Jedro

Panožna kolektivna pogodba nalaga delodajalcu obračun in odvod sindikalne članarine, zato je v zvezi s tem vprašanjem predmetni spor šteti za kolektivni delovni spor po a) točki 6. člena ZDSS-1, ker gre za spor o izvrševanju kolektivne pogodbe. Glede na trditve predlagatelja v predlogu o spornih ravnanjih nasprotnega udeleženca (izvajanje pritiska na člane sindikata s strani nasprotnega udeleženca, nagovarjanje članov predlagatelja k izstopu iz članstva, izpisovanje članov predlagatelja, …) pa se po stališču pritožbenega sodišča predmetni spor (vsaj delno) uvršča tudi med spore o pristojnosti sindikata v zvezi z delovnim razmerji po e) točki 6. člena ZDSS-1. Zatrjevana ravnanja nasprotnega udeleženca bi namreč posegala tudi v avtonomijo sindikata, v pravice delavcev iz delovnega razmerja do svobodnega včlanjevanja v sindikalne organizacije (76. člen URS.) in s tem tudi v pristojnosti sindikata, ki jih ima ta v zvezi s svojimi člani, torej delavci.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo predlog predlagatelja (I. točka izreka) in mu naložilo, da nasprotni udeleženki povrne stroške postopka v znesku 571,18 EUR z obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje predlagatelj iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 338. člena ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da na podlagi 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) ni pristojno za odločanje v tovrstnih sporih. Predlagatelj je kot podlago za postavljeni zahtevek vzel določila 207. in 210. člena ZDR (pravilno: 203. in 207. člena Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), kjer je določena obveznost delodajalca, kar pomeni, da je delovno sodišče pristojno za odločanje po g) točki 6. člena ZDSS-1. Če se sprejme stališče sodišča prve stopnje iz izpodbijanega sklepa, bi to pomenilo, da sindikat sploh ne bi mogel tožiti delodajalca, čeprav ta ne izpolnjuje dolžnosti, ki mu jih nalaga ZDR-1. 3. Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3.,6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pa zmotno uporabilo materialno pravo.

6. V tem sporu je predlagatelj trdil, da nasprotni udeleženec izvaja pritiske na člane predlagatelja in jih nagovarja, da izstopijo iz njegovega članstva. Člane predlagatelja izpisuje na obrazcih, pripravljenih v tajništvu nasprotnega udeleženca ter predlagatelju pošilja obvestila o izčlanitvi in kopije izčlanitev, nato pa tudi preneha z nakazovanjem članarine. Z navedenim ravnanjem nasprotni udeleženec posega v avtonomijo sindikata in se vtika v njegovo notranjo organiziranost, kar je v nasprotju z 203. členom ZDR-1, po katerem mora delodajalec zagotoviti pogoje za hitro in učinkovito opravljanje sindikalnih dejavnosti oziroma je dolžan zagotoviti tehnične ter administrativne pogoje za delovanje sindikata. Ravnanje nasprotnega udeleženca je tudi v nasprotju s 3. odstavkom 207. člena ZDR-1, ki določa, da mora delodajalec na zahtevo sindikata zagotavljati tehnično izvedbo obračuna in plačevanja sindikalne članarine za delavca. Zato je predlagatelj zahteval ugotovitev, da je nasprotni udeleženec s tem, ko je izpisoval člane predlagatelja iz članstva in prenehal nakazovati članarino za le-te predlagatelju, kršil njegovo avtonomijo in določila ZDR-1 ter se je v bodoče dolžan vzdržati takih ravnanj.

7. Sodišče prve stopnje je tak predlog zavrglo, češ da ne gre za kolektivni delovni spor po 6. členu ZDSS-1 oziroma ne gre za kolektivni delovni spor o pristojnostih predlagatelja - sindikata v zvezi z delovnimi razmerji, pač pa gre za spor v zvezi s članstvom in članarinami posameznih članov predlagatelja. Navedeno stališče pa je materialnopravno zmotno.

8. Predlagatelj se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na pristojnost delovnega sodišča za odločanje v kolektivnih delovnih sporih na podlagi g) točke 6. člena ZDSS-1. Po tej točki gre za pristojnost delovnega sodišča v tistih kolektivnih delovnih sporih, za katere tako določa zakon. Zakon mora torej izrecno določati, da gre za sodno varstvo pred delovnim sodiščem oziroma v kolektivnem delovnem sporu. Uporaba navedenega določila ZDSS-1 v konkretnem primeru ni uporabna.

9. Predlog (zahtevek) predlagatelja se sicer res glasi na ugotovitev kršitve zakonskih določil, vendar pa tudi na kršitev sindikalne avtonomije, kar pa ni vsebina le 203. člena ZDR-1, po katerem mora delodajalec sindikatu zagotoviti pogoje za opravljanje sindikalnih dejavnosti. Drugi odstavek 44. člena ZDSS-1 v postopku v kolektivnih delovnih sporih napotuje na smiselno uporabo ZPP v zvezi s predlogom in odgovorom na predlog. Ta pa v 3. odstavku 180. člena določa, da sodnik vzame tožbo v postopek tudi tedaj, če tožeča stranka v tožbi (ki mora obsegati določen zahtevek - 1. odstavek 180. člena) ni navedla pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo je navedla, sodnik ni vezan nanjo. Navedeno pomeni, da mora sodišče vsa zatrjevana dejstva preizkusiti z vidika vseh možnih pravnih podlag, ki bi lahko prišle v poštev.

10. V zvezi z zatrjevanjem predlagatelja, da nasprotni udeleženec krši sindikalno avtonomijo, s čimer krši tudi svojo obveznost za zagotavljanje pogojev za opravljanje sindikalne dejavnosti (203. člen ZDR-1), pa tudi obveznost v zvezi z obračunavanjem in plačevanjem članarine (3. odstavek 207. člena ZDR-1), je potrebno pravno podlago kršitev poiskati s pomočjo Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/06 in nasl.). Ta v 2. odstavku 3. člena določa, da lahko kolektivna pogodba v normativnem delu vsebuje določbe, s katerimi se zagotavljajo pogoji za delovanje sindikata pri delodajalcu. V Kolektivni pogodbi za cestni potniški promet Slovenije (panožna kolektivna pogodba, Ur. l. RS, št. 35/2009 in nasl.) je v 29. členu določba, ki ureja materialne pogoje za delovanje sindikata. V 2. alineji 3. odstavka 29. člena te panožne kolektivne pogodbe je izrecno določeno, da delodajalec zagotavlja reprezentativnemu sindikatu brezplačen obračun in nakazovanje članarine za člane sindikata, skladno s pisnimi navodili sindikata. Že zato, ker panožna kolektivna pogodba nalaga delodajalcu obračun in odvod sindikalne članarine, je v zvezi s tem vprašanjem predmetni spor šteti za kolektivni delovni spor (podobno tudi Pdp 397/2002) po a) točki 6. člena ZDSS-1, ker gre za spor o izvrševanju kolektivne pogodbe. Glede na trditve predlagatelja v predlogu o spornih ravnanjih nasprotnega udeleženca (izvajanje pritiska na člane sindikata s strani nasprotnega udeleženca, nagovarjanje članov predlagatelja k izstopu iz članstva, izpisovanje članov predlagatelja, …) pa se po stališču pritožbenega sodišča predmetni spor (vsaj delno) uvršča tudi med spore o pristojnosti sindikata v zvezi z delovnim razmerji po e) točki 6. člena ZDSS-1. Zatrjevana ravnanja nasprotnega udeleženca bi namreč posegala tudi v avtonomijo sindikata, v pravice delavcev iz delovnega razmerja do svobodnega včlanjevanja v sindikalne organizacije (76. člen Ustave Republike Slovenije; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.) in s tem tudi v pristojnosti sindikata, ki jih ima ta v zvezi s svojimi člani, torej delavci.

11. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

12. V novem postopku naj sodišče prve stopnje o sporu odloči po vsebini.

13. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).