali propaganda, saj pomeni agitacija oziroma propaganda načrtno pojasnjevanje političnih, nazorskih idej z namenom, da se uresničijo oziroma gre za politično dejavnost, sredstvo boja večinoma političnih strank za pridobivanje in vzgojo somišljenikov. Izrek sicer vsebuje abstrakten očitek o obarvanem naklepu nasilnega rušenja državne ureditve, ki pa potem v opisu dejanja ni z ničemer konkretiziran. Ravnanje obsojenca, kot se mu očita pa kot rečeno že samo po sebi očitno ni takšno, da bi lahko na tej podlagi sklepali o namenu nasilnega rušenja. Izjava na koncu izreka „da bo v prvi vojni, ki pride, vsa industrija zbombandirana“, pa ne samo da je konceptualno nasprotna temu, kar se mu prej očita, temveč je tudi popolnoma neresna in nerealna. Da bi obdolženi A. A. ravnal z obarvanim naklepom, pa ne pojasni sodišče niti v obrazložitvi, saj razen ugotovitve, da „ob takem stanju (ob ugotovitvi sodišča, da je inkriminirane besede izrekel) ni možno govoriti o tem, da bi obdolženec klevetal oblast, ne da bi imel pri tem namen, da se nasilno ruši obstoječa državna oblast,“ ne navede niti enega samega konkretnega dejstva in okoliščine na podlagi katere bi lahko sklepalo o obstoju tega namena.

5. Ker torej obdolženi A. A. s svojim ravnanjem ni izpolnil zakonskih znakov nobenega kaznivega dejanja, temveč gre le za izražanje stališč v pogovoru, obsodba pa je bila, kot je zapisalo sodišče samo, zgolj namenjena politični prevzgoji profesorja na univerzi, da bo le tako „zadostil pričakovanjem in postal dejansko socialistični znanstvenik“, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in obsojenca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP obtožbe oprostilo ter s stroški postopka obremenilo proračun.