Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sodba U 1958/2005

ECLI:SI:UPRS:2005:U.1958.2005 Upravni oddelek

azil
Upravno sodišče
9. november 2005
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Ker je tožena stranka že začela obravnavati tožnikovo vlogo vsebinsko v rednem postopku, njegove vloge ni smela več obravnavati po pospešenem postopku. Po izdaji dveh odločb po izvedenem ugotovitvenem postopku tožene stranke in izdaji dveh sodb Upravnega sodišča RS, tako niso bili več izpolnjeni pogoji za obravnavo tožnikove vloge za azil po pospešenem postopku.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve RS št. ... z dne 10. 8. 2005 odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika, roj. ... v A, državljana Liberije, kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in odločila, da mora Republiko Slovenijo zapustiti v roku 3 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedla, da je tožnik dne 31. 5. 2004 vložil prošnjo za azil, v kateri je navedel, da je državo zapustil zaradi vojne med vlado in uporniki, zaradi česar je bilo njegovo življenje v nevarnosti. Uporniki so mu pred njegovimi očmi ubili očeta in mater, njemu pa je uspelo zbežati. Skrival se je v cerkvi, ko pa tudi tam ni bil več varen, se je odločil za beg iz države. Ker je katolik, se ni vključil v nobeno vojaško organizacijo, uporniki pa so ga večkrat želeli mobilizirati v svoje enote. Tožena stranka je tožnika med postopkom zaslišala dne 1. 7. 2004 ter je nato izdala odločbo št. ... z dne 31. 8. 2004, s katero je prošnjo tožnika kot neutemeljeno zavrnila. Tožnik je zoper odločbo tožene stranke 27. 9. 2004 vložil tožbo, Upravno sodišče RS pa je dne 3. 11. 2004 izdalo sodbo št. U 1784/2004-10, s katero je tožbi ugodilo, odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo ponovno v odločanje. Toženi stranki je naložilo, da mora v ponovljenem postopku tožnika dodatno zaslišati ter razčistiti razlike med njegovo izpovedbo in navedbami v prošnji, ter se opredeliti do priporočil UNHR v zvezi z vračanjem beguncev in dejstva, da se begunci vračajo prostovoljno le iz držav, ki so v soseščini Liberije, oziroma do vračanja tistih beguncev, ki se ne vračajo prostovoljno. Tožena stranka je po napotilih Upravnega sodišča RS tožnika ponovno zaslišala 5. 1. 2005 in nato izdala odločbo št. ... z dne 26. 1. 2005, s katero je prošnjo tožnika ponovno zavrnilo. Tudi zoper navedeno odločbo je bil sprožen upravni spor in Upravno sodišče RS je s sodbo št. U 408/2005-7 z dne 16. 3. 2005 tožbi ugodilo, odločbo tožene stranke odpravilo in vrnilo v ponovni postopek. Toženi stranki je sodišče naložilo, da mora v ponovljenem postopku razčistiti vprašanja glede tožnikove kredibilnosti, prav tako pa pridobiti aktualna poročila o stanju v Liberiji in poročila UNHCR o vračanju beguncev v to državo. Tožena stranka navaja, da je v ponovljenem postopku najprej preverila kredibilnost tožnikovih izjav, kateremu je bila tekom drugega postopka dana možnost, da se izjasni glede nasprotij v izjavah v prošnji za azil in na prvem zaslišanju. Na drugem zaslišanju je tožnik povedal, da se ne spominja, da bi izjavil, da naj bi ga uporniki novačili v svoje vrste, pri čemer tožena stranka ugotavlja, da je v vlogi na jasno zastavljeno vprašanje, ali so ga policisti kdaj mučili, ter na kakšen način, povedal, da so ga uporniki večkrat želeli mobilizirati v svoje enote, vendar je vedno zavrnil njihove zahteve. Tožena stranka pojasnila tožnika, in sicer, da se ne spominja, da bi kdaj kaj takega povedal, ne more sprejeti kot zadovoljiv razlog, s katerim bi lahko opravičil neskladja v izjavah, zaradi česar jih tožena stranka ocenjuje kot nekredibilne, kar vnaša dvom v resničnost tudi njegovih ostalih navedb. Na drugem zaslišanju je tožnik nadalje navajal dejstva, ki jih v prvem postopku ni omenil. Tako je povedal, da naj bi ga hoteli ubiti, ker je bil njegov oče pripadnik skupine NPFL, stranke predsednika VV. Na prvem zaslišanju je na vprašanje, zakaj so mu po njegovem mnenju ubili očeta in mater, ter ali sta imela težave s strani vlade in upornikov, odgovoril, da uporniki ne izbirajo svojih tarč in da jih ubijajo vsevprek. Glede težav staršev je rekel, da zanje ni vedel, da sta jih mogoče imela, vendar mu o tem nista govorila, ker v Afriki majhni otroci staršev ne smejo spraševati o njihovih težavah. Prav tako na več vprašanj svojega odvetnika prvič ni povedal, da naj bi bil njegov oče organizator številnih kampanij v stranki NPFL, ki naj bi jo moral zapustiti leta 1997, ko je postal predsednik VV, ter da je bil razlog, da so ga ubili že dejstvo, da je bil član stranke in znan organizator. Na vprašanje, zakaj tega prvič ni povedal, je tožnik odgovoril, da se je tega spomnil šele kasneje, kar po mnenju tožene stranke ni opravičljiv razlog za neizpolnjevanje tožnikovih obveznosti v azilnem postopku, v katerem mora do konca zaslišanja navesti vsa dejstva in predložiti vse dokaze, ki so potrebni za odločanje o njegovi prošnji za azil, pri čemer gre za zelo pomembno dejstvo, saj naj bi bilo razlog za očetovo smrt in posledično njegovo ogroženost. Prav zato tožnik ne bi smel pozabiti oziroma se na to spomniti šele kasneje. Poleg tega je na prvem zaslišanju navajal, da je bil oče varnostnik v neki cerkvi, ter da je bil brezposelen. Na vprašanje, kaj je počel, pa je odgovoril, da ne ve, po mnenju tožene stranke pa bi se ob tem vprašanju moral "spomniti", da je bil oče znan organizator in član stranke NPFL. Glede na navedeno tožena stranka močno dvomi v resničnost tožnikovih navedb, saj mu v postopku ni uspelo pojasniti nejasnosti in nasprotujočih si izjav do te mere, da bi bil prvostopni organ s pojasnjenim zadovoljen. Poleg neskladij je tožnik za nekatera izredno pomembna dejstva, brez opravičljivega razloga, povedal šele na drugem zaslišanju, kar je dodaten razlog za močan dvom v resničnost celotne njegove zgodbe. Tožena stranka je svojo odločitev oprla tudi na Direktivo Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma kot oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in vsebina priznane zaščite št. 204/83/EC z dne 29. 4. 2004 (Uradni list EU št. L 304/12 z dne 30. 9. 2004), kjer je v 5. točki 4. odstavka, aliei e, določeno, da ima prosilec dolžnost, da poda dokaze, ki govorijo v prid njegove zahteve po priznanju mednarodne zaščite, če pa listinskih ali drugih dokazov za svoje trditve nima, pa morajo biti izpolnjeni nekateri drugi pogoji, med njimi pa mora biti nesporno dokazana splošna verodostojnost prosilca. Tožena stranka je mnenja, da tožnik v postopku splošne verodostojnosti ni izkazal. Glede na navedeno so po mnenju tožene stranke podani zadostni razlogi, da se prošnja zavrne kot očitno neutemeljena, in sicer na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena, v povezavi z 2. alineo 36. člena Zakona o azilu, ki določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na zavajanju ali če se postopek zlorablja. Za zavajanje oziroma zlorabo pa se šteje lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje. Glede na nasprotujoče izjave tožnika v bistvenih elementih njegove zgodbe, ter dejstvo, da je za nekatera, za postopek izredno pomembna dejstva, povedal šele na drugem zaslišanju, so po mnenju tožene stranke podani zadostni razlogi za zavrnitev prošnje na tej podlagi. Tožena stranka tako ni neposredno ugotavljala pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu, pač pa samo obstoj razlogov očitne neutemeljenosti, ki so v zakonu taksativno nešteti.

Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je Upravno sodišče s sodbo št. U 408/2005-7 z dne 16. 3. 2005 naložilo prvostopenjskemu organu, da mora v ponovljenem postopku razčistiti vprašanja glede tožnikove kredibilnosti, prav tako pa mora pribaviti aktualna poročila o stanju v Z in poročila UNHCR o vračanju beguncev v Z, tako da bo ugotovila, ali se lahko tožnik vrne v matično državo. Kljub dejstvu, da je bilo enako naloženo toženi stranki že s sodbo sodišča novembra 2004, je tožena stranka ponovno ravnala samovoljno, ne da bi odločala v skladu z navodili Upravnega sodišča RS. Še več, v tretjem postopku je tožena stranka o prošnji tožnika odločala v pospešenem postopku, s čimer je želela zaobiti napotila sodišča, saj se pri tokratni presoji prošnje za priznanje azila tožeče stranke sploh ni spuščala v vsebinsko odločanje. Sledeče je nesprejemljivo in ni v skladu s temeljnimi pravili mednarodnega humanitarnega prava, kakor tudi ne azilnega prava v RS. V nasprotju z navodili sodišča, da se tožena stranka opredeli do kredibilnosti tožnika, je ta to napotilo zlorabila in zavrnila prošnjo kot očitno neutemeljeno. Tožena stranka bi morala izvesti dodatno zaslišanje, ter ugotoviti razloge za določena nasprotja med navedbami tožnika pri podaji prošnje ter njegovimi navedbami na dodatnih zaslišanjih v zvezi z njegovim očetom, nikakor pa zavrniti prošnje, ne da bi tožniku dala možnost razjasniti razlike v navedbah, oziroma ne da bi naredila sprejemljivo oceno nasprotij med njegovimi izjavami. Tožena stranka je v odločbi št. ... z dne 26. 1. 2005 že dvomila v splošno kredibilnost tožnika, vendar je vseeno o prošnji odločala v popolnem postopku, v izpodbijani odločbi pa je ugotovila, da ista dejstva kažejo na zavajanje oziroma zlorabo, zaradi česar je utemeljena uporaba pospešenega postopka. Prav tako je nesprejemljiva uporaba določb pospešenega postopka z vidika dejstva, da je tožena stranka v prošnji že dvakrat vsebinsko odločala. Takšno odločanje je v nasprotju z vpeljavo instituta očitno neutemeljene prošnje v slovensko pravo, saj je namen slednjega ločiti prošnje za azil, za katere je uporaba omenjenega postopka utemeljena, zaradi enega izmed taksativno določenih razlogov v Zakonu o azilu (npr. prosilcu očitno ne grozi preganjanje v matični državi), od prošenj, ki so utemeljene, in za katere je jasno, da ni varno vračanje v matično državo (in katere ravno zaradi tega zahtevajo popolno preučitev vseh relevantnih okoliščin, kar je možno le v popolnem postopku). Nikakor ni sprejemljiva uporaba instituta pospešenega postopka v konkretnem primeru, o katerem je Upravno sodišče že dvakrat odločalo in odločbo odpravilo kot preuranjeno z vidika dejstva, da vrnitev tožnika ne bi bila varna in bi bili ogroženi njegova eksistenca in življenje. V ponovljenem postopku tožena stranka prav tako ni pridobila aktualnih poročil o stanju v Liberiji, kakor tudi ni pridobila poročila UNHCR o vračanju beguncev v Liberijo. Gre za bistveno kršitev postopka, saj so bila napotila Upravnega sodišča v sodbi U 408/2005-7 jasna. V zvezi s splošno kredibilnostjo tožnik navaja, da bi morala tožena stranka v zvezi z nasprotujočimi si izjavami upoštevati dejstvo, da gre v konkretnem primeru za močno travmatizirano osebo, ki je pobegnila pred vojnimi grozotami in kateri so ubili očeta in mater. Tožnik je na zaslišanju sam poudaril, da se nekaterih stvari ni mogel spomniti zaradi stresne situacije, bil je močno prestrašen in v slabem psihičnem stanju. Še nikoli ni bil na podobnem zaslišanju in se je zavedal, da je od tega odvisna njegova nadaljnja eksistenca. Tožniku se šele s potekom časa in oddaljenostjo grozot ter okolja, na katerega so te grozote vezane, vračajo spomini. Tožnik naproša Upravno sodišče RS, naj upošteva dejstvo, da gre za mlajšega polnoletnega, ki v matični državi nima nikogar več, ki bi se moral vrniti v begunsko taborišče, kamor se po navodilih UNHCR begunci vračajo izključno prostovoljno. Ob presoji razlogov za podelitev humanitarnega azila bi morala tožena stranka upoštevati tudi socialno-ekonomske okoliščine, v katere se bo tožnik vračal. V konkretnem primeru navedene okoliščine absolutno ne dosegajo nivoja, ki bi tožniku omogočil humano vrnitev v matično državo. Prav tako tožena stranka ne more z gotovostjo trditi, da ob vrnitvi tožnikova varnost in fizična integriteta ne bi bili kršeni v smislu EKČP, predvsem ob upoštevanju dejstva trenutne varnostne situacije v matični državi. Tožnik se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča št. Up 286/2002-2, ki določa, da mora pristojni organ tudi v primeru zavrnitve prošnje za azil po 2. odstavku 35. člena Zakona o azilu utemeljiti, da prosilec dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. V primeru vrnitve tožnika v matično državo je ogroženo njegovo življenje, saj so razmere v Liberiji še vedno nestabilne in pripadniki upornikov še vedno povzročajo nemire med civilnim prebivalstvom. Pripadniki upornikov LURD se želijo maščevati tožniku, ker se ni želel pridružiti pobojem, ki so jih ti izvajali, pripadniki vlade pa se mu želijo maščevati, ker je bil oče pripadnik upornikov, ki so se borili proti vladi. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke spremeni in ugodi njegovi prošnji oziroma odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Glede tožbenih navedb, da bi morala tožnika dodatno zaslišati in ugotoviti razlog za določena nasprotja med njegovimi izjavami, navaja, da v sodbi št. U 408/2005-7 z dne 16. 3. 2005 ni eksplicitno navedeno, da mora tožena stranka v ponovnem postopku tožnika zaslišati, temveč iz nje izhaja le, da mora v ponovljenem postopku razčistiti vprašanja glede tožnikove kredibilnosti. Glede na dejstvo, da je bil tožnik s svojimi kontradiktornimi navedbami na podlagi vloge, ter kasneje na zaslišanjih, seznanjen, in mu je tako bila dana možnost, da se glede njih izjasni in jih pojasni, bi bilo po mnenju tožene stranke ponovno zaslišanje tožnika povsem nepotrebno, saj je bilo vprašanje glede njegove kredibilnosti mogoče razčistiti na podlagi že podanih izjav tekom azilnega postopka. Tožena stranka dodaja, da si poročil UNHCR ni pridobila, ker je bilo v ponovljenem postopku ugotovljeno, da je prošnjo tožnika mogoče zavrniti kot očitno neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS št. 408/2005-7 z dne 16. 3. 2005, s katero je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 26. 1. 2005 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Kot izhaja iz citirane sodbe je sodišče odločbo tožene stranke, s katero je bila tožnikova prošnja za azil z dne 31. 5. 2004 (že drugič) zavrnjena kot neutemeljena na podlagi 1. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/03-uradno prečiščeno besedilo), odpravilo, ker je ugotovilo, da tožena stranka ni ugotavljala razmer v tožnikovi matični državi za leto 2005, prav tako pa je neargumentirano zavrnila poročilo, ki ga je predložila pooblaščenka tožnika (spletna stran allAfrica.com"helplessorconfidentcecirce") z navedbo, da tožnik v postopku ni uspel v zadostni meri izkazati subjektivnega strahu, in da stanje kot ga opisuje poročilo še ne pomeni, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v matično državo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovila, in da je njen zaključek, da v obravnavanem primeru niso podani razlogi za azil po 3. odstavku 1. člena ZAzil preuranjen, v novem postopku pa bo morala razčistiti vprašanja glede tožnikove kredibilnosti, prav tako pa bo morala pribaviti aktualna poročila o stanju v Liberiji in poročila UNHCR o vračanju beguncev v Liberijo, tako da bo lahko ugotovila, ali se tožnik lahko vrne v matično državo.

V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali je tožena stranka z odločbo, ki je predmet tega upravnega spora, lahko odločala v tako imenovanem pospešenem postopku, čeprav je bilo z navedeno sodbo Upravnega sodišča RS med drugim toženi stranki naloženo, da mora pribaviti še ažurirane podatke o stanju v Liberiji in poročila UNHCR o vračanju beguncev v to državo in potem o prošnji odločiti ponovno. V zvezi z navedenim spornim vprašanjem je podalo svoje stališče že Vrhovno sodišče RS v sodbi št. I Up 1162/2005-2 z dne 5. 10. 2005, v kateri je navedlo, da je obravnavanje prošnje za azil po določbah 2. odstavka 35. člena ZAzil utemeljeno tedaj, ko že iz same vloge izhaja, da so podani pogoji iz 2. ostavka 35. člena ZAzil. Tedaj je treba vlogo obravnavati samo z vidika citirane določbe in odločiti na tej podlagi. Če pa se ugotovi, da pogoji iz 2. odstavka 35. člena ZAzil niso podani, se o prosilčevi vlogi odloča v rednem postopku in se v tem postopku ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje azila po 2. oziroma 3. odstavku 1. člena ZAzil. Zato bi morala tožena stranka že v prvotnem postopku obravnavanja tožnikove vloge z dne 31. 5. 2004 skrbno presoditi, ali so podani pogoji za odločanje v pospešenem postopku po določbah 2. odstavka 35. člena ZAzil. Ker pa je tožena stranka že začela obravnavati tožnikovo vlogo vsebinsko v rednem postopku, njegove vloge ni smela več obravnavati po pospešenem postopku. Pospešeni postopek je po svoji vsebini skrajšani postopek, kjer upravni organ odloča o prošnji le na podlagi podatkov iz prosilčeve vloge; redni azilni postopek pa je ugotovitveni postopek, v katerem mora upravni organ ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, potrebne za odločanje o prošnji za azil na podlagi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Po izdaji dveh odločb, ki sta bili izdani po izvedenem ugotovitvenem postopku tožene stranke, ter izdaji dveh sodb Upravnega sodišča RS, tako niso bili več izpolnjeni pogoji za obravnavo tožnikove vloge za azil po določbah 2. ostavka 35. člena ZAzil. Tožena stranka bi morala po sodbi sodišča št. U 408/2005-7 z dne 16. 3. 2005 dopolniti ugotovitveni postopek in o prošnji odločiti meritorno, torej po določbah 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ne pa že začeti ugotovitveni postopek nadaljevati in končati po skrajšanem postopku, kjer ima prosilec manj varstva svojih procesnih pravic. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi nepravilno sklicuje na kontradiktornost tožnikovih izjav, saj gre v tem primeru za sklicevanje na dejstva, ki so bila ugotovljena v ugotovitvenem postopku, v pospešenem postopku pa se pristojni organ lahko sklicuje le na podatke iz prosilčeve vloge, kar je procesna predpostavka za odločanje v pospešenem postopku.

Po povedanem bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku ugotavljati, ali tožnikova prošnja za azil ustreza kriterijem, določenim v 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil, ter v zvezi s tem ugotoviti vsa dejstva in izvesti dokaze, kot ji jih je naložilo sodišče ter nato o zadevi ponovno odločiti na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka v skladu z 10. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 7/00, 52/02, 73/04).

Ker je sodišče spoznalo, da v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, je izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo po 3. točki 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno postopanje v smislu 2. in 3. odstavka 60. člena ZUS.

K 2. točki izreka: Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taksa na podlagi določbe 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, RS, št. 14/91 in nadaljnji), ker okoliščine primera kažejo, da tožnik nima sredstev za preživljanje in bi bila lahko s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva s katerimi se preživlja.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia